Jedro

Končno je pravilna tudi odločitev v delu, s katero je bila valorizirana prvi tožnici izplačana akontacija za čas od plačila (novembra 1994) do dneva razsodbe na sodišču prve stopnje (15.1.1996). Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja na dan zadnje obravnave ter zato tečejo zamudne obresti od take odškodnine šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zato v primeru, kadar je med strankama spor o taki škodi, ni mogoče govoriti o toženčevi zamudi pred trenutkom sodne odločitve kot meni tožnica in na čemer gradi svoj ugovor zoper opravljeno valorizacijo akontacije. Ker se torej odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po razmerah na dan zadnje obravnave, je materialnopravno pravilno postopano, ko se je pred odmero odškodnine časovno odmaknjeno izplačilo akontacije valoriziralo na vrednost v času odločanja. Zato tožničina revizija ni utemeljena niti v tej smeri.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo priznalo tožnikoma odškodnino za škodo, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec v prometni nezgodi 3.1.1993 in sicer prvi tožnici po odbitku akontacije 1,138.125,00 SIT še razliko 1,961.875,00 SIT, drugemu tožniku pa po odbitku akontacije 78.750,00 SIT še razliko 91.250,00 SIT, medtem ko je njuna višja zahtevka zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega tožnika v celoti ugodilo in mu priznalo še preostalo zahtevano odškodnino, pritožbama prve tožnice in toženke pa je delno ugodilo in sicer tako, da je na toženkino pritožbo valoriziralo tožnici plačano akontacijo za čas od plačila do dneva sojenja na prvi stopnji, odškodnini za dve obliki škode pa je delno zvišalo in sicer za telesne bolečine za nadaljnjih 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 200.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbi prve tožnice in toženke zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo le prva tožnica R. M. R. iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se tudi njenemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji povzema izvedensko mnenje dr. A. B. ter zaključuje, da je upravičena do celotne zahtevane odškodnine za vse oblike uveljavljene škode. Hkrati pa meni, da sodišče ne bi smelo valorizirati akontacije, ker tako nedopustno sešteva jabolka in hruške.

Na revizijo prve tožnice je toženka odgovorila in predlagala, da naj se njena revizija zavrne. V odgovoru navaja razloge, s katerimi pritrjuje pobijani odločitvi o višini odškodnine.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določilom 386. člena ZPP je revizijsko sodišče preizkusilo sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo to je zavrnilni del sodbe glede prve tožnice in v mejah razlogov, ki jih je ta tožnica uveljavljala, pri tem pa je uradoma preizkusilo ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V navedenem okviru opravljen preizkus sodbe sodišča druge stopnje je pokazal, da omenjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila zagrešena ter da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga je prva tožnica izrečno uveljavljala.

Materialnopravno zmotna je po revizijskih izvajanjih odločitev nižjih sodišč, s katero so bili zavrnjeni višji zahtevki za nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine glede razlike 1,000.000,00 SIT (priznano 1,500.000,00), za strah glede razlike 200.000,00 SIT (priznano 300.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti glede razlike 2,000.000,00 SIT (priznano 2,000.000,00 SIT) ter v celoti glede zahtevka za skaženost, ki je bil zavrnjen. Enako kršitev očita revizija tudi odločitvi sodišča druge stopnje, da se valorizira novembra 1994 prvi tožnici izplačana akontacija 1,138.125,00 SIT za razdobje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (januarja 1996) v znesku 124.123,00 SIT (na 1,262.248,00 SIT).

Odškodnine za navedene oblike škode sta sodišči druge in prve stopnje prisodili prvi tožnici na podlagi naslednjih ugotovitev: ta tožnica je pri prometni nezgodi 3.1.1993 utrpela odprt zlom desne pogačice, zlom pete dlančnice levo, lažji pretres možganov, raztrganino na bradi in obtolčenino na čelu, zdravila se je do 29.8.1993, med zdravljenjem pa je trpela hude telesne bolečine vključno med razgibavanjem 13 dni skupaj, srednje močne 5 tednov, manj intenzivne pa 3 mesece. Neprijetnosti je trpela zaradi nošenja mavca 6 tednov na nogi in 4 tedne na roki. Po pretresu možganov ima težave v smislu sindroma, kar je ocenjeno s 5% zmanjšanja življenjske aktivnosti, po zlomu pogačice pa je ostala zavrtost desnega kolena, ki se odraža v omejenem počepu, zaradi česar ne bo mogla sproščeno opravljati nekaterih gospodinjskih del, povezanih s počepom, težko bo hodila po neravnem terenu in hitro po stopnicah, v hribe, dela na vrtu pa bo opravljala z velikim naporom, kar je ocenjeno s 15% zmanjšanjem življenjske aktivnosti.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da so bile odškodnine za vse tri ugotovljene oblike nepremoženjske škode pravilno odmerjene to je v skladu z določili 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR dosodi sodišče za negmotno škodo (za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, za strah in dr.) pravično denarno odškodnino to je ustrezno okoliščinam primera. Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati pomen prizadetih dobrin in namen teh odškodnin (drugi odstavek 200. člena ZOR). Odškodnina pa se prizna tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če bo ta trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR). Dalje revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj z odmero odškodnin za posamezne oblike škode tudi pravilno individualizirali zadoščenja, odmerjene odškodnine pa so ustrezno umeščene tudi v okvire, ki jih začrtujejo razmerja med posameznimi škodami in odškodninami zanje oziroma z odškodninami za podobne škode v drugih primerih. Zato ni utemeljena tožničina revizija, da odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v tem primeru niso pravilno odmerjene, to je da so prenizke.

Zahtevek za priznanje odškodnine za skaženost sta sodišči druge in prve stopnje zavrnili, ker sta ugotovili, da ta oblika škode pri tožnici ne obstaja. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da videz zaraščene rane ni moteč ne po objektivnih in ne po subjektivnih merilih. Zato ni mogoče govoriti o škodi, ki bi utemeljevala priznanje odškodnine na podlagi določb prvega in drugega odstavka 200. člena ZOR. Odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka je zato materialnopravno pravilna ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena.

Končno je pravilna tudi odločitev v delu, s katero je bila valorizirana prvi tožnici izplačana akontacija za čas od plačila (novembra 1994) do dneva razsodbe na sodišču prve stopnje (15.1.1996). Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja na dan zadnje obravnave ter zato tečejo zamudne obresti od take odškodnine šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zato v primeru, kadar je med strankama spor o taki škodi, ni mogoče govoriti o toženčevi zamudi pred trenutkom sodne odločitve kot meni tožnica in na čemer gradi svoj ugovor zoper opravljeno valorizacijo akontacije. Ker se torej odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po razmerah na dan zadnje obravnave, je materialnopravno pravilno postopano, ko se je pred odmero odškodnine časovno odmaknjeno izplačilo akontacije valoriziralo na vrednost v času odločanja. Zato tožničina revizija ni utemeljena niti v tej smeri.

V skladu s spredaj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče zavrnilo tožničino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Toženkin odgovor na revizijo povzema le njena med postopkom iznešena stališča. Zato v procesnem pogledu z njim nastalih stroškov ni mogoče oceniti za potrebne stroške postopka v smislu 155. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zato toženkin stroškovni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 166. v zvezi s 155. členom ZPP).