Jedro

Za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku potrebujemo visoko stopnjo resničnosti, in sicer prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. Sodnik vzame določeno dejstvo za podlago svoje odločbe le, če je o njem prepričan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec dolžan iz naslova nepravilno obračunanih prihodkov in odhodkov za leto 2003 in 2004 ter iz naslova stanja gotovine v blagajni na dan 31. 12. 2004 ter prejemkov in izdatkov od 1. 1. 2005 do 17. 3. 2005 plačati tožeči stranki 2.334.173,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 3. 2005 dalje do plačila (I. točka izreka); nadalje je tožencu naložilo, da je iz naslova škode, ki jo je povzročil z neupravičenim naročilom odklopa električne energije v garažni stavbi X, tožeči stranki dolžan plačati 26,29 EUR (prej 6.300,00 SIT), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 3. 2005 do plačila (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti znesek 3027,07 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper sodbo (I. in III. točko izreka) se je pritožila tožeča stranka. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami in tožeči stranki prizna že priglašene stroške in tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je toženec ustrezno strokovno usposobljen in ima ustrezno strokovno znanje, da bi lahko vedel, na kakšen način je potrebno voditi finančno in računovodsko poslovanje skupnosti. Kaj je policija izročila tožeči stranki, je razvidno iz potrdila o prevzemu predmetov. Če bi sodišče to potrdilo prebralo, bi lahko ugotovilo, da niti na enem fasciklu ni bilo navedeno, da se v njem nahaja poslovna oziroma računovodska dokumentacija, iz katere bi izhajali prihodki in odhodki. Tožeča stranka opozarja, da odhodki z izjemo za leto 2005 niso sporni, saj jih zaradi izostanka poslovne dokumentacije ni možno preveriti. Tisto, kar je sporno, je obseg prihodkov. V seznamih so navedeni vsi prihodki, ki jih je tožeča stranka prejela. Tudi izvedenka je v svojem izvedenskem mnenju navedla, da je na podlagi seznama možno ugotoviti višino prihodkov. Ni jasno, zakaj je sodišče štelo, da izvedenka ni uspela ugotoviti zneska oziroma razlike. Kam je šla razlika, ve le toženec. Pomembno je, da je bil tožencu denar zaupan in da je razlika med dejanskimi in v poročilih prikazanimi prihodki 1.658.700,00 SIT. Nemogoče je dokazati, kam je toženec ta denar kanaliziral. Glede izplačila toženca za opravljeno delo v letu 2005 opozarja na določbo pogodbe o opravi dela, iz katere izhaja, da ima toženec pravico do plačila za opravljeno delo, višina in način plačila pa se določi na redni letni skupščini. Redna letna skupščina o plačilu za delo toženca ni odločala, brez takšnega sklepa pa toženec ni upravičen do plačila za leto 2005. Višine dosojenih pravdnih stroškov ni mogoče preveriti, stroški za prihod odvetnika na sodišče so zaračunani neupravičeno in jih ni možno preveriti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna.

Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno štelo, da tožeča stranka ni uspela dokazati škode oziroma prikrajšanja s potrebno stopnjo prepričanja, ki se v pravdnem postopku za odločitev zahteva. Za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku potrebujemo visoko stopnjo resničnosti, in sicer prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. Sodnik vzame določeno dejstvo za podlago svoje odločbe le, če je o njem prepričan. Breme dokazovanja teh dveh predpostavk je bilo na tožeči stranki. Glede na okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (predvsem s pomočjo izvedenke finančne stroke), in sicer, da si je blagajnik (toženec) za vodenje izkazanih prihodkov in odhodkov pomagal z ročnimi evidencami (priloga A51, A52), iz katerih ni mogoče z gotovostjo ugotoviti pravilno višino prihodkov, ker se le-ti ne ujemajo z razčlembo v blagajniških poročilih (priloga A49 in A50 v primerjavi s seznamom plačnikov - priloga A47 in A48); da se nekateri računi glasijo na toženca in ne na garažno stavbo X, kar pomeni da se prepleta poslovanje garažne stavbe z gospodinjstvom tožene stranke (npr. priloga A37 in A31), kar ni v skladu z veljavno zakonodajo; da zbira A51 in A52 ni mogoče testirati, ker niso priloženi osnovni dokumenti, na podlagi katerih se je zbir naredil in z gotovostjo ni mogoče izračunati zahtevane razlike med stroški in prihodki, ker so podatki nezanesljivi oziroma se jih ne more testirati; (poleg navedenega je izvedenka na zaslišanju dodatno pojasnila, da bolj natančnega mnenja ni mogla izdelati oziroma rekonstruirati vseh poslovnih dogodkov na podlagi dokumentov spisa, in posebej opozorila, da v spisu ni dovolj listin), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenje izvedenke (njen izračun - primerjava prihodkov), glede na tako pomanjkljivo spisovno dokumentacijo, ne more biti zadosten in prepričljiv dokaz, na katerem bi tožeča stranka lahko uspešno gradila svoj zahtevek. Sicer pa je tudi že med izračuni izvedenke in tožnika veliko razlik in razhajanj. Pomanjkljivo vodenje dokumentacije (na podlagi mnenja izvedenke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženi ni vodil poslovnih knjig Skupnosti lastnikov garažne stavbe X v skladu z veljavno zakonodajo) ni mogoče šteti v breme toženca, ampak tožeče stranke, saj organi upravljanja Skupnosti niso poskrbeli, da bi bila ta skupnost pravilno registrirana, imela svoj račun in vodila poslovne knjige v skladu z zakonodajo. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati svojega prikrajšanja oziroma škode. Njen zahtevek tako ne more biti utemeljen niti na pravni podlagi neupravičene obogatitve (primerjaj 190. člen Obligacijskega zakonika, OZ) niti na temelju odškodninske obveznosti (primerjaj 131. člen OZ), kar je terjalo njegovo zavrnitev, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka s predloženimi dokazi sodišča o nasprotnem ni uspela prepričati. Takšnega zaključka pritožbene navedbe ne uspejo omajati.

Sodišče druge stopnje se nadalje strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje tudi glede toženčevih izplačil za delo v letu 2005 (dvakrat po 50.000,00 SIT) in jo sprejema. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženi imel stroške in delo v zvezi s pripravo gradiva za občni zbor ter tudi z ostalimi blagajniškimi opravili. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec upravičen do plačila za svoje delo. Tožeča stranka ni navedla, da višina izplačila za delo toženca ne bi bila primerna. Njene pritožbene navedbe, da toženec ni upravičen do plačila, zgolj iz razloga, ker zbor lastnikov ni odločal o plačilu za delo toženca in sprejel ustreznega sklepa pa, glede na navedeno, ne morejo biti uspešne. Zato je pravilno zavrnjen tudi ta del zahtevka, s katerim tožeča stranka terja vračilo od toženca.

Končno je predmet pritožbene graje tudi sama stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Ne drži pritožbeni očitek, da se odločitve v tem delu ne da preizkusiti, s čimer meri na kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika (list. št. 148c), iz katerega je mogoče razbrati, katere priglašene stroške je sodišče prve stopnje tožencu priznalo in kako je izračunalo znesek, ki ga je potem naložilo v plačilo tožeči stranki. Očitana kršitev postopka torej ni podana. Tožeča stranka pa nadalje v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da so stroški za prihod odvetnika na sodišče zaračunani neupravičeno, zato zadostuje odgovor sodišča druge stopnje, da se teh navedb pritožnice ne da preizkusiti.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).