Jedro

Ker je glede zgoraj navedenih kaznivih dejanj nastopilo zastaranje kazenskega pregona, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C. za kaznivi dejanji opisani pod točkama II in IV/1 izreka napadene sodbe, skladno s 4. točko 357. člena ZKP, zavrnilo.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe okrajne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi), za kaznivi dejanji, opisani pod točko II in IV/1 izreka napadene sodbe, po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e o b t o ž b a , da so:

1. A. A., B. B. in C. C. 26. 11. 2011 v Mariboru, kot sostorilci z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, z namenom, da bi si pridobili protipravno premoženjsko korist, spravili E. E. in F. F. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ju s tem zapeljali, da sta v škodo svojega premoženja kaj storili, ko so jima v pisni zadolžnici z dne 26. 11. 2011 lažnivo zatrjevali, da jima bodo denar, če jim ga bosta posodili, vrnili v dogovorjenih rednih mesečnih obrokih v zneskih 500,00 EUR, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 26. 12. 2011, s čimer so E. E. in F. F. zapeljali, da sta jim posodili 34.400,00 EUR, A. A. ter B. B. in C. C. pa kljub takšnemu pisnemu dogovoru že ob sklenitvi le-tega niso imeli namena vrniti, saj je bila zgolj B. B. redno zaposlena, C. C. in A. A. pa ne, in so tako vedeli, da nimajo zadostnih prihodkov in sredstev za izpolnitev obveznosti, ter niso poravnali niti enega mesečnega obroka, s tem pa so si na škodo E. E. in F. F. pridobili protipravno premoženjsko korist v višini 34.400,00 EUR;

2. A. A. v Mariboru z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil koga z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja kaj storil, ko je: od 3. 8. 2011 do 4. 8. 2011 E. E. in F. F. lažno prikazoval, da jima bo uredil vse potrebno za izvedbo električnih in vodovodnih instalacij v stanovanjski hiši ter jima obljubil, da bo denar za izvedbo opisanih del izročil električarju in vodovodarju G. G. ter je s tem E. E. in F. F. pregovoril in zapeljal, da sta mu izročili 18.000,00 EUR, ki jih je nato izročil omenjenemu električarju in vodovodarju, pri čemer pa že ob sklenitvi ustnega dovora ni imel namena za E. E. in F. F. pri električarju in vodovodarju urediti vse potrebno za izvedbo električnih in vodovodnih del, saj je pri električarju in vodovodarju za svoje lastne namene vzel material in del izročenega denarja, pri njem pa pustil zgolj 1.750,00 EUR in, kljub večkratnim pozivom na vrnitev izročenega zneska s strani E. E. in F. F., izročene vsote denarja ni vrnil, s tem pa si je na škodo slednjih pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 16.250,00 EUR; s tem naj bi obdolženi A. A., B. B. in C. C. pod točko II izreka storili kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika, A. A. pod točko IV/1 izreka storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženih ter nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanki E. E. in F. F. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotita na pravdo.

III. Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženih ter nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

1. Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje obdolžene A. A., B. B., C. C. in D. D. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, in sicer obdolženega A. A. za kazniva dejanja po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in po prvem odstavku 211. člena KZ-1, opisanih pod točkami II, IV/1, IV/2 in IV/3 izreka napadene sodbe; obdolženo D. D. kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, opisanega pod točko III izreka napadene sodbe in C. C. kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, opisanega pod točko II izreka napadene sodbe in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženih ter nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov, bremenijo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanki E. E. in F. F. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Glede na predlog zagovornika, odvetnika, je bila pritožbena seja opravljena v navzočnosti strank, in sicer višje državne tožilke in zagovornikov obdolženih, seja pa je bila opravljena v skladu s členom 378/IV ZKP v nenavzočnosti pravilno obveščenih obdolženih.

3. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo pod točkami II, III, IV/2, IV/3 in V spremeni tako, da obdolžene spozna za krive in jim izreče predlagane kazni.

4. Na tožilsko pritožbo so podali odgovore zagovorniki obdolženih A. A., C. C. in D. D., s katerimi pritožbenemu sodišču predlagajo, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: K točki I izreka:

6. Pritožbeno sodišče je skladno z določilom člena 383/I ZKP napadeno sodbo najprej preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je za kaznivi dejanji opisani pod točkama II in IV/1 izreka napadene sodbe nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki se očita obdolženim A. A., B. B. in C. C. in je opisano pod točko II izreka napadene sodbe, je bilo storjeno dne 26. 11. 2011. Za obravnavano kaznivo dejanje je v zakonu zagrožena kazen do treh let zapora (člen 211/I KZ-1), člen 90/I-4 KZ-1 pa določa, da nastopi zastaranje kazenskega pregona za navedeno kaznivo dejanje, ko preteče deset let od njegove storitve in je tako nastopilo zastaranje kazenskega pregona za navedeno kaznivo dejanje dne 26. 11. 2021 oziroma ob upoštevanju ukrepov Covid-19, dne 30. 1. 2022, torej pred sejo pritožbenega sodišča. Za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki je opisano pod točko IV/1 izreka napadene sodbe, je prav tako v zakonu zagrožena kazen do treh let zapora, kar ob upoštevanju določb člena 90/I-4 KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona, pomeni, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona dne 4. 8. 2021, saj je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno dne 4. 8. 2011, oziroma ob upoštevanju ukrepov Covid-19, dne 8. 10. 2021, torej še preden je bila obravnavana zadeva predložena Višjemu sodišču v Mariboru.

7. Ker je glede zgoraj navedenih kaznivih dejanj nastopilo zastaranje kazenskega pregona, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C. za kaznivi dejanji opisani pod točkama II in IV/1 izreka napadene sodbe, skladno s 4. točko 357. člena ZKP, zavrnilo.

8. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP in je posledica zavrnilne sodbe. Pritožbeno sodišče je oškodovanki E. E. in F. F. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (člen 105/III ZKP).

K točki III izreka:

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ni ugotovilo zmotno, saj je zagovore obdolženih in izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da obdolženim očitana kazniva dejanja niso z vso gotovostjo dokazana, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. S temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še glede na pritožbene navedbe tožilke dodaja:

10. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno, saj bi moralo slediti skladnim in prepričljivim izpovedbam oškodovank, in ne zagovorom obdolženih.

11. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče pravilno ocenilo izpovedbi oškodovank glede njunih navedb, da so obdolženi pri tem, ko sta jima posojali denar, podpisali zadolžnice, in sicer sta sami zadržali fotokopije, obdolžencem pa sta dali originale. Obdolženi A. A. je navajal, da nikdar ni podpisal nobene zadolžnice in da je njegov podpis na njej moral nekdo prekopirati. Prav tako je obdolžena C. C. povedala, da je sicer podpis na fotokopiji zadolžnice njen, vendar je zanikala, da bi takšno zadolžnico podpisala. Prav tako je obdolžena D. D. povedala, da nikoli ni podpisala nobene zadolžnice in da si od oškodovank ni izposodila nobenega denarja. Da bi sodišče prve stopnje preverilo pristnost podpisov na zadolžnicah, je v postopek pritegnilo sodnega izvedenca za preiskavo podpisov in rokopisov, ki je sicer na zadolžnicah prepoznal podpise obdolženih, ni pa mogel odgovoriti na vprašanje ali so podpisi obdolženih na zadolžnice bili vstavljeni naknadno s katero od tehnik ponarejanja. Zato je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo Nacionalni forenzični laboratorij, kjer je mnenje glede podpisov na fotokopijah zadolžnic izdelala strokovnjakinja, ki je ugotovila, da obstaja verjetnost, da podpisi obdolženih na zadolžnicah niso bili dodani naknadno, ker sledi ponarejanja ni našla. Pri tem pa je pojasnila, da so kopije slabe kakovosti in da je takšne listine mogoče spreminjati tudi tako, da ne pustijo sledi manipulacije. Zaslišana na glavni obravnavi je tudi pojasnila variante, na podlagi katerih se lahko podpis prenese iz ene listine na drugo, in sicer s pomočjo računalniškega programa in računalniškega znanja, lahko pa tudi tako, da se podpis enostavno od nekod izreže in prilepi na listino ter prekopira. To se lahko včasih vidi, včasih pa tudi ne. Strokovnjakinja ni mogla z gotovostjo ovreči možnosti, da podpisi vseh obdolženih na dokumentih niso bili dodani kasneje. Ker strokovnjakinja za ugotavljanje pristnosti podpisov na zadolžnicah ni mogla z gotovostjo, glede na slabo stanje fotokopij zadolžnic, ugotoviti ali je šlo za naknadno kopirane podpise obdolženih, je navedeno pri sodišču prve stopnje vzbudilo utemeljen dvom v pristnost obdolženčevih podpisov na zadolžnicah. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali so obdolženci res podpisali zadolžnice in s tem ogoljufali oškodovanki, kar bi sicer bilo možno ugotoviti le z originalnimi zadolžnicami, ki pa sodišču prve stopnje niso bile na razpolago, je obdolžene utemeljeno oprostilo obtožbe. Pri tem pa sodišče prve stopnje pravilno ni prezrlo, da sta oškodovanki poznali slabo finančno stanje obdolženih, katerim naj bi denar posojali, kljub temu, da jim prejšnjih dolgov niso vrnili, naročniška razmerja za mobilne telefone pa sta sklenili oškodovanki pri različnih operaterjih, s katerimi sta se zavezali tudi k plačilu naročnin, kljub temu, da iz sklenjenih pogodb izhaja, da obstaja možnost, da bi račune lahko plačevali obdolženi, izveden dokazni postopek pa je tudi pokazal, da sta oškodovanki telefon podarili za rojstni dan sinu obdolženega A. A., kar navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Oškodovanki, za kateri pritožba trdi, da sta izpovedovali skladno, ter se pri tem sklicuje na okoliščine dejanja pod točko I izreka napadene sodbe, zoper ta del pa tožilska pritožba sploh ni bila vložena, tako da je obdolženi A. A. za navedeno kaznivo dejanje pravnomočno oproščen, ne more biti uspešna, kakor tudi ne, ko skuša prepričati, da podpisi obdolženih na zadolžnicah niso ponarejeni oziroma naknadno kopirani. Pri tem pritožnica povzema ugotovitve strokovnjakinje NFL, da sicer na kopijah zadolžnic ni našla nikakršnih sledi ponarejanja, spregleda pa njene nadaljnje ugotovitve, iz katerih sledi, da zaradi slabih kopij ni mogoče z gotovostjo izključiti, da so bili podpisi obdolženih na zadolžnice dodani kasneje. Za takšne ugotovitve bi morali biti na voljo originali zadolžnic, ki pa tekom dokaznega postopka niso bili predloženi, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja takšen dvom, ki je sodišče prve stopnje utemeljeno privedel do oprostilne sodbe. Izveden dokazni postopek pa tudi ni potrdil izpovedb oškodovank glede sklenitve naročniških razmerij pri različnih operaterjih, saj je bilo ugotovljeno, kot že navedeno, sta le en telefon podarili sinu obdolženega A. A. Pritožba, ki se sklicuje na pristnost podpisov obdolženih na zadolžnicah, torej tudi glede dejanj obdolžene D. D. in obdolžene C. C., glede na zgoraj obrazloženo, ne more biti uspešna, saj je navedeno bila podlaga, da je sodišče prve stopnje tudi obe obdolženi oprostilo obtožbe. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pri čemer pa tudi ne gre spregledati izpovedb oškodovank o lokaciji, kjer naj bi opravili kopiranje zadolžnic, saj je dokazni postopek ovrgel njune navedbe v tem delu, saj fotokopirnica, kjer bi naj domnevno oškodovanki kopirali zadolžnice, tam v kritičnem času sploh ni obstajala. Navedbe pritožbe, da je nelogično, da bi oškodovanki zase sklenili kar šest naročniških razmerij pri mobilnem operaterju, kar naj bi potrjevalo, da sta telefone dale obdolženim, ne morejo biti uspešne, saj tega ni potrdil izveden dokazni postopek in gre zgolj za predvidevanja pritožbe.

12. Iz navedenih razlogov, in ker v preostalem pritožba tožilke ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni oprostilni izrek, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev (člen 383/I ZKP), je tožilsko pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 96. člena ZKP, in sicer ti bremenijo proračun, prav tako pa potrebni izdatki obdolženih ter nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov.