Jedro

V obravnavani zadevi ni dokazana močnejša pravica nobenega od udeležencev postopka in ni mogoče ugotoviti, kateri od udeležencev postopka je imel zadnjo mirno posest spornega mejnega prostora. Ob takšnem stanju je sodišče prve stopnje mejo pravilno uredilo s tem, da jo je razdelilo po pravični oceni (četrti odstavek 136. člena ZNP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da vrednost spornega zemljišča znaša 50.000,00 SIT. Mejo med parc. št. 2151/1, pripisano vl. št. 65 k.o., last predlagatelja in sosednjo parcelo št. 2146/2, pripisano pod vl. št. 66 k.o., last nasprotnega udeleženca, je sodišče po pravični oceni določilo tako, da poteka od točke, ki je v skici izvedenca geodeta označena s črko A, v kateri se zakoplje mejnik in nato v ravni liniji do točke, ki se v skici izvedenca geodeta označi s črko B, kjer se prav tako zakoplje mejnik. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da udeleženca trpita vsak svoje stroške postopka; skupne stroške pa sta dolžna plačati v petnajstih dneh, v sorazmerju z dolžino meje, torej vsak do 1/2 (vsak 45.312,85 SIT).

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. V pritožbi navaja, da sodišče na podlagi določbe 136. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) uredi mejo na podlagi močnejše pravice, če vrednost spornega prostora ne presega 50.000,00 SIT. Samo podrejeno lahko sodišče uporabi kriterij zadnje mirne posesti, oziroma kot zadnjo možnost pravično oceno. Po prepričanju pritožnika se je ponovno izkazalo, da uporaba kriterija pravične ocene pomeni vzpostavitev meje na škodo resnicoljubne stranke, ki pokaže pravo uživalno mejo. Spori med strankama trajajo že deset let. Predlagatelj je najprej sprožil zoper nasprotnega udeleženca tožbo zaradi ugotovitve obsega stvarne služnosti v zadevi P 59/89; nato pa za potrebe te pravde še predlog na ureditev meje (opr. št. N 20/89) med zemljiščema, ki sta sporni tudi v tem postopku. Predlagatelj je v omenjenem postopku navajal, da mejo določa mejnik, ki naj bi stal v točki A, predlogu priložene mapne kopije; nasprotni udeleženec pa je že tedaj opozoril, da meja ni bila nikdar sporna in so jo v letu 1989 omejevali veljavni mejniki, ki so bili za aerosnemanje v letu 1972 posebej označeni. Mejnik ob javni poti je izginil ob širjenju javne poti pred dvemi ali tremi leti; predlagatelj pa ni dovolil, da bi se postavil na staro mesto. Sodišče bi takšne mejnike moralo upoštevati. Predlagatelj je začel šele v pravdi P 59/89 zatrjevati drugačno mejo; česar pa ne more, saj je v letih 1972 do 1995 priznaval pravo mejo, ki jo dokazujeta tudi oba zgoraj navedena spisa. Takšno mejo lahko potrdijo tudi priče - sosedje. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je geodetska uprava Črnomelj 2.10.1978 opravila delitev parcele 2146 v 2146/1 in 2146/2. Zaradi navedenega pritožnik predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje ter dopolnitev dokaznega postopka s predlaganimi dokazi v smeri močnejše pravice.

Pritožba je bila v skladu z določbo četrtega odstavka 31. člena ZNP vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne obrazloži katero bistveno kršitev določb postopka, naj bi napravilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožbenim razlogom opravilo le preizkus izpodbijanega sklepa v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 in ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe o postopku za ureditev mej iz 131. do 139. člena ZNP. V skladu z določbo 131. člena ZNP sodišče uredi mejo v postopku za ureditev mej, če je ta sporna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da meja med zemljiščema ni bila nikdar določena v predpisanem upravnem postopku, ki bi izkazoval upravno dokončnost meje; med udeležencema pa je sporna že dlje časa; zato je pogoj za sodno ureditev meje iz 131. člena ZNP izpolnjen. V postopku pred sodiščem prve stopnje je s tem soglašal tudi sam pritožnik; predlagal je naj sodišče ugotovi in določi uživalno mejo; v pritožbi pa priznava, da je meja sporna že deset let. Glede na dejstvo, da vrednost spornega mejnega zemljišča znaša 50.000,00 SIT in torej ne presega zneska iz drugega odstavka 136. člena ZNP, je sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotavljalo mejo na podlagi močnejše pravice (prvi odstavek 136. člena ZNP). Nobeden od udeležencev postopka na spornem prostoru ni uspel dokazati lastninske pravice ali publicianske (domnevne) lastnine. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema prepričljivo in skrbno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v dokaznem postopku zaslišalo številne predlagane priče, pa tudi oba udeleženca postopka in ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni mogoče z zadostno zanesljivostjo ugotoviti, da bi izključno kateri od udeležencev postopka sporni prostor (v izmeri 15 m2) dobroverno in nemoteno koristil in užival. Glede na navedeno torej sodišče ni moglo upoštevati predloga nasprotnega udeleženca, ki ga le-ta ponavlja v pritožbenem postopku, da naj se določi uživalna meja. Sporni prostor se je, po natančnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, nekoč uporabljal za vodenje živine, kasneje pa za hojo; vendar steza danes ni več vidna, ves teren pa je porastel s travo. Iz izpovedb zaslišanih prič, pa tudi udeležencev postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta sporni del zemljišča kosila in si ga torej lastila oba udeleženca postopka. Glede na pojasnjeno, pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni dokazana močnejša pravica nobenega od udeležencev postopka; prav tako pa ni mogoče ugotoviti kateri od udeležencev postopka je imel zadnjo mirno posest spornega mejnega prostora. Ob takšnem stanju je sodišče prve stopnje mejo pravilno uredilo s tem, da jo je razdelilo po pravični oceni (četrti odstavek 136. člena ZNP). V obravnavanem primeru, ko nobeden od udeležencev ni niti izkazoval posebnega interesa na kakšnem delu spornega zemljišča, je pravična ocena sodišča prve stopnje, ki je sporni prostor razdelilo na polovico ter mejo uredilo na tak način.

Pritožbeno sodišče le še pripominja, da delitev parc. št. 2146 v 2146/1 in 2146/2 v letu 1978, na ureditev meje v tej zadevi v ničemer ne vpliva; prav tako tudi ne pravdni in nepravdni postopek, na katera se sklicuje pritožnik, saj meja v njih ni bila urejena, nedvomno pa je bila ves čas postopka sporna; zato pritožbene trditve v tej smeri ne terjajo podrobnejšega odgovora.

Iz opisanega torej izhaja, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo; kot je bilo zgoraj pojasnjeno, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb postopka. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.