Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sklep I U 137/2011

ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.137.2011 Upravni oddelek

akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu sklep o izločitvi uradne osebe zavrženje tožbe
Upravno sodišče
15. november 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik s tožbo izpodbija sklep o izločitvi uradne osebe, kar pomeni, da ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 in ga zato ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

S sklepom, št. 312-35/2010-19 z dne 1. 12. 2010, je upravni organ zahteve tožnika za izločitev uradne osebe, direktorja URSIL A.A., ki naj bi odločal v upravnih postopkih, ki jih na URSIL vodijo pod opr. št.. - postopek prijave udeležbe tožnika v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih z dne 22. 7. 2010 in opr. št. 31227-1/2008, - 31221-14/2009, - 31221-1/2010, - 31221-2/2010, 31221-7/2010, 31221-8/2010, 31221-14/2010, 31221-15/2010, - postopek vloge tožnika za spremembo začasnega dovoljenja, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2010, v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije z dne 19. 7. 2010 in opr. št. 31221-17/2010, zavrnil (1. točka izreka), zahtevo tožnika za izločitev uradne osebe, direktorja URSIL, A.A., ki naj bi odločal v upravnem postopku pod opr. št. 31221-12/2009, zavrgel (2. točka izreka) ter ugotovil, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je zavrnitev zahtev pod 1. točko izreka utemeljeval, da tožnik ni uspel izkazati dvoma v pristranost uradne osebe v smislu 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zahtevo pod 2. točko izreka pa je zavrgel, ker je tožnik izločitev uradne osebe zahteval za postopek, ki je bil že končan z izdajo odločbe, zaradi česar izločitve ni več mogoče zahtevati.

V tožbi je tožnik uvodoma navedel, da izpodbijani upravni akt očitno ne vsebuje pravilnega pravnega pouka, kljub izrecni določbi drugega odstavka 39. člena ZUP. Glede na to, da je izpodbijani akt izdalo ministrstvo, zoper odločitve katerega je pritožba dovoljena samo v določenih primerih, kar pa ne pomeni, da zoper takšno odločitev ne bi bil dovoljen upravni spor. Zaradi zagotavljanja sodnega nadzora (kar določa tudi Ustava RS in Zakon o upravnem sporu – ZUS-1) tožnik meni, da je upravni spor dopusten, zaradi česar vlaga v zakonskem roku tožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa ter predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v 1. točki izreka odpravi in spremeni tako, da zahtevi tožnika ugodi in izloči uradno osebo direktorja A.A. iz postopkov, ki jih vodi zoper tožnika, podrejeno, da sodišče sklep v 1. točki izreka odpravi ter vrne toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa tudi predlaga, da sodišče toženki naloži povrnitev stroškov postopka, s pripadki. Meni, da je odločitev napačna, saj je organ štel, da bi tožnik moral dokazati nepristranost uradne osebe, katere izločitev je zahteval, ne pa le okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranost osebe. S tem je organ tudi kršil načelo enakosti pred zakonom in pravico do enakega varstva pravic, saj je organ o zahtevi za izločitev v postopku št. 31221-1/2008 (postopek prijave udeležbe) odločil šele, ko je bil postopek končan. Gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja/odločanja po prvem odstavku 23. člena Ustave. V razlogih za izločitev je tožnik zatrjeval, da je uradna oseba zoper tožnika in njegove odgovorne osebe vložila kazensko ovadbo ter vložila prijavo na protikorupcijsko komisije. Do tega se organ ni opredelil. Za obstoj nepristranosti je odločilen objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je uradna oseba v postopkih, ki jih vodi zoper tožnika, zagotavljala uresničitev jamstva, tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranost. Organ tako ni ravnal v skladu z načelom materialne resnice, ker ni popolno ugotovil dejanskega stanja, ni ugotavljal, ali so obstajali razlogi, ki ustrezajo dokaznemu standardu verjetnosti dvoma v nepristranost uradne osebe. Zaradi neopredelitve organa do vložene kazenske ovadbe je bila storjena tudi bistvena kršitev določb postopka. Organ je tudi odrekel verodostojnost dokazu (zapisniku sestanka), češ, da ni razvidno, da gre za uradni zapisnik. Takšna ocena ne vzdrži resne presoje. Do navedb uradne osebe v zvezi z zahtevo pa se organ tudi ni opredelil oziroma ni pojasnil, zakaj ji verjame. Organ bi moral zaslišati predstavnike zasebne družbe B., ki sta bila na sestanku pri uradni osebi in se s tem prepričati o navedbah v zapisniku. ZUP tudi nikjer ne zahteva, da bi morala stranka, ki zahteva izločitev uradne osebe, dokazati njeno pristranost, saj iz sodne prakse izhaja, da strogo dokazovanje ni potrebno. Izjave uradne osebe v medijih pa nikakor niso le splošen pogled na problematiko kolektivnega varstva. Nedvomno pa je uradna oseba zoper tožnika vložila kazensko ovadbo, ko je že nastopila funkcijo in ne pred tem, kot zatrjuje organ. Ne gre tudi za tožnikovo nestrinjanje s postopkom v zvezi z nadzorom kolektivne organizacije, saj je 162. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) jasen. Organ je tudi napačno ocenil, da poslovno delovanje uradne osebe ne izkazuje povezanosti dejanj uradne osebe s konkretnimi upravnimi postopki, saj tudi to vzbuja dvom v nepristranost. Organ tožniku ni vročil izjave uradne osebe in mu s tem odrekel pravico, da se izjavi. Uradna oseba pa se tudi ni opredelila do vseh naštetih okoliščin. Ravnanje uradne osebe, ki je zahtevala nadzor le nad tožnikom, pri čemer je bilo v letu 2010 podanih mnogo prijav nad drugo kolektivno organizacijo, pa uradna oseba ni ukrepala, nedvomno tudi kaže na neenakopravno obravnavanje s strani uradne osebe. Organ pa je tudi kršil ZUP, saj je pozval tožnika na dopolnitev vloge po preteku petih delovnih dni, kar kaže na zavlačevanje postopka. Te kršitve pa so vplivale na položaj tožnika in podaljšale ta postopek, saj so bili v tem času zaključeni drugi postopki pod št. 31127-1/2008 na škodo tožnika. V postopkih, v katerih se izločitev zahteva, pa se odloča o načinu izvrševanja ustavne pravice (60. člen Ustave) iz ustvarjalnosti, avtorjev, članov in pooblastiteljev tožnika. Z izdajo dovoljenja Zavodu C. se je direktno poseglo v pridobljene pravice članov tožnika, tožniku pa sodelovanje v tem postopku sploh ni bilo omogočeno. Opozoril je tudi na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da meni, da sklep, ki se izpodbija s tožbo, ni sklep, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Sklep se lahko samostojno izpodbija le, če je bil z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Zato je predlagala zavrženje tožbe. Če pa temu predlogu sodišče ne bo sledilo, pa je predlagala zavrnitev tožbe, saj meni, da je njena odločitev pravilna, zadosti utemeljena, pri čemer je ponovila svoje navedbe iz obrazložitve sklepa.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Tožnik s tožbo izpodbija sklep o izločitvi uradne osebe, kar pomeni, da ne gre za sklep iz zgoraj citiranega drugega odstavka 5. člena ZUS-1 in ga zato ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Takšno stališče je zavzela tudi že sodna praksa (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 3/2010 z dne 1. 7. 2010, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 404/2007 z dne 1. 10. 2008). Na drugačno odločitev zato tudi ne morejo vplivati obširni tožbeni ugovori o napačnem postopanju organa in posledično napačni vsebinski odločitvi v sklepu.

Ker glede na povedano ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je zajeta že v odločitvi o glavni stvari.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia