Jedro

Stroškov, ki nastanejo po dokončnem poplačilu izterjevane terjatve, ni mogoče označiti kot potrebnih za izvršbo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani I. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu upnice za povrnitev stroškov izvršitelja v višini 109,34 EUR in dolžnici naložilo, da mora upnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati nadaljnje izvršilne stroške v navedeni višini, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude do plačila (I. točka izreka), ter zavrnilo predlog upnice za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov v zvezi s sestavo vloge z dne 20. 10. 2014 (II. točka izreka).

2. Dolžnica je zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo. Opozarja, da iz obvestila Banke d.d. izhaja, da je bila njena celotna obveznost poravnana 3. 3. 2014, kar je še pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju izvršbe z izvršbo na premičnine (6. 3. 2014). Da je upnica v celoti prejela plačilo, je razvidno iz njenih poročil sodišču z dne 28. 2. in 4. 3. 2014, ni pa jasno, zakaj je izvršbo umaknila šele 14. 10. 2014. Tudi ob prejemu obvestila o razpisanem rubežu upnica izvršitelju ni sporočila, da rubež ni potreben. Zato ne drži, da so bili stroški izvršitelja potrebni za izvršbo. Ker je upnica vedela, da je bil dolg v celoti poravnan, bi morala izvršitelja o tem obvestiti in zavrniti neupravičeno prikazane stroške iz njegovega obračuna. V nadaljevanju oporeka posameznim stroškom iz izvršiteljevega obračuna. Izvršitelj in upnica sta odgovorna, da je sploh bil poizkušan rubež premičnin oktobra 2014. Upnici je bilo poplačilo dolga 3. 3. 2014 nedvomno znano, saj je o tem sama obveščala sodišče, izvršitelj pa pred razpisom rubeža ni preveril obstoja dolga. Upnik ne more stroškov, do katerih je prišlo zaradi njegovega neskrbnega ravnanja, prevaliti na dolžnika. Izvršitelj je v poročilu in obračunu stroškov med prejemniki navedel, da ju je poslal tudi dolžnici, vendar to ne drži. Izvršitelj dolžnici kljub večkratnim prošnjam tudi ni pojasnil, zakaj zahteva 810,00 EUR. Sodišče je prezrlo, da so bili priglašeni stroški pred opravo izvršilnih dejanj nepotrebni, še zlasti pa so bili nepotrebni po dokončnem poplačilu izvršbe 3. 3. 2014. Ker stroški izvršitelja niso v ničemer pripomogli k uspehu izvršbe, sodišču predlaga, naj v celoti razveljavi sklep o povrnitvi stroškov izvršitelja, ki naj jih upnica nosi sama. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Dolžnica v pritožbi ni izrecno navedla, zoper kateri del sklepa se pritožuje, glede na njen pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep pa je višje sodišče štelo, da se pritožuje le zoper odločitev v I. točki izreka sklepa, ki zanjo (v nasprotju z odločitvijo v II. točki izreka) ni ugodna (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

5. S pritožbenimi navedbami o tem, da je bila njena celotna obveznost poravnana že 3. 3. 2014, upnica pa izvršitelja o poplačilu obveznosti ni obvestila pravočasno, dolžnica opozarja, da stroški v zvezi z delom izvršitelja, ki so ji bili naloženi v plačilo z izpodbijanim sklepom, niso bili potrebni za predmetno izvršbo. Gre za pravno pomembne pritožbene navedbe, kajti dolžnik je dolžan upniku povrniti le tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), stroškov, ki nastanejo po dokončnem poplačilu izterjevane terjatve, pa ni mogoče označiti kot takšnih.

6. Sodišče prve stopnje je bilo o tem, da naj bi bila izterjevana terjatev v celoti poplačana že 3. 3. 2014 (to je še pred poskusom rubeža 13. 10. 2014), obveščeno že pred izdajo izpodbijanega sklepa (obvestilo Banke d.d. z dne 3. 3. 2014, poročilo izvršitelja z dne 16. 10. 2014 in dolžničina vloga z dne 3. 11. 2014). Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje potrebnost stroškov izvršitelja za predmetno izvršbo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa utemeljilo le z argumentom, da so ti stroški nastali v zvezi z dovoljenim izvršilnim sredstvom. Takšna utemeljitev je glede na okoliščine konkretnega primera pomanjkljiva in kot taka ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Ker gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ, je višje sodišče dolžničini pritožbi ugodilo že iz tega razloga in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ), do ostalih pritožbenih navedb pa se ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Ob ponovnem odločanju o predlogu upnice za povrnitev stroškov izvršitelja (priglašenih v vlogi z dne 20. 10. 2014) bo moralo sodišče prve stopnje navesti razloge za (ne)potrebnost stroškov izvršitelja po obračunu z dne 16. 10. 2014, ob tem pa se bo moralo zlasti opredeliti glede dolžničine trditve, da je bila izterjevana terjatev v celoti poplačana že 3. 3. 2014. 8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).