Jedro

Po 27. členu ZZZPB za primer brezposelnosti in po pogodbi bi moral tožnik prejeti kot enkratno nadomestilo za brezposelnost vložiti v materialno osnovo dela v podjetje A.E. d.o.o. in se v tem podjetju zaposliti, pa ni storil ne enega ne drugega. Zaradi takšne kršitve pogodbe je bila tožeča stranka upravičena zahtevati vrnitev danega tako na podlagi pogodbe, kakor tudi na podlagi zakona zavrne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, naj plača tožeči stranki 1,761.300 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.1995 dalje in ji povrne pravdne stroške, zavrnilo pa je presežni obrestni del zahtevka za čas od 9.12.1993 do 20.10.1995. Toženec je ravnal v nasprotju z 2. in 5. členom pogodbe o izplačilu denarnega nadomestila v enkratnem znesku za ustanovitev podjetja (v nadaljnjem besedilu: pogodba), ki sta jo sklenili pravdni stranki. Zato mora prejeto vrniti z obrestmi, ki tečejo šele od postavitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku zoper toženca.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo neutemeljeno toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Po stališču tega sodišča je podlaga, na kateri je toženec sprejel vtoževano vsoto, odpadla izključno po toženčevi volji, ne pa zaradi morebitnih objektivnih razlogov.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi pritožbi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje. Trdi, da ni ne v pogodbi med strankama ne v zakonu določeno, koliko časa bi moral biti toženec zaposlen v svoji firmi. Namen pogodbe je bil trajno rešiti toženčev problem zaposlitve. Iz 4. člena pogodbe sledi, da se je tožeča stranka toženca znebila, da ji ni bilo več treba izplačevati mesečnega denarnega nadomestila. Tožeča stranka je izplačala tožniku polovico tistega, kar bi mu morala do konca 24-mesečne upravičene dobe sprejemanja nadomestila. Določba tega člena jasno pokaže, da ni bilo nikjer določeno, da bi moral biti toženec najmanj dve leti zaposlen v svoji firmi. V nasprotju z izvedenimi dokazi je ugotovitev, da toženec ni izvedel predvidenih aktivnosti in z dobljenimi sredstvi ni zagotovil zaposlitve z vložitvijo sredstev v materialno osnovo podjetja. S tem je kršilo materialno pravo. Tožeča stranka ni nakazala dogovorjenih sredstev vse do 10.11.1993. Kljub zaposlitvi drugod je toženec normalno posloval in njegova firma še posluje. Tožeča stranka ni nikoli zahtevala vrnitve sredstev od toženca. Obresti bi morale teči kvečjemu od vložitve tožbe naprej.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Bistveno za rešitev tega spora med strankama je dejstvo, da se toženec ni držal pogodbenih določil in da prejetega denarja ni vložil v namen, za katerega ga je prejel. Po 27. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 - št. 67/02 - ZZZPB) in po pogodbi sami bi moral prejeti znesek vložiti v materialno osnovo dela v podjetje A.E. d.o.o. in se v tem podjetju zaposliti, pa ni storil ne enega ne drugega. Denar je vložil v drugo podjetje (na računu svojega podjetja ga je imel le dva dni). Na razpis za prosto delovno mesto v tem podjetju se je prijavil 17 dni prej, kot je prejel denar od tožeče stranke (9.12.1993) in se tam zaposlil že teden dni kasneje (16.12.1993). Zaradi takšne kršitve pogodbe je bila tožeča stranka upravičena zahtevati vrnitev danega tako na podlagi drugega odstavka 5. člena pogodbe, kakor tudi na podlagi prvega odstavka 30. člena ZZZPB.

Revizijske trditve o tem, da ni določeno, koliko časa bi moral biti toženec zaposlen v svojem podjetju; da je ustavno zagotovljena pravica zaposliti se kjerkoli; da je prevzel plačevanje davkov ipd. - ob opisanem položaju niso pomembne.

Nesprejemljiva je tudi trditev, da se je tožeča stranka le hotela znebiti brezposelnega toženca in da bi mu sicer morala plačevati nadomestilo vseh 24 mesecev, do česar je bil upravičen. Pojasnjeno mu je že bilo, da je namen enkratnega izplačila pomagati brezposelnemu delavcu ustvariti možnosti za zaposlitev v lastnem podjetju in s tem sprostiti mesto drugim, čakajočim na delo. Če bi prejemal nadomestilo vsak mesec in ne v enkratnem znesku, bi se pa zaposlil, bi pravico do nadomestila izgubil. Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da toženec ni opravil dogovorjenih aktivnosti, ni materialnopravne narave, kot zatrjuje, marveč gre za dejansko vprašanje. Ugotovljenega dejanskega stanja z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pravkar povedano velja tudi za trditev, je toženec vložil prejeti denar v svoje podjetje in da se je v njem zaposlil. Okoliščina, da tožeča stranka ni nakazala denarja do 10.11.1993, za rešitev spora ni pomembna. Ker se je vedelo, da bo toženec sprejet na delo v drugo podjetje, bi pač moral, če bi pošteno ravnal, opozoriti na to tožečo stranko, ko pa se je dejansko že zaposlil, vrniti prejeti denar. Sicer pa je bil v pogodbi končni rok za izplačilo določen s pridobitvijo sredstev iz proračuna (6. člen pogodbe).

Nepomembno je tudi dejstvo, da toženčeva firma še posluje. Kot rečeno je bistveno to, da se je zaposlil drugod in ne pri svoji firmi, s tem pa zasedel prosto delovno mesto, za katerega bi se lahko potegovali drugi brezposelni.

V nasprotju z ugotovitvami sodišča je, da tožeča stranka ni zahtevala vrnitve danega, saj je takšno zahtevo postavila že v kazenskem postopku zoper toženca v obliki premoženjskopravnega zahtevka.

Tožencu je bilo pojasnjeno, da priglasitev takšnega zahtevka pomeni, da je tožeča stranka zahtevala vrnitev danega (razlog iz 388. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato je tudi pravilna odločitev, da zamudne obresti tečejo od tedaj dalje (drugi odstavek 324. člena ZOR).

K sklepni revizijski misli, da ne pogodba ne zakon ne dajeta podlage za ugoditev zahtevku, velja zapisati, da se pogodbe sklepajo zato, da se izvršujejo, ne pa izigravajo 12. in 17. člen ZOR).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o priglašenih revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).