Jedro

S sklenitvijo posojilnih pogodb so posojilojemalci pridobili proti tožeči stranki terjatve na izročitev v pogodbah določenih zneskov denarja (557. člen ZOR).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke z dne 31.3.1994 štev. 710-Up/IIč-149/93-III/1-RM v delu o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke zoper odločitvi v točkah I/2 in I/6 izreka prvostopne odločbe ter v točkah I/8 in I/9 v obsegu, ki se nanaša na odločitvi v točkah I/2 in I/6 izreka prvostopne odločbe, o d p r a v i.

Obrazložitev

Zaradi odprave nepravilnosti, ugotovljenih pri pregledu zaključnega računa za leto 1992, je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje naložila tožeči stranki med drugim tudi, da mora: - povečati odhodke drugih zavarovanj in druge pasivne časovne razmejitve za 27.321.163,30 SIT, vse po stanju 31.12.1992 (točka I/2 izreka odločbe), - povečati odhodke drugih zavarovanj in druge pasivne časovne razmejitve za 32.491.464,70 SIT, vse po stanju 31.12.1992 (točka I/6 izreka odločbe), - zmanjšati dobiček iz drugih zavarovanj (tudi) za ustrezne zneske iz zgoraj navedenih ukrepov (točka I/8 izreka odločbe), - opraviti v svojem knjigovodstvu ustrezna knjiženja zgoraj navedenih nalogov (točka I/9 izreka odločbe).

Pritožbo tožeče stranke zoper zgoraj navedene ukrepe je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Meni, da sta popravka vrednosti pod točkama I/2 ter I/6 izreka prvostopne odločbe pravilna. Svoje stališče obrazlaga s tem, da naj bi v primeru pod točko I/2 manjkala ena od temeljnih predpostavk pobota - vzajemnost, v primeru pod točko I/6 pa jemalci kredita s sklenitvijo kreditnih pogodb niso postali upniki tožeče stranke. V nobenem od omenjenih dveh primerov zato, po mnenju tožene stranke, tožeča stranka svojih terjatev, ki jih ima iz naslova neplačanih zapadlih zavarovalnih premij, ni mogla pobotati.

Zakaj v primeru iz točke I/2 izreka prvostopne odločbe ni vzajemnosti kot predpostavke pobota, tožena stranka ne obrazloži. Že samo ta okoliščina narekuje odpravo izpodbijane odločbe v navedenem delu (2. odst. 39. člena v zvezi s 3. točko 1. odst. 10. člena zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77; v nadaljevanju: ZUS). Morda meni, da ni vzajemnosti zato, ker so po zapisniku o inšpiciranju finančno-materialnega poslovanja tožeče stranke v letih 1992 in 1993 (7. stran zapisnika) dolžnik tožeče stranke za neplačano premijo G., podjetje za prevoz blaga in storitev, jemalec kredita po kreditni pogodbi pa "Mednarodno podjetje za prevoz blaga in potnikov" d.o.o. Različnost imen pa še ni podlaga za zaključek, da ni vzajemnosti. Različnost imen je namreč lahko samo posledica spremembe imena ali pa spremembe organizacijske oblike (in s tem tudi imena) pravne osebe. Sprememba imena ali organizacijske oblike pravne osebe ne zadostuje za ugotovitev, da ni vzajemnosti. Tudi prenehanje pravne osebe, ki ni posledica likvidacije oziroma stečaja, ni dovolj za ugotovitev, da ni vzajemnosti. Upoštevati je namreč treba pravnega naslednika. Samo na različnih imenih zato ni mogoče graditi zaključka, da ni vzajemnosti. Če so vzrok za zanikanje vzajemnosti res samo različna imena, bo treba v nadaljnjem upravnem postopku ugotoviti okoliščine, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali ni to morda samo posledica spremembe imena, spremembe organizacijske oblike ali statusne spremembe s pravnim nasledstvom. Če je, različnost imena ne more biti podlaga za odklonitev vzajemnosti. Če pa tožena stranka odreka obstoj vzajemnosti iz razlogov, s katerimi utemeljuje zavrnitev pritožbe zoper odločitev v točki I/6 izreka prvostopne odločbe, pa velja nadaljnja obrazložitev.

Kreditne pogodbe, ki jih je sklepala tožeča stranka s pravnimi osebami iz sistema "N.", so posojilne pogodbe po 557. členu in sledečih zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89; v nadaljevanju: ZOR). Stališče tožene stranke, da posojilojemalci s sklenitvijo posojilnih pogodb niso postali upniki tožeče stranke, zaradi česar naj pobotanje ne bi bilo možno, ni pravilno. S sklenitvijo posojilnih pogodb so posojilojemalci pridobili proti tožeči stranki terjatve na izročitev v pogodbah določenih zneskov denarja (557. člen ZOR). Tožeča stranka je tako postala dolžnik posojilojemalcev. Svoje obveznosti iz posojilnih pogodb je zato lahko pobotala s svojimi terjatvami iz naslova neplačanih premij, vendar samo, če so bile za to izpolnjene vse predpostavke za pobotanje. Zato zavrnitve pritožbe zoper odločitev v točki I/6 prvostopne odločbe ni mogoče utemeljevati s stališčem, da s posojilno pogodbo posojilojemalci niso postali upniki tožeče stranke. Predpostavka pobotanja ni samo vzajemnost terjatev, ki so predmet pobotanja. Ena od predpostavk pobotanja je tudi njihova zapadlost. Zapadlost terjatve posojilojemalca na izročitev posojenega denarnega zneska pa se določi po 1. odst. 559. člena ZOR. Če rok izročitve ni določen v pogodbi, zapade terjatev takrat, ko posojilojemalec zahteva izročitev zneska. V izpodbijani odločbi pa ni podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so terjatve posojilojemalcev zapadle. Pred ponovnim odločanjem bo zato treba za pravilno odločitev omenjena dejstva še ugotoviti.

Odločitve, ki jih izpodbija tožeča stranka s tožbo, so sicer morda pravilne. Vendar spora, kot izhaja iz gornje obrazložitve, na podagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku, ni mogoče rešiti (2. odst. 39. člena ZUS). Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odst. 42. člena ZUS odpravilo.