Jedro

Soposest pomeni, da lahko vsak od soposestnikov izvršuje dejansko oblast na celotni stvari, pri čemer predstavlja vsako izvajanje posesti enega soposestnika neko omejitev za istočasno izvajanje posesti drugega soposestnika.

Da bi lahko (materialnopravno) govorili o motenju soposesti, mora biti podana taka sprememba dejanskega stanja, ki bi tožeči stranki onemogočila izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo oziroma v znatni meri spremenila dotedanji način izvrševanja posesti na njej.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni: v 1. odstavku II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Toženec je dolžan v roku 8 dni vzpostaviti prvotno stanje in odstraniti iz travniškega dela zemljišča parc. št. 109/1, k.o. N., vse navožene kmetijske traktorske priključke ter se v bodoče vzdržati vsakega takega ali podobnega ravnanja, ki bi izključil tožnico iz soposesti predmetnega zemljišča-travniškega dela parc. št. 109/1, k.o. N..“ v III. točki izreka pa tako, da je tožnica dolžna tožencu v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 1.187,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev se zavrne.

Tožnica je dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku 338,34 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženca za prekinitev tega pravdnega postopka in predlog za združitev tega postopka z zadevo, ki se vodi pred Okrajnim sodišče pod P 346/2008. Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev motenja posesti. Zaradi delnega umika tožbe glede vzpostavitve prvotnega stanja in odstranitve traktorskih priključkov iz netravniškega dela parc. št. 109/1, k.o. N. ter prepovednega zahtevka tožbe glede tega dela nepremičnine, je pravdni postopek ustavilo (I. točka izreka). Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan v 8 dneh vzpostaviti prvotno stanje in odstraniti iz travniškega dela zemljišča parc. št. 109/1 k.o. N. vse navožene kmetijske traktorske priključke ter se v bodoče vzdržati vsakega takega ali podobnega ravnanja, ki bi izključil tožnico iz soposesti predmetnega zemljišča-travniškega dela parcele 109/1 k.o. N. (1. odst. II. točke). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odst. II. točke). Obenem je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (III. točka).

Zoper obsodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi na silo vzpostavilo soposest med pravdnima strankama. Obširna obrazložitev izpodbijane sodbe je nerazumljiva, razlogi so neprepričljivi in v nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti z izpovedjo toženca in po njem predlaganih prič. Z odklonitvijo dokaza z zaslišanjem priče M. P. je sodišče kršilo določbe postopka. Opozarja, da tožnica na spornem delu nepremičnine, ki je last toženca, ni imela posesti, ne v letu 2008, ne prej. Da posesti ni imela, potrjujejo izvedeni dokazi. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je tožnica imela posest zadnjih 40 let in ne le v obdobju od avgusta do novembra 2008. Karkoli je tožnica sama ali po svojih ljudeh počela v času od avgusta do novembra, je ravnala proti volji toženca, saj je do posesti prišla s silo in skrivaj. Toženec je namreč v avgustu 2008 poklical policijo, s čimer je ukrepal zoper njeno protipravno ravnanje. Priča J. G., ki je imel v najemu toženčevo nepremičnino, je prepričljivo pojasnil, da je zaradi grožnje tožničinega sina opustil posest nepremičnine, ki jo je nato od avgusta dalje izvrševal izključno toženec. Tožnica si je začela protipravno prilaščati posest. Čeprav je prvo sodišče sicer upravičeno odreklo verodostojnost izpovedi tožnice, pa tudi večini prič, ki jih je predlagala, je mimo prepričljivih izpovedi toženca in priči J. G. in M. P., ustvarilo zaključek o soposesti pravdnih strank na sporni nepremičnini. Soposest pravdnih strank ni nikoli obstajala. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ni ravnal v samopomoči, ker naj bi tožnica že imela soposest. Tožnica soposesti ni imela oziroma si jo je poslušala protipravno pridobiti že prej, zato njegovo ravnanje v novembru 2008, ko je pripeljal na svojo nepremičnino dva traktorska priključka, ni bilo motilno ravnanje, pač pa ravnanje v okviru dopustne samopomoči. Nadalje pritožnik poudarja, da je iz fotografij v spisu, ki jih je predložila tožnica, jasno razvidno, da je večinski del travniške parcele kljub postavitvi traktorskih priključkov, prost. Drevesi nista okupirani, kar pomeni, da tožnica ni izključena iz soposesti oziroma njena soposest ni znatno otežena, zato ne more uživati posestnega varstva. Ker prisotnost kmetijskih priključkov v bistvenem ne omejuje izvrševanja tožničine soposesti, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrne zahtevek zaradi motenja posesti.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z odločitvijo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ne gre za primer, ko je uspeh pravdnih strank približno enak. Glede zavrnilnega dela niso nastali dodatni nepotrebni stroški, kar je okoliščina, ki bi jo sodišče moralo upoštevati pri svoji odločitvi. Vsa procesna dejanja so bila potrebna v zvezi z zahtevkom, s katerim je uspela. Ker je uspela s pretežnim delom zahtevka, ji mora toženec povrniti pravdne stroške.

Tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (33. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002). V posestnem sporu ima tako sodno varstvo tisti, ki dokaže, da je bil pred nastalim motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je motila posest, da njeno dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je dejanje samovoljno in protipravno.

Ob uradnem preizkusu pritožbe in glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi relevanten odgovor na vprašanje, ali je toženec storil takšno dejanje, ki pomeni motenje (so)posesti tožnice.

Tožnica je zatrjevala, da je na travnatem delu nepremičnine parc. št. 109/1, k.o. N., izvajala izključno posest s tem, da je na njej, kjer rasteta dve drevesi (jablana in hruška), obirala plodove, obrezovala drevje, gnojila in tudi kosila travo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo pravdne stranke in priče ter vpogledalo v fotografije, ki prikazujejo dejanje toženca dne 11. 11. 2008, ugotovilo, da sta obe pravdni stranki pred dnevom zatrjevanega motilnega dejanja uporabljali travnati del sporne nepremičnine, ki obsega 118 m2 in na njem rasteta dve drevesi, tako, da sta kosili travo, obirali sadno drevje in obrezovali ter gnojili drevje. V skladu s 25. členom SPZ posest lahko izvršuje več oseb tako, da posedujejo stvar skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari. Soposest pomeni, da lahko vsak od soposestnikov izvršuje dejansko oblast na celotni stvari, pri čemer predstavlja vsako izvajanje posesti enega soposestnika neko omejitev za istočasno izvajanje posesti drugega soposestnika. V medsebojnem razmerju, ko je oblikovana soposest, posestnik uživa nasproti drugemu posestniku posestno varstvo v skladu s 35. členom SPZ, po katerem je v razmerju med več posestniki iste stvari motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Da bi lahko (materialnopravno) govorili o motenju soposesti, mora biti podana taka sprememba dejanskega stanja, ki bi tožeči stranki onemogočila izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo oziroma v znatni meri spremenila dotedanji način izvrševanja posesti na njej.

Tožnica motenje posesti izkazuje s tem, da ji je toženec s postavitvijo dveh traktorskih priključkov pod jablano na travniškem delu sporne nepremičnine, onemogočil izvrševanje njene posesti in sicer košnjo trave, obiranje sadežev, obrezovanje drevja in njegovo gnojenje. Ni sporno, da je toženec 11. 11. 2008 pod eno drevo (jablano) postavil dva traktorska priključka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec s takšnim ravnanjem tožnici onemogočil dotedanji način izvrševanja (so)posesti. Pri tem se je oprlo na predložene listine (fotografije v spisu; priloge A2, A3, A7 in A8), ki prikazujejo stanje po namestitvi dveh traktorskih priključkov s strani toženca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in posledično temu zmotno uporabilo materialno pravo (33. in 35. člen SPZ). Iz predloženih fotografij je razvidno, da na travnatem delu sporne nepremičnine stoječa dva traktorska priključka pod jablano ne onemogočata obiranja sadežev in obrezovanja drevja ter njihovega gnojenja. Dostop do drevja ni oviran (da bi bila zaradi postavljenih priključkov ovirana pri dostopu do dreves, tožnica niti ni zatrjevala) in tako toženec s svojim ravnanjem toženke, z vidika njenega obsega uživanja (so)posesti, ni izključil in spremenil dotedanjega načina izvrševanja posesti. Vsaka sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja, pač pa mora neko dejanje predstavljati upošteven poseg v posest. Tožnica ima še vedno možnost gnojiti in obrezovati drevje ter obirati sadje (pri jablani sicer z nekoliko večjo mero previdnosti, kar pa je pri izvrševanju teh opravil povsem običajno). Ravno v tem je tudi njen interes, kar nakazuje, da zaradi posega ni bil prizadet njen ekonomski interes, ki ga je treba pri vprašanju motenja posesti upoštevati, ne glede na to, da zakon tega pojma ne pozna, uvedla pa ga je sodna praksa. Ker lahko tožnica še vedno opravlja dela, ki pomenijo izvrševanje soposesti travnatega dela predmetne nepremičnine, zgolj postavljena traktorska priključka ne pomenita avtomatično motilnega dejanja. Glede košnje trave pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloženih fotografij izhaja, da postavljena traktorska priključka, upoštevajoč velikost celotnega travnatega dela sporne nepremičnine v izmeri 118 m2, zasedata majhen del travnate površine. Tožnica ni bistveno ovirana glede košnje trave. Zaradi postavljenih priključkov ni (bil) v znatni meri otežen dotedanji način izvrševanja soposesti, ki jo je tožnica izvajala po sistemu „kositi pokošeno“, tako, da je travo najprej pokosil toženec, za njim pa še tožnica oziroma njeni domači. Tožnica lahko kosi travo vse povsod, razen na mestu, kjer stojita priključka, in tako njena posest bistveno ni omejena, še manj pa izključena. Tudi sicer tožnica ni zahtevala varstva posesti na točno določenem mestu, ampak na celotni travnati površini, ki pa jo pravdni stranki skupaj uporabljata. Spričo tega ravnanje toženca ne pomeni takšne spremembe posestnega stanja, ki bi opravičevala tožnico do posestnega varstva. Gre za nebistveno spremembo obstoječega stanja, ki ne dosega praga, ki bi bil varovan z obravnavanim institutom.

Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti kot neutemeljen. Zmotna presoja listin je pritožbenemu sodišču narekovala spremembo izpodbijane sodbe. Na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi z 2. in 4. točko 358. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in spremenilo sklep (v 1. odst. II. točke) tako, da se zavrne tožbeni zahtevek glede motenja posesti. Pritožbenemu sodišču se do drugih pritožbenih trditev toženca ni bilo treba posebej opredeliti (1. odst. 360. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 154. člena ZPP in 155. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP. Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato mora tožencu povrniti tiste njegove pravdne stroške, ki so bili potrebni v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku. Drugačno pritožbeno zavzemanje tožnice je neutemeljeno. Pravdni stroški so odmerjeni na podlagi stroškovnika toženca v spisu (list. št. 82), v skladu z Odvetniško tarifo (ki se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi) in Zakonom o sodnih taksah. Toženčevi stroški pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.187,12 EUR (300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku 18.6.2009, 400 točk za trajanje, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk za narok 5.10.2009, 700 točk za trajanje, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk za narok 19.11.2009, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 2% materialnih stroškov in 20 % DDV; ostali priglašeni stroški se ne priznajo, ker so že vsebovani v storitvah ali pa niso izkazani), pritožbeni stroški pa 338,34 EUR (375 točk za sestavo pritožbe, 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter sodna taksa za pritožbo 165 EUR). V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. člena OZ).

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka ni uspela, z odgovorom na pritožbo pa ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je zato strošek za njen odgovor na pritožbo nepotreben (155. člen ZPP).