Jedro

S tem ko zagovornica v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ponuja zgolj drugačno pravno presojo glede nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ, in sicer da ponarejene listine ni mogoče šteti kot stvar, s katero lahko storilec ob pogojih, predpisanih v 1. odstavku 221. člena KZ, stori tako kaznivo dejanje, uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zaradi kršitve kazenskega zakona pa zahteve za obnovo kazenskega postopka ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 15.02.2001 zahtevo zagovornice obsojenega M.V. za obnovo kazenskega postopka, pravnomočno končanega s sodbo istega sodišča z dne 21.11.2000, zavrnilo kot neutemeljeno. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je Višje sodišče v Celju pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obsojenega M.V. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da pravnomočni sklep izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi, prvostopenjski sklep pa spremeni tako, da dovoli obnovo kazenskega postopka ter v skladu s 4. odstavkom 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe prekine.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da je sodišče s pravnomočno sodno odločbo ugotovilo, da niso podani pogoji za obnovo kazenskega postopka iz 1. odstavka 410. člena ZKP in je po 1. odstavku 414. člena ZKP zahtevo za obnovo kazenskega postopka utemeljeno zavrnilo. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni M.V. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 09.03.2000 pod točko VII/1 spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ, pod točko VII/2 /a, b, c, d, e, f, g, h in i pa nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je sodišče po 3. odstavku 256. člena KZ določilo kazen sedem mesecev zapora, za drugo eno leto zapora ter mu na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 24.11.1999 od 9.55. ure do 25.11.1999 do 10.45. ure. Zoper prvostopenjsko sodbo se obsojenec ni pritožil in je ta dne 13. 06.2000 postala pravnomočna. Zoper pravnomočno odločbo v roku, predpisanem v 3. odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), tudi ni vložil zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornica obsojenega M.V. je zahtevo za obnovo kazenskega postopka vložila iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP. Utemeljila jo je z navedbo, da je sodišče v pravnomočni sodbi ravnanje obsojenega M.V. v nasprotju s 1. členom KZ, pri čemer da je prekršilo tudi ustavno pravico po 28. členu Ustave Republike Slovenije, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ, čeprav opisano dejanje v času, ko je bilo storjeno, nima zakonskih znakov tega, pa tudi nobenega drugega kaznivega dejanja.

Tako stališče ponavlja tudi v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ko navaja, da ponarejena listina po stališču vložnice ni stvar, ki bi bila lahko predmet izvršitve kaznivega dejanja prikrivanja po 221. členu KZ, in da prenašanje take listine ne pomeni spravljanja v promet, prikrivanja ali razpečevanja stvari. Dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, po mnenju vložnice pomeni kaznivo dejanje šele od 01.09.1999 dalje (očitno mišljeno 23.04.1999), ko je zakonodajalec tudi tako izvršitveno obliko opredelil kot storitev kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ.

Po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno odločbo, obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

Čeprav se zagovornica sklicuje na navedeno zakonsko podlago za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, novih dejstev ni navedla in tudi ni predlagala novih dokazov. Po vsebini je ponudila zgolj drugačno pravno presojo glede nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 221. člena KZ, da ponarejene listine ni mogoče šteti kot stvar, s katero lahko storilec ob pogojih, predpisanih v 1. odstavku 221. člena KZ, stori tako kaznivo dejanje. Na podlagi lastne razlage navedene določbe in razčlenitvijo zakonskih znakov kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, kot je veljala do novele dne 23.04.1999, zagovornica zato po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zaradi kršitve kazenskega zakona pa zahteve za obnovo kazenskega postopka ni mogoče vložiti.

Z navedbami v zahtevi vložnica ne izpodbija pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka, saj niti ne pove, katero določbo procesnega zakona naj bi sodišče v postopku odločanja o vloženem izrednem pravnem sredstvu prekršilo, ampak izraža nestrinjanje s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razumeti tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj jih v nasprotnem ni mogoče preizkusiti. Zgolj na ravni splošne trditve pa ostaja vložnica, ko v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev kazenskega postopka (po 1. odstavku 371. člena ZKP) in kršitev drugih določb kazenskega postopka (ki da so vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa). Zato tudi s temi navedbami vložnica zakonitosti napadene pravnomočne odločbe ne more izpodbiti.

Kršitve kazenskega zakona, ki jo je obsojenec opustil izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, vložnica pa ni uspela niti s pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži to pravno sredstvo, ni mogoče uveljavljati z vložitvijo zahteve za obnovo kazenskega postopka.

Podlagi za vložitev teh izrednih pravnih sredstev sta različni, z zahtevo za varstvo zakonitosti se izpodbija zakonitost napadene sodbe, z zahtevo za obnovo kazenskega postopka pa njena pravilnost. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega M.V. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče tudi ni našlo podlage, da bi odredilo, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe prekine.