Jedro

Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo, da je tožnica z vlogo z dne 28. 4. 2015 prosila za odlog plačila sodne takse in da je predlog za odlog plačila sodne takse zavrglo (čeprav iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil zavržen tožničin predlog za obročno plačilo sodne takse), ker je o taksni oprostitvi že odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje razlogom tega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da o tožničinem predlogu za odlog plačila sodne takse ni bilo več dopustno odločati zato, ker je bil predhodno tožnici izdan sklep, s katerim je bil njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrnjen in s katerim je bila tožnica delno oproščena sodne takse. Oprostitev, odlog oz. obročno plačilo taks so različne oblike taksnih olajšav, katerih namen je socialno oz. finančno šibkejšim strankam (ki plačila sodne takse ne zmorejo brez resnih oz. nesorazmernih težav) zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tudi predlagatelju, ki je delno oproščen plačila sodne takse, je dopustno omogočiti bodisi odlog bodisi obročno plačilo te takse, če so za to izpolnjeni pogoji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je že več let minilo od njene poškodbe v „A.“ B., zato je vložila tožbo zoper C. zavarovalnico d.d.. Zatrjuje, da je ostala brez dohodkov. Zaradi poškodovane roke prejema na ZPIZ-u 82,00 EUR za invalidnost. Vsa leta po poškodbi se je usposabljala, zdravila in obenem tonila v dolgovih, tako da sedaj nima niti za osnovno preživetje družine. Navaja, da bi prodala karkoli, vendar ima že vse pod rubežem (avtomobil). Prosi za ugodno rešitev njene pritožbe. Pritožbi prilaga tudi odločbo CSD in zatrjuje, da je to ves njen prihranek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo, da je tožnica z vlogo z dne 28. 4. 2015 prosila za odlog plačila sodne takse in da je predlog za odlog plačila sodne takse zavrglo (čeprav iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil zavržen tožničin predlog za obročno plačilo sodne takse), ker je o taksni oprostitvi že odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje razlogom tega sklepa.

6. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je sicer zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da o tožničinem predlogu za odlog plačila sodne takse ni bilo več dopustno odločati zato, ker je bil predhodno tožnici izdan sklep opr. št. Pd 26/2015 z dne 13. 4. 2015 (zoper katerega se tožnica ni pritožila, tako da je postal pravnomočen), s katerim je bil njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje - postopek na splošno, zavrnjen in s katerim je bila tožnica delno oproščena sodne takse, tako da je bila dolžna plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

7. Oprostitev, odlog oz. obročno plačilo taks so različne oblike takoimenovanih taksnih olajšav, katerih namen je tudi socialno oz. finančno šibkejšim strankam (ki plačila sodne takse ne zmorejo brez resnih oz. nesorazmernih težav) zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Po stališču pritožbenega sodišča tudi dejstvo, da je bila tožnica delno oproščena plačila sodne takse in da mora preostalo sodno takso plačati, ni ovira za to, da bi o njenem predlogu za odlog te takse, ki jo je dolžna plačati, sodišče prve stopnje vsebinsko odločalo. V takšnem primeru namreč ne bi prišlo do tega, da bi bilo ponovno odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, kot to izhaja iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa. Z drugimi besedami to pomeni, da je dopustno tudi predlagatelju, ki je delno oproščen plačila sodne takse, omogočiti bodisi odlog, bodisi obročno plačilo te takse (seveda, če so za to izpolnjeni pogoji). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bilo dejansko stanje v zadevi opr. št. I Cp 2109/2013, kjer je bil izdan sklep z dne 26. 8. 2013 (na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v svojem predložitvenem poročilu), drugačno, saj je iz citiranega sklepa razvidno, da se je v tem primeru odločalo o ponovnem predlogu za oprostitev plačila sodne takse in ne o drugačni obliki taksne olajšave.

8. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko odločiti o predlogu tožnice za odlog plačila sodne takse.

9. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.