Jedro

Po določbi drugega odstavka 247. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev tolmača najpozneje do začetka procesnega dejanja, ki poteka s tolmačem

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneskov 409.300 SIT ter 3,995.586 SIT za vsakega od tožnikov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V postopku na prvi stopnji je kot sodni tolmač za hrvaški jezik sodeloval A.A., okrožni sodnik pri Okrožnem sodišču na Ptuju, ki je med istimi strankami, vendar v drugi zadevi, že vodil pravdni postopek in o stvari razsodil. Podani so izločitveni razlogi iz 1. točke, 5. točke in 6. točke 70. člena ZPP. Poleg tega sta v postopku pred sodiščem prve stopnje bila zaslišana toženca H. H. in M. D. kot stranki, vendar brez prisotnosti tolmača za hrvaški jezik. Omenjena očitna procesna kršitev na glavni obravnavi dne 6. 4. 2006 ni bila sanirana. Sicer pa je tožeča stranka zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, glede katere je bila izročena kupnina. Izročena bi morala biti pokojnemu pravnemu predniku M. L., vendar pa je M. Š., ki je nepremičnino kupila, kupnino izročila tožencema H. in D., potrdilo o prejemu kupnine pa je podpisal H. kot blagajnik. Ni dokaza, da bi M. Š. in V. Š. kupnino v gotovini izročila Š. L. in M. L. V trenutku, ko bi jo omenjena morala prevzeti, si jo je brez pravne podlage prilastila tožena stranka. Razlogi izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje so si v navedenem obsegu med seboj v nasprotju. V pravdnih postopkih, ki tečejo vzporedno med pravdnima strankama, tožene stranke navajajo, da tožeča stranka ni lastnik spornih nepremičnin, kar je v nasprotju z navedbami v odgovoru na tožbo v tej pravdi. Poleg tega tožeča stranka v reviziji vztraja pri trditvi, da je med pravdnimi strankami bila sklenjena družbena pogodba, na katere podlagi je bila tožeča stranka v celoti upravičena do prejema kupnine, ki jo je izplačala M. Š. Tako gre za zmotno uporabo materialnega prava, ko izpodbijana sodba sklepa, da je izključni temelj tožbenega zahtevka neupravičena obogatitev. Tožeča stranka je predlagala nekatere dokaze, vendar je sodišče predlog zavrnilo, ne da bi to obrazložilo. Izpodbijana sodba se do tega ni opredelila, to pa pomeni obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Nadalje v reviziji tožeča stranka pojasnjuje dogovor o medsebojnem sodelovanju med pravdnima strankama s stališča ustno sklenjene družbene pogodbe. Dogovorjeno je bilo, da bodo stranke skupno delile rizik in dobiček. Zato bi moralo sodišče uporabiti določila o družbeni pogodbi, saj gre za notranja razmerja med družbeniki. Sporni denarni znesek v višini 107.620 DEM so od M. Š. in V. Š. sprejele vse tožene stranke skupno in ga zadržale, čeprav bi ga morale na podlagi dogovora nemudoma izročiti tožeči stranki. Nobeden od tožnikov ni nikoli podpisal listine "blagajniški prejemek št. 38-01/95 z dne 9. 1. 1995". Tudi listine "potrdilo z dne 16. 1. 1995" nobena od tožečih strank nikoli ni podpisala. Njun podpis na tej listini je ponarejen. Glavni temelj za postavljeni tožbeni zahtevek je torej v posebnem dogovoru med pravdnima strankama na podlagi sklenjene družbene pogodbe, druga dodatna podlaga pa je v določbah ZOR o neupravičeni obogatitvi (210. do 219. člen).

5. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 247. člena ZPP (ta se na podlagi določbe 256. člena ZPP uporablja tudi za tolmače) mora stranka, ki meni, da so podane okoliščine, ki bi utemeljile izločitev tolmača (1., 5. in 6. točka 70. člena ZPP), zahtevati izločitev najpozneje do začetka procesnega dejanja, ki poteka s tolmačem. Iz zapisnika glavne obravnave dne 6. 4. 2006, na kateri je kot tolmač za hrvaški jezik sodeloval A.A., ni razvidno, da bi tožeča stranka v tej smeri karkoli ugovarjala. Ugovor je bil podan šele v pritožbenem postopku, kar je prepozno. Pooblaščenca pravdnih strank sta na naroku 6. 4. 2006 izrecno soglašala, da je tolmač prebral in prevedel izpovedi tožencev H. H. in M. D., podane na prejšnjem naroku, nakar je sodišče navzočega toženca M. D. s sodelovanjem tolmača ponovno zaslišalo. Zato vsebinsko zatrjevana kršitev določbe 240. člena ZPP ni podana. Nesmiseln pa je v tej smeri revizijski očitek, da se je, zaradi prevajanja že zapisanih izpovedi tožencev, postopek vodil v hrvaškem jeziku.

8. Izpodbijani sodbi (in sodbi sodišča prve stopnje) tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodb sodišča druge in prve stopnje so se ob zavrnitvi tožbenega zahtevka osredotočili na dejansko in pravno presojo v skladu s tožbeno trditveno podlago. Ta pa je ves čas enaka. Vztraja pri tem, da M. Š. in V. Š. dne 16. 1. 1995 kupnine za lokal v P. nista izročila tožeči stranki (pokojnemu M. L. in Š. L.), temveč tožencem, zaradi česar so ti za znesek kupnine neupravičeno obogateni. Izhodišče za dejansko in pravno presojo je trditev - (ne glede na kasnejše trditve o obstoju družbene pogodbe med strankama, po kateri naj bi pokojni M. L. in tožnica Š. L. v skupni posel z dogovorom o delitvi dobička vložila zemljišče v njuni lasti), ki jo tožeča stranka zagovarja tudi v reviziji, da je namreč M. Š., ki je lokal v stavbi, stoječi na zemljišču v lasti tožeče stranke, kupila, kupnino izročila toženi stranki, ne pa pokojnemu M. L. (tožeči stranki). O tem je sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku svoje sodbe na njeni peti strani izpostavila opisano dilemo kot bistvo problema.

9. Dejanska podlaga je v obravnavanem primeru, ki izhaja iz pravne presoje o neupravičeni obogatitvi tožene stranke (210. člen ZOR), povsem drugačna od tiste, ki bi morda izhajala iz trditev o obstoju družbene pogodbe. Vendar pa je tožeča stranka dokazovala le neupravičeno obogatitev tožene stranke za prejeto kupnino v znesku tedanjih 107.620 DEM, ne pa morebitno "obogatitev", ki bi izhajala iz realizacije družbene pogodbe. S strani tožene stranke zadržana kupnina bi namreč terjala ob obstoju družbene pogodbe od tožeče stranke tudi navedbe in dokaze o načinu in obsegu delitve dobička. Tega pa tožbena trditvena podlaga ne vsebuje. Sodišči druge in prve stopnje sta se zato utemeljeno osredotočili na (predvsem) dejansko presojo o tem, ali je kupnino sprejel in zadržal M. L., ali pa tožena stranka. Pri tem naj bi obogatitev brez pravne podlage obstajala v tem, da je tožeča stranka do kupnine bila upravičena kot lastnica zemljišča. V navedenem obsegu razlogom izpodbijane sodbe ni mogoče očitati pomanjkljivosti ali celo notranjih protislovij. Ob trditvi, da je denar, do katerega je bila upravičena tožeča stranka, zadržala tožena stranka, in ob nasprotni trditvi tožene stranke, da je M. L. za tožečo stranko sprejel denar (in ga spravil v svojo blagajno), se je izpodbijana sodba pravilno posvetila predvsem presoji dejanskih okoliščin, ki bi mogle potrjevati eno ali drugo stališče. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ji zato ni mogoče očitati.

10. Po določbi tretjega odstavka 270. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa revizija z razlogi izpodbijane sodbe polemizira prav v navedeni smeri. Trdi, da "ni nobenega dokaza, da bi M. Š. in V. Š. izročila gotovino Š. L. in M. L., pač pa si jo je v trenutku, ko bi jo morala prejeti tožeča stranka, brez pravne podlage prilastila tožena stranka". Omenjeno stališče je sicer revizija uvrstila v okvir procesne graje v smeri obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa gre za očitno nestrinjanje z dokazno oceno, kar ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili (izpoved prič M. Š. in V. Š., predvsem pa izpovedi tožencev H. in D.), da podpis M. L. in Š. L. na potrdilu z dne 16. 1. 1995 ni ponarejen in da je izročeno kupnino prevzel M. L. in jo zaklenil v blagajno. Na tej točki trditve tožeče stranke o neupravičeni obogatitvi tožene stranke izgubijo vsako utemeljitev.

11. Dejstev, ki bi mogla utemeljevati uporabo določbe 210. člena ZOR, torej ni. Določila morebitne družbene pogodbe niso predmet te pravde. Če bi tožeča stranka v tožbeni trditveni podlagi navajala ustrezna dejstva za njen obstoj in iz njih izvajala svoje upravičenje do izročene kupnine, bi to moglo povzročiti ugotavljanje vrednosti celotne investicije v poslovni objekt. Vendar pa tožeča stranka, ki se na obstoj družbene pogodbe sklicuje le na zelo splošni ravni, vtožuje le plačilo tedanjih 107.620 DEM kot kupnino za poslovni prostor, ki naj bi bila izročena M. L. osebno, zadržala pa naj bi ga tožena stranka. Pravna presoja, ki tožbenega zahtevka ne utemeljuje, je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna.

12. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.