Jedro

Storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, vendar pa to ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi odredbe oziroma naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. A. Ž. V obravnavanem primeru je tako potrebno presoditi, ali je storilec ravnal v skrajni sili (8. člen ZP-1 v zvezi z 32. členom Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1).

V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi vidne poškodbe glave pacienta, ki je imel popolno izgubo spomina in je bil ob prihodu v zdravniško ordinacijo videti prizadet, neorientiran, neartikuliran, s širokotirno in negotovo hojo ter nakazano ohromelostjo okončin, je obstajala nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientovo življenje (ugotovitev sodišča prve stopnje), kar pomeni, da je obstajala nevarnost za zdravje, telo in tudi življenje pacienta, ki ga je storilec prevažal. Odvračanje nevarnosti je potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj je storilec z vožnjo reševalnega vozila do urgentne travmatološke klinike odvračal nevarnost za pacientovo zdravje, telo oziroma življenje. Navedene nevarnosti za telo oziroma življenje pacienta tudi ni bilo mogoče odvrniti drugače, saj je storilec na podlagi z nalogom zdravnice odrejene nujne vožnje (za katero storilec kot reševalec niti ni pristojen presojati, ali je v konkretnem primeru podana) pacienta moral peljati na urgentno travmatološko kliniko v Ljubljani. Prizadejano zlo, gre za kršitev cestnoprometnih predpisov, pa je prav tako manjše od zla, ki je grozilo, saj gre za zaplet, ki bi lahko ogrožal pacientovo življenje. Vrhovno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru podana upravičljiva skrajna sila, zato prekršek oziroma dejanje, ki ga je storil storilec, ni protipravno. Skladno z navedenim je bilo potrebno postopek o prekršku na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1 ustaviti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se postopek o prekršku zoper M. O. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Dobrepolje, Loški Potok, Ribnica, Sodražica in Velike Lašče je s plačilnim nalogom z dne 29. 5. 2015 storilca M. O. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v znesku 250,00 evrov in tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 3. 9. 2015 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse. Zoper sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo IV Ips 2/2016 z dne 17. 3. 2016 ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje iz razloga kršitve storilčeve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS. Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 10. 10. 2016 v ponovljenem postopku zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, storilcu pa naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku in sodne takse.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 10. 10. 2016, izdano v ponovljenem postopku, v zvezi z navedenim plačilnim nalogom prekrškovnega organa, je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej je očital kršitev materialnih določb zakona iz 2. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in s tem povezane kršitve 22. člena Ustave RS ter bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec meni, da je okrajno sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo določbe o skrajni sili. Okrajno sodišče je z ugotovitvijo, da pri pacientu v reševalnem vozilu ni šlo za življenjsko ogroženost, napačno napravilo zaključek, da zato ni bilo podane nikakršne nevarnosti kot predpostavke skrajne sile. Ta institut namreč po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne varuje le situacij, ko je ogroženo življenje, temveč tudi ostale situacije, ko so ogrožene druge pravno zavarovane dobrine. Okrajno sodišče se je osredotočilo zgolj na to, da ni bilo podane nevarnosti za življenje pacienta, ni pa presojalo morebitnih drugih nevarnosti oziroma posegov v druge pravno zavarovane dobrine, ki jih obsega institut skrajne sile. S tem je okrajno sodišče postavilo višje kriterije, kot jih za uporabo instituta skrajne sile predvideva zakon, s čemer je kršilo storilčevo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Nevarnost kot predpostavka skrajne sile je podana v situaciji, ko lahko do poškodbe katerekoli (kazensko)pravno zavarovane dobrine pride v naslednjem trenutku oziroma, ko je začetek poškodbe že tu, a je še mogoče preprečiti hujše posledice. Vrhovni državni tožilec v nadaljevanju zahteve uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter navaja, da je obrazložitev sodbe nerazumljiva in so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče je obrazložilo, da v konkretnem primeru ni bilo podane zadostne stopnje nevarnosti (kot predpostavke skrajne sile), nato pa v nadaljevanju obrazložitve priznalo obstoj (določene) nevarnosti, pri čemer je ocenilo, da bi bilo nevarnost mogoče odvrniti drugače. Iz obrazložitve sodbe tako ni razvidno, katero predpostavko skrajne sile šteje sodišče za neobstoječo, navedeni razlogi sodišča pa predstavljajo oksimoron. Sodišče po eni strani zaključi, da prehitra vožnja storilca ni bila upravičena (ker pacient ni bil življenjsko ogrožen), po drugi strani pa pojasni, da je bil storilec na vožnji z nalogo, da pacient v čim krajšem času pride do ustrezne oskrbe oziroma zdravljenja. Ker "čim krajši čas, v katerem je potrebno priti do zdravljenja" predpostavlja vožnjo, ki je hitrejša od dovoljene, je takšna obrazložitev sodbe nelogična in sama s seboj v nasprotju. Vrhovni državni tožilec predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo ugodi in plačilni nalog razveljavi ter postopek o prekršku ustavi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugim sodnikom Okrajnega sodišča v Kočevju.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu in njegovi zagovornici, ki se je v izjavi z dne 8. 5. 2017 pridružila navedbam zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. Okrajno sodišče v Kočevju je (skladno z napotki Vrhovnega sodišča) v ponovljenem sojenju dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da: - je storilec dne 18. 5. 2015 ob 11.45 uri z vozilom z registrsko oznako xx, v naselju aa, v občini Ribnica, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, vozil najmanj 68 km/h; - je storilec vozil reševalno vozilo; - vozilo ni imelo vklopljenih svetlobnih in zvočnih signalov; - je bilo vozilo na nujni vožnji in - da življenje pacienta, katerega prevoz je opravljal storilec, ni bilo neposredno ogroženo, obstajala pa je nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientovo življenje.

5. Okrajno sodišče je zaključilo, da je storilec v času storitve prekrška vozil reševalno vozilo, ki po četrti alineji prvega odstavka 3. člena Pravilnika o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo predstavlja vozilo s prednostjo. Nadaljnji pogoj za vozila s prednostjo je določen v prvem odstavku 101. člena ZPrCP in v 1. točki prvega odstavka 2. člena Pravilnika o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo, skladno s katerim so vozila s prednostjo (in vozila za spremstvo) motorna vozila, na katerih se za izvršitev določenih nujnih nalog uporabljajo posebni svetlobni in zvočni znaki. Vozniki vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu so vozniki vozil posebne vrste oziroma kategorije, za katere je zakonodajalec institut skrajne sile "_sui generis_" predvidel v določbi četrtega odstavka 101. člena ZPrCP, ki določa, da voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Ker storilec na nujni vožnji ni imel vklopljenih svetlobnih in zvočnih signalov, ki so namenjeni opozarjanju drugih udeležencev cestnega prometa na nujno vožnjo, v konkretnem primeru določbe četrtega odstavka 101. člena ZPrCP ni mogoče uporabiti.

6. Storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, vendar pa to ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi odredbe oziroma naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. A. Ž. V obravnavanem primeru je tako potrebno presoditi, ali je storilec ravnal v skrajni sili (8. člen ZP-1 v zvezi z 32. členom Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1).

7. Po prvem odstavku 32. člena KZ-1 dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (t. i. upravičljiva skrajna sila).

Za obstoj upravičljive skrajne sile morajo biti (kumulativno) podane naslednje predpostavke: 1) podana je istočasna nevarnost, 2) storilec nevarnost odvrača od sebe ali tretje osebe, 3) nevarnosti ni mogoče odvrniti drugače, torej na drug način in 4) povzročeno zlo je manjše od zla, ki je grozilo. Za obstoj nevarnosti v kontekstu skrajne sile zadošča, če nastop poškodbe pravne dobrine ni povsem neverjeten, kar so znatno blažja merila od meril konkretne ogrozitve. Nevarnost lahko grozi katerikoli pravno zavarovani dobrini, ki lahko pripada tistemu, ki nevarnost odvrača ali komu drugemu. Ni treba, da bi bila ogrožena dobrina kazenskopravno zavarovana, zadošča katerakoli pravna zavarovanost. Nevarnost mora biti istočasna z odvračanjem nevarnosti. Skladno z navedeno določbo je skrajna sila podana samo, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, kar pomeni, da ne sme biti ugotovljeno, da bi lahko storilec v danem položaju nevarnost odvrnil brez poškodbe tuje pravne dobrine. Pri odvračanju nevarnosti pa mora biti prizadejano zlo manjše od zla, ki je grozilo, pri čemer ne zadošča, da je prizadejano zlo enako tistemu, ki je grozilo1. 8. V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi vidne poškodbe glave pacienta, ki je imel popolno izgubo spomina in je bil ob prihodu v zdravniško ordinacijo videti prizadet, neorientiran, neartikuliran, s širokotirno in negotovo hojo ter nakazano ohromelostjo okončin, je obstajala nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientovo življenje (ugotovitev sodišča prve stopnje), kar pomeni, da je obstajala nevarnost za zdravje, telo in tudi življenje pacienta, ki ga je storilec prevažal. Odvračanje nevarnosti je potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj je storilec z vožnjo reševalnega vozila do urgentne travmatološke klinike odvračal nevarnost za pacientovo zdravje, telo oziroma življenje. Navedene nevarnosti za telo oziroma življenje pacienta tudi ni bilo mogoče odvrniti drugače, saj je storilec na podlagi z nalogom zdravnice odrejene nujne vožnje (za katero storilec kot reševalec niti ni pristojen presojati, ali je v konkretnem primeru podana) pacienta moral peljati na urgentno travmatološko kliniko v Ljubljani. Prizadejano zlo, gre za kršitev cestnoprometnih predpisov, pa je prav tako manjše od zla, ki je grozilo, saj gre za zaplet, ki bi lahko ogrožal pacientovo življenje. Vrhovno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru podana upravičljiva skrajna sila, zato prekršek oziroma dejanje, ki ga je storil storilec, ni protipravno. Skladno z navedenim je bilo potrebno postopek o prekršku na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1 ustaviti.

C.

9. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno odločbo spremenilo tako, da je postopek zoper storilca zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena ZPrCP na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

10. Ker je bil postopek o prekršku ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (148. člen v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1).

1 Povzeto po Bavcon L. in drugi: Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana, 2014, strani 243-246.