Jedro

S tem, ko je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da je obsojenec oškodovanki prizadejal tudi druge lahke telesne poškodbe in ne le lahkih poškodb, ki jih je prizadejal na način, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje, ter dejanje pravno opredelilo po 2.odst. 54.čl. KZ-77, ni kršilo kazenskega zakona. V obravnavanem primeru gre namreč za odnos konsumpcije, ko je celotna kriminalna količina enega dejanja vsebovana v drugem dejanju, torej ko hujše istovrstno kaznivo dejanje zajema vse njegove milejše oblike.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. M.A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 8.3.1996 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZ-77. Po 52. členu KZ SFRJ v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona Republike Slovenije mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.2.1997 pritožbo zagovornika obs. M.A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. M.A. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 6.5.1997, ki je bila Vrhovnemu sodišču s spisi predložena dne 26.3.1998, uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter zaradi kršitve ustavno zajamčene pravice do pravnega sredstva. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča v Celju razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da kršitev kazenskega zakona ni podana. Poškodbe, s katerimi se telo ne more hudo poškodovati, niso znak kaznivega dejanja. Iz vročilnice, pripete k prvostopni sodbi na list. štev. 67, ne izhaja, da bi bila vročitev opravljena v nasprotju z zakonom. Če bi uspelo zagovorniku obsojenca dokazati, da gre za ponarejeno listino, bi kvečjemu lahko zahteval obnovo kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. M.A. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obs. M.A. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona ni podana. Tako kršitev namreč zagovornik obs. M.A. v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazlaga takole: "Na podlagi mnenja izvedenca sodne medicine pomenijo brce in udarci s pestmi v trebuh in ledja takšne načine poškodovanj, s katerimi se lahko telo tudi hudo poškoduje. Torej je podana kršitev kazenskega zakona v tem, da so v izreku zajete tudi poškodbe, s katerimi se telo ne more hudo poškodovati. V izreku bi lahko, v kolikor bi bile dokazane, ostale le udarnine ledvenega predela in udarnina zgornjega dela trebuha. Vse ostale poškodbe niso inkriminirane in ne pomenijo znakov kaznivega dejanja po 2. odstavku 54. člena KZ RS." Trditev zagovornika obs. M.A., da "vse ostale poškodbe" niso inkriminirane, je zmotna, saj so v obtožnem aktu opisane vse telesne poškodbe, ki jih je utrpela Z.B., in ne le tiste poškodbe, ki jih ji je prizadejal obsojenec na način, s katerim se telo lahko hudo poškoduje. Zato sodišče, ki je s pravnomočno sodbo ugotovilo, da je obs. M.A. oškodovanki prizadejal tudi druge lahke telesne poškodbe in ne le lahke poškodbe, ki jih ji je prizadejal na način, s katerim se telo lahko hudo telesno poškoduje (udarnine ledvenega predela in udarnina zgornjega dela trebuha, prizadejane z udarci z roko in brcanjem), ni kršilo kazenskega zakona. V obravnavanem primeru gre namreč za odnos konsumpcije, ki je podan takrat, kadar je celotna kriminalna količina enega dejanja vsebovana v drugem dejanju, torej ko gre za primer, ko hujše istovrstno kaznivo dejanje zajema vse njegove milejše oblike. Za tako situacijo tudi gre v obravnavanem primeru. Če bi veljalo stališče zagovornika obs. M.A., bi torej moral biti obs. M.A. spoznan za krivega ne le kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe 2. odstavku 54. člena KZ/77, temveč tudi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku navedenega člena.

Prav tako ni utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter v katerem uveljavlja kršitev ustavno zajamčene pravice do pravnega sredstva, kar obrazlaga s tem, da obsojenec sploh ni prejel sodbe, katero mu je sicer večkrat poskusilo vročiti, nazadnje pa jo je vročilo obsojenčevi partnerici, ki ni želela podpisati vročilnice in ki je policistom povedala, da obsojenec ne živi več na istem naslovu, zaradi česar mu je ne bo mogla vročiti. Točne so navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje večkrat skušalo obsojencu vročiti sodbo, in sicer aprila, maja, julija in avgusta 1996, vsakokrat neuspešno, čeprav je bil obsojenec o nameravanih poskusih vročitve obveščen. Res je tudi, da je bila sodba sodišča prve stopnje dne 17.11.1996 vročena M.A., ženi obsojenca, ki vročilnice ni hotela podpisati. Vročitev sodbe je bila torej opravljena v skladu z določiloma 118. in 1. odstavka 119. člena ZKP. Sicer pa je potrebno pripomniti, da je sodišče prve stopnje povsem brez potrebe večkrat na opisani način poskušalo vročiti sodbo obs. M.A., namesto da bi ravnalo v skladu z določilom 4. odstavka 120. člena ZKP in sodbo, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba, vročilo obs. M.A., ki je imel zagovornika, s pritrditvijo na sodno desko.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).