Jedro

Odškodnina za strah ne gre, če strah ni bil intenziven ali če je intenziven strah trajal le kratek čas, pa ni pustil posledic.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu - prvi in tretji odstavek - tako spremeni, da se glasi: "Toženec mora v 15 dneh plačati tožnici 108.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1993 dalje do plačila.

Toženec mora v 15 dneh povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 22.810,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1994 do plačila." O B R A Z L O Ž I T E V : Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 135.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 7.9.1993. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške. Prvo sodišče je tako odločilo, potem ko je ugotovilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici, ko ji je toženec prizadejal telesne poškodbe. Ugotovilo je, da znaša prispevek tožnice, torej njena soodgovornost, 10%. Odškodnino za telesne bolečine je določilo v znesku 120.000,00 SIT, za strah pa v znesku 30.000,00 SIT. Ob upoštevanju njenega prispevka to znese skupaj 135.000,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP -, predlaga razveljavitev oz. spremembo sodbe in navaja: Strah ni z ničemer izkazan. Tožnica ne zatrjuje dalj časa trajajočega strahu, niti ni izkazano, da bi bilo dalj časa porušeno njeno duševno ravnovesje. Pretiran je tudi prisojeni znesek za telesne bolečine.

Deleža odgovornosti sta enaka, saj ga je tožnica izzvala z žalitvami in nanj je naščuvala psa.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožba pa ne pove, katere kršitve je prvo sodišče storilo. Pritožuje se tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako ne pove, v čem naj bi bilo to napačno ugotovljeno. Kar zadeva pravilno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče nima pomislekov glede višine prispevka tožnice k nastali škodi in tudi ne glede višine odškodnine za telesne bolečine. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, zakaj šteje, da je prispevek tožnice 10 %, ne pa več, ko je toženca z besedami izzvala. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Da bi nanj naščuvala psa, ni dokazano in tudi pritožba to trditev le ponavlja. Ker je šlo zgolj za besedno izzivanje, njen prispevek ne more biti višji.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki zadeva določitev odškodnine za strah. V tem delu se je mogoče strinjati s pritožbo, da tožnici ne gre odškodnina za to vrsto škode. Glede strahu je povedala, da se je ob samem dogodku močno prestrašila. Vendar ta strah ni mogel biti tolikšen, da bi bila tožnica zaradi tega upravičena do odškodnine.

Strah ni mogel biti intenziven, saj je tožnica sama začela prepir, ko pa je odhajal, mu je rekla, da bo vse plačal, kar kaže na drugačno duševno stanje, ne pa na strah. Celo če se vzame, da je bil strah intenziven, pa je bil glede na njeno lastno izpovedbo le kratkotrajen, posledic pa ni pustil (prim. čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih).

Pritožbeno sodišče je zato sodbo spremenilo tako, da je odpadla odškodnina za strah. Tako znaša odškodnina za telesne bolečine 120.000,00 SIT, ob upoštevanju njenega deleža pa torej 108.000,00 SIT (čl. 373 tč.4 ZPP).

O stroških celotnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo po enakem principu kot sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je po spremembi sodbe uspela z 62% ( 80% temelj in 44% višina). Upoštevaje tiste stroške, ki jh je priznalo sodišče prve stopnje in upoštevaje sedanjo vrednost točke tako glede taksne tarife kot glede odvetniške, znašajo stroški tožnice 53.370,00 SIT, stroški toženca pa 27.050, 00 SIT. Glede na njun uspeh mora toženec povrniti tožnici 22.810,00 SIT.

Odločitev o stroških je utemeljena na določbah čl. 166/2 ZPP.

Obrazložitev

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu - prvi in tretji odstavek - tako spremeni, da se glasi: "Toženec mora v 15 dneh plačati tožnici 108.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1993 dalje do plačila.

Toženec mora v 15 dneh povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 22.810,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1994 do plačila." O B R A Z L O Ž I T E V : Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 135.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 7.9.1993. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške. Prvo sodišče je tako odločilo, potem ko je ugotovilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici, ko ji je toženec prizadejal telesne poškodbe. Ugotovilo je, da znaša prispevek tožnice, torej njena soodgovornost, 10%. Odškodnino za telesne bolečine je določilo v znesku 120.000,00 SIT, za strah pa v znesku 30.000,00 SIT. Ob upoštevanju njenega prispevka to znese skupaj 135.000,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP -, predlaga razveljavitev oz. spremembo sodbe in navaja: Strah ni z ničemer izkazan. Tožnica ne zatrjuje dalj časa trajajočega strahu, niti ni izkazano, da bi bilo dalj časa porušeno njeno duševno ravnovesje. Pretiran je tudi prisojeni znesek za telesne bolečine.

Deleža odgovornosti sta enaka, saj ga je tožnica izzvala z žalitvami in nanj je naščuvala psa.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožba pa ne pove, katere kršitve je prvo sodišče storilo. Pritožuje se tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako ne pove, v čem naj bi bilo to napačno ugotovljeno. Kar zadeva pravilno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče nima pomislekov glede višine prispevka tožnice k nastali škodi in tudi ne glede višine odškodnine za telesne bolečine. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, zakaj šteje, da je prispevek tožnice 10 %, ne pa več, ko je toženca z besedami izzvala. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Da bi nanj naščuvala psa, ni dokazano in tudi pritožba to trditev le ponavlja. Ker je šlo zgolj za besedno izzivanje, njen prispevek ne more biti višji.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki zadeva določitev odškodnine za strah. V tem delu se je mogoče strinjati s pritožbo, da tožnici ne gre odškodnina za to vrsto škode. Glede strahu je povedala, da se je ob samem dogodku močno prestrašila. Vendar ta strah ni mogel biti tolikšen, da bi bila tožnica zaradi tega upravičena do odškodnine.

Strah ni mogel biti intenziven, saj je tožnica sama začela prepir, ko pa je odhajal, mu je rekla, da bo vse plačal, kar kaže na drugačno duševno stanje, ne pa na strah. Celo če se vzame, da je bil strah intenziven, pa je bil glede na njeno lastno izpovedbo le kratkotrajen, posledic pa ni pustil (prim. čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih).

Pritožbeno sodišče je zato sodbo spremenilo tako, da je odpadla odškodnina za strah. Tako znaša odškodnina za telesne bolečine 120.000,00 SIT, ob upoštevanju njenega deleža pa torej 108.000,00 SIT (čl. 373 tč.4 ZPP).

O stroških celotnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo po enakem principu kot sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je po spremembi sodbe uspela z 62% ( 80% temelj in 44% višina). Upoštevaje tiste stroške, ki jh je priznalo sodišče prve stopnje in upoštevaje sedanjo vrednost točke tako glede taksne tarife kot glede odvetniške, znašajo stroški tožnice 53.370,00 SIT, stroški toženca pa 27.050, 00 SIT. Glede na njun uspeh mora toženec povrniti tožnici 22.810,00 SIT.

Odločitev o stroških je utemeljena na določbah čl. 166/2 ZPP.