Jedro

9.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme napačno prevalilo na toženko. Ker je tožnica podala ustrezno trditveno podlago, je dokazno breme, da tožnica ni bila obravnavana neenakopravno, prešlo na toženko. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov.

10.V zvezi z gornjim zaključkom sodišča prve stopnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neobrazložitvi izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o prav vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme napačno prevalilo na toženko.

11.Glede na že navedena jasna stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa so za odločitev v tej zadevi nerelevantne pritožbene navedbe o naravi akademskega dela, avtonomiji univerz (58. člen Ustave RS), neprimerljivosti študijskih programov na različnih fakultetah in različno urejenem obsegu NPO za visokošolske učitelje z različnimi nazivi.

Izrek

12.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino ugodenega tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka niti ni obrazloženo prerekala, in izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke, ki pa je izračunal še višji znesek prikrajšanja pri plači, kot ga tožnica vtožuje. Toženka je tako tožničinemu izračunu kot kasnejšemu izvedenskemu mnenju ugovarjala zgolj v smislu zmotnih že navedenih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti, ne pa tudi v smislu samega načina izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bila tožničin izračun in izračun izvedenca napačna. Zgolj na splošno navaja, da bi moral izvedenec upoštevati zakonske in podzakonske predpise, pri tem pa ne navede, katerega konkretnega določila točno določenega predpisa naj izvedenec ne bi upošteval in kako naj bi to vplivalo na pravilnost mnenja oziroma izračuna izvedenca.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

13.Sodišče prve stopnje je v zvezi s toženkinimi pripombami na izvedensko mnenje izvedencu naložilo pisno dopolnitev mnenja in nato izvedenca še dodatno ustno zaslišalo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni sledilo zahtevi po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje se je ustrezno in pravilno opredelilo do vseh toženkinih pripomb na izvedensko mnenje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Kot rečeno, toženka samemu matematičnemu izračunu prikrajšanja ni ugovarjala (njeni ugovori v zvezi z višino zahtevka so bili pravne narave), zato je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti sam način izračuna višine prikrajšanja. V pritožbi očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana niti glede obrazložitve višine prikrajšanja pri plači.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkin ugovor o predpisanih omejitvah glede maksimalne dodatne pedagoške obveze in zneskov za izplačilo pedagoške obveze. Tožnici je bilo namreč z izpodbijano sodbo dosojeno plačilo iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela, ker so drugi visokošolski učitelji na istem delovnem mestu prejeli enako plačilo za manjši obseg istovrstnega dela. Tožnica je zato upravičena do ustreznega plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi, ne glede na predpisane omejitve glede določitve in izplačevanja dodatne pedagoške obveznosti (prim. 18. točko obrazložitve sklepa VSRS VIII Ips 145/2016, izdanega v istovrstni zadevi). Zato tudi ni utemeljen toženkin ugovor, da bi tožnica lahko glede na njen izračun prejela višje plačilo od profesorjev, da bi ji bil višek ur lahko izplačan kvečjemu po avtorskih ali podjemnih pogodbah in da je zaradi neupoštevanja prisilnih predpisov o višini izplačil tožnici sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 14. in 22. člena Ustave RS.

Obrazložitev

15.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice, ker je zavrnilo toženkino zahtevo za izločitev izvedenca B. B. V pritožbi izpostavljena izpoved slednjega, da je tožnica na zahtevo toženske opravila bistveno več ur dela, kot bi bilo zakonsko dopustno, in da naj toženka ne bi spoštovala zakonskih predpisov, je bila podana v okviru naloge izračuna tožničinega prikrajšanja pri plači, ki mu jo je odredilo sodišče prve stopnje, in ne vzbuja dvoma v izvedenčevo nepristranskost. Toženkino nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ne more biti podlaga za izločitev izvedenca.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici za obdobje od januarja 2005 do junija 2009 plača prikrajšanje pri plačah v skupnem znesku 33.954,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009, zmanjšano za že prisojen pripadajoč neto znesek prikrajšanja pri plačah od bruto zneska 14.858,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila (I. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožnici plača kapitalizirane zamudne obresti v višini 9.512,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje, zmanjšano za kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači, kot izhajajo iz izreka sodbe (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 11.816,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in da toženka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

16.Ker je glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi kršitev 22., 23. in 58. člena Ustave RS. Nasprotuje tako temelju kot višini ugodenega tožbenega zahtevka. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana v primerjavi z drugimi predavatelji, ker naj bi morala za isto plačo opraviti več ur pedagoške obveznosti kot njeni kolegi, ki so izvajali 30-tedenski študijski program. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, v primerjavi s katerimi drugimi zaposlenimi naj bi bila tožnica neenakopravno obravnavana, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem napačno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker tožnica ni podala nobenih konkretiziranih navedb o domnevno neenaki obravnavi, dokazno breme ni moglo preiti na toženko, ki tudi sicer ne bi mogla dokazati negativnega dejstva. Tožnica pa tudi ni dokazala, zakaj naj bi bila neenako obravnavana v primerjavi z drugimi predavatelji, ki so delo opravljali v okviru 30-tedenskega študijskega programa. Meni, da je treba upoštevati, da Zakon o visokem šolstvu različno ureja obseg neposredne pedagoške obveznosti (NPO) za visokošolske učitelje in sodelavce z različnimi nazivi, zato ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi. Pojasnjuje, da je imela Fakulteta A., kjer je bila zaposlena tožnica, akreditiran študijski program za 40 tednov. Ta program se je izvajal le na tej fakulteti. Posamezni študijski programi na različnih fakultetah pa med seboj niso primerljivi. Sodišču očita neupoštevanje narave akademskega dela. Gre za različne položaje, ki jih je dopustno različno urejati. Opredelitev študijskega programa pa ni z ničimer vplivala na obračun plač zaposlenim, saj se je plača obračunavala glede na tedensko in ne glede na letno obveznost, zato ni moglo priti do neenakega obravnavanja. Obračun plače tako ni odvisen od tega, ali predavatelj sodeluje pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa. V zvezi z višino tožbenega zahtevka pa navaja, da je tekom postopka podala številne vsebinske pripombe na izvedensko mnenje in zahtevala njegovo dopolnitev, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Sodišču prve stopnje očita, da se je v celoti oprlo na izvedensko mnenje, pri čemer pa ni pojasnilo niti, kako je izvedenec izračunal znesek prikrajšanja, niti zakaj naj bi bil njegov izračun pravilen. To predstavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da izvedenec pri izračunu ni upošteval zakonskih in podzakonskih predpisov. Pri izračunu bi bilo treba upoštevati tudi omejitve glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveze. Če bi se upošteval tožničin način izračuna, bi imeli predavatelji višje plače kot profesorji, kar bi pomenilo kršitev načela enakosti. Navaja še, da ji je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja, ker sodišče prve stopnje ni izločilo izvedenca B. B., ki je narušil videz svoje nepristranskosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

17.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica pa prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju in zato stroški, ki so v zvezi z njim nastali, niso bili potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP).

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo toženkine pritožbene navedbe označuje kot zavajajoče, nepomembne in neuporabne. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zveza:

4.Pritožba ni utemeljena.

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

5.Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači oziroma plačilu iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela. Tožnica je bila v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena kot visokošolski učitelj - predavatelj s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Imela je 40-tedensko pedagoško letno obveznost. Tožnica je zatrjevala neenakopravno obravnavo pri plači v primerjavi s tistimi visokošolskimi učitelji - predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost (in so dobili enako plačo kot tožnica, ki je morala za to - enako plačo opraviti več ur neposredne pedagoške obveznosti - NPO), ter napačno preračunavanje opravljenih vaj, ki jih je toženka časovno prevrednotila na manj kot eno pedagoško uro, kar je vplivalo na končni obračun tožničine plače.

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 14/2, 22, 23, 58 Zakon o visokem šolstvu (1993) - ZVis - člen 63 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-14, 350, 350/2, 353

6.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le v primeru, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji na 40-tedenskih študijskih programih.

Pridruženi dokumenti:*

7.Iz navedenega izhaja, da je bilo treba v tem sporu primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice (tako VSRS v sklepu VIII Ips 24/2022).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

8.Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da obračun plače ni odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa, ker se je plača obračunavala na tedenski ravni (za 40-urni tedenski čas). Kot rečeno, je opredelitev NPO povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Za ugotovitev pravilnosti obračuna plače je bila tako ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.