Jedro

Tožeča stranka mora jasno in določno navesti okoliščine in dejstva, ki se nanašajo na možnost nastanka težko popravljive škode.

Že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe mora konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva ter predložiti vse dokaze, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je namreč predlagala začasno zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto z dne 17. 7. 2008, v povezavi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 21. 12. 2008. Z navedenima odločbama je bilo med drugim odločeno, da mora tožeča stranka vsa dela, povezana z nelegalnim odkopom mineralne surovine – gramoza na tam navedenem zemljišču, takoj ustaviti; do 1. 1. 2009 sanirati izkop mineralne surovine-gramoza v velikostnem razredu cca 25.000 m3 z nasutjem in planiranjem podobnega materiala in primerljive granulacije, kot je bil izkopan, ter tamponom rodovitne zemlje v debelini cca 0,4 m kot zaključnim slojem ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, ki bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe. Tožeča stranka zgolj z zatrjevanjem nastanka velike materialne škode, ki naj bi ji nastala, ker bi morala gramoz pridobiti iz drugih območij, ter da naj bi v posledici izvršitve inšpekcijske odločbe, ker mora prenehati z nelegalnim odkupom gramoza, to pomenilo izgubo 140 delovnih mest, verjetnega nastanka težko popravljive škode ni z ničemer izkazala.

3. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Iz predloga za izdajo začasne odredbe nedvomno izhaja, da so navedbe v zvezi z višino in obliko škode prav gotovo zadosti podane in da je težko popravljiva škoda izkazana. Zahtevana sanacija je izjemno zahteven projekt, ki bi tožečo stranko stal najmanj 613.500 EUR. Ob trenutno 143 zaposlenih delavcih znaša mesečna bruto masa za zaposlene 147.271,93 EUR, torej ni težko izračunati, da bi takšna neupravičeno naložena sanacija lahko povzročila stečaj tožeče stranke in s tem ogrozila 143 delovnih mest. Nadalje navaja, da mora obstoj škode, ki bi nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, zgolj verjetno izkazati, kar je po njenem mnenju storila. Glede javnega interesa izpostavlja specifiko situacije, saj je tožeča stranka sama subjekt, ki opravlja gospodarske javne službe, in torej tudi sama deluje v javno korist. Poleg tega poudarja, da sploh ne bi smela biti stranka v upravnem postopku in da se neutemeljeno navaja kot zavezanec. Zahteva tudi povračilo stroškov tega pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in njegovo presojo, da v obravnavani zadevi glede na navedbe tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe ter predložene dokaze niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop in mora stranka, ki zahteva njeno izdajo, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, ter to tudi izkazati. Verjetno mora tudi izkazati, da takšna škoda za njo predstavlja težko popravljivo škodo. Pri tem je treba posebej poudariti ustaljeno stališče upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je materialna škoda praviloma popravljiva.

7. Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajala zgolj to, da bi z nasutjem 25.000 m2 gramoza nastala nepopravljiva škoda, saj takšnega gramoza v v bližini ni in tudi ne legalne gramoznice, ki bi dovoljevala oziroma dopuščala izkop takšnih količin, zato bi bilo treba gramoz voziti z drugih območij, česar pa sama finančno ne bi bila zmožna, to pa bi ogrozilo obstoj najmanj 140 delovnih mest. Po presoji Vrhovnega sodišča te navedbe, brez predložitve dokazov, zagotovo ne zadostujejo za izdajo zahtevane začasne odredbe, saj bi morala tožeča stranka jasno in določno navesti okoliščine in dejstva, ki se nanašajo na možnost nastanka težko popravljive škode. Morala bi tudi izkazati, kaj zahtevana izvršitev predstavlja za njeno poslovanje in da je njeno poslovanje ogroženo izključno zaradi zahtevane izvršitve izpodbijane odločbe. Tožeča stranka pa je šele v pritožbi predložila dokaz o številu zaposlenih delavcev in oceno vrednosti predvidenih del, česar pa ni mogoče upoštevati, saj bi tožeča stranka morala že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva ter predložiti vse dokaze, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.