Jedro

Ključna pogoja sta isto stalno prebivališče na dan 30. junija in da se vsaj za enega člana šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, iz katere dosega dohodek najmanj 200 EUR.

Za odločitev o obstoju kmečkega gospodinjstva niso relevantna dejstva, kot so bivanje na podlagi najemne pogodbe, kakor tudi ne plačevanje stroškov za del stavbe ter skupno zadovoljevanje življenjskih potreb.

Tožničini tožbeni ugovori o dveh ločenih stanovanjskih enotah niso relevantni. Iz uradnih evidenc je razvidno, da se na naslovu ... nahaja stavba št. 21, ki je enostanovanjska stavba. Fizična oseba spada v kmečko gospodinjstvo po določbah ZDoh-2, četudi živi v ločenem gospodinjstvu na prijavljenem istem naslovu.

Tožnica ne prereka dejstva, da je v letu 2020 prejela obdavčljive subvencije, tj. druge dohodke v zvezi z opravljanje osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 4.774,02 EUR. Prav tako ne prereka, da je lastnica kmetijskih in gozdnih zemljišč s pripisanim katastrskim dohodkom v višini 449,89 EUR. Tako ne drži, kot se uvodoma očita s tožbo, da ni pojasnjeno, za katere kmetijske in gozdarske dejavnosti se gre ter kdo jih opravlja. Teh ugotovitev pa ne spreminja sinov obračun v zvezi z dohodkov iz dejavnosti, saj se ta nanaša na dohodke iz druge dejavnosti, to je, po navedbah tožnice v tožbi, dejavnost posredništva, prodaje in drugih storitev.

Davčni organ je pravilno ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 69. člena ZDoh-2 in tudi, da v konkretnem primeru vsaj en člen kmečkega gospodarska opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, kot jo opredeljuje trinajsti odstavek 69. člena ZDoh-2.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožnici kot članici kmečkega gospodinjstva dveh oseb (tožnice in A. A.) za leto 2020 določila davčno osnovo od dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 2.836,90 EUR. Skupni dohodek obeh članov kmečkega gospodinjstva v letu 2020 je znašal 5.813,09 EUR, v tožničino osnovo pa se všteva 449,89 EUR njenega katastrskega dohodka ter sorazmerni del (polovica) drugih dohodkov v višini 4.774,02 EUR, ki jih je tožnica prejela v letu 2020, ter je bila od tega zneska plačana tudi akontacija dohodnine v višini 477,40 EUR. Prvostopenjskemu organu posebni stroški niso nastali, tožnico bremenijo njeni stroški postopka. Pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe.

2.Toženka je zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da je po 69. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za opredelitev kmečkega gospodinjstva bistven pogoj najmanj 200 EUR skupnega dohodka članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki je v konkretnem primeru izpolnjen, zato sta v izreku izpodbijane odločbe poimensko navedena oba člana kmečkega gospodinjstva, ki stalno prebivata na naslovu ... in dosegata dohodke iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti. Poleg tožnice je to še njen sin, A. A.. Katastrski dohodek se posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, pripiše za zemljišča, ki jih ima pravico uporabljati. Davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. čl. ZDoh-2 pa je vsak posamezni dohodek, izplačan v davčnem letu, na katerega se odločba nanaša, ki se pripiše posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, v sorazmernem deležu glede na skupno število davčnih zavezancev v kmečkem gospodinjstvu. Po podatkih davčnega organa je bila tožnica na dan 30. 6. 2020 lastnica kmetijskih in gozdnih zemljišč s pripisanim katastrskim dohodkom 449,89 EUR. Poleg tega ji je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja 2020 izplačala 4.774,02 EUR drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2, od katerih je bila obračunana predhodna akontacija dohodnine v višini 477,40 EUR. Gre za subvencijo, ki se je v enakem delu pripisala obema članoma kmečkega gospodinjstva. Skupni dohodek obeh članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti znaša 5.813,09 EUR. Toženka je obrazloženo zavrnila pritožbeni ugovor, češ da A. A. ni član kmečkega gospodinjstva na naslovu ....

3.Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi ponovi pritožbeni ugovor, češ da na kmetiji dela sama od leta 2014, da ima na Upravni enoti Pesnica izveden prevzem kmetije in prijavo dejanskega koristnika kmetijskih površin v lasti in najemu. Meni, da ne bi smela biti obdavčena po katastrskem dohodku, temveč na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, tako kot je obdavčena iz dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Tožnica se ne strinja, da se za člana kmečkega gospodinjstva šteje tudi sin, ki živi v svojem stanovanju in gospodinjstvu ter opravlja svojo dejavnost. Meni, da odločba toženke nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti, ne dosega standarda obrazložitve po prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je zato arbitrarna, kar je kršitev 22. člena Ustave RS. Prvostopenjski organ ni opredelil pravnega statusa fizičnih oseb, toženka celo meni, da je ugovor glede statusa A. A., ki je samostojni podjetnik, brezpredmeten.

4.Hiša na naslovu ... je večstanovanjska hiša v izmeri 386,55 m2. Sin A. A. živi v manjšem stanovanju z ločenim vhodom v pritlični etaži, ki je funkcionalno ločena enota. Njegova bivalna enota ima lasten električni števec, sin nosi vse obratovalne stroške in tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. A. A. ima s tožnico sklenjeno najemno pogodbo za simbolično najemnino ter za vse stroške. Zato sin ni član kmečkega gospodinjstva in nima dohodka od kmetijske dejavnosti, saj je podjetnik posameznik. Registrirano ima posredništvo, prodajo in druge storitve A. A. s.p. Prijava tožnice in njenega sina na istem naslovu še ne izkazuje, da živita v skupnem kmečkem gospodinjstvu. Tožnica s tem v zvezi prilaga izvedeniško mnenje. Za ugotovitev, da gre za kmečko gospodinjstvo, bi moral biti izpolnjen vsaj zakonski znak iz drugega odstavka 69. člena ZDoh-2, torej da člani živijo skupaj in skupaj zadovoljujejo življenjske potrebe.

5.Tožnica se je pri opravljanju svoje dejavnosti odločila za vodenje poslovnih knjig po sistemu dvostavnega knjigovodstva, na osnovi katerega je prikazala dejanske prihodke in dejanske odhodke za posamezno poslovno leto, konkretno za leto 2019. Na osnovi tega ji je bil izdelan obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Tožnica se je odločila za ugotavljanje dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov. V tem primeru je nosilec dejavnosti kot zavezanec za dohodnino iz dohodka iz dejavnosti dolžan opravljanje dejavnosti ustrezno registrirati in priglasiti, kar je nesporno storila pritožnica in se za takšen način obračuna dohodka odločila že v letu 2014. Tožnica je na osnovi izpodbijane odločbe dvakrat obremenjena s plačilom. Tožnica je enkrat letno predložila davčni obračun davčnemu organu, v katerega je vključila tudi subvencije. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, predlaga tudi povračilo stroškov postopka.

6.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, kot izhajajo iz obrazložitev odločb davčnih organov ter predlaga zavrnitev tožbe.

7.Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da bi moral odgovor na tožbo vsebovati vse sestavine, ki jih mora imeti vsaka vloga, da je sposobna za obravnavanje. Ker toženka ni obrazložila odgovora na tožbo, naj sodišče šteje, da ga ni vložila.

8.Tožba ni utemeljena.

9.Tožničin argument o neobrazloženosti toženkinega odgovora na tožbo ni utemeljen, saj že odgovor na tožbo sam po sebi v upravnem sporu ni obligatoren. Drugače kot to velja po Zakonu o pravdnem postopku, je vložitev odgovora na tožbo po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč pravica in ne tudi sodelovalna dolžnost stranke, nespoštovanje katere bi bilo sankcionirano.

17.Po povedanem argumenti tožnice niso utemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Pri tem je sodišče odločalo brez glavne obravnave na podlagi 5. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj sta se ji stranki odpovedali, kar pomeni, da je lahko sodišče odločilo le na podlagi listin, pri tem pa ni bilo vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.

18.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in drugi, GV Založba, 2019, str. 255. Prim. tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 348/2011 z dne 30.08.2012.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 69, 69/1, 69/2, 69/13, 70 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.