Jedro

S prepozno vloženo zahtevo za denacionalizacijo se izgubi pravica uveljavljati denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2359/97-9 z dne 28.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke št........ z dne 8.4.1999. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Upravne enote N.G., št. ......... z dne 17.10.1996, s katerim je navedeni organ prve stopnje zavrgel njeno zahtevo za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 1130/14 k.o. S., kot prepozno.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločitev tožene stranke pa pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zavrača tožbene navedbe z ugotovitvijo, da je upravni organ prve stopnje pravilno odločil, ko je zavrgel zahtevo tožeče stranke, saj ta ni bila vložena v roku, ki ga za vložitev določa 1. odstavek 64. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92. - odl.US, 13/93 - odl.US in 31/93, v nadaljevanju ZDen). Dodatno je še pojasnilo, da bi upravni organ prve stopnje moral zavreči tudi pravočasno zahtevo, saj v obravnavanem primeru ne gre za zadevo, v kateri bi bil pristojen odločati. Zahtevek se namreč nanaša na vzpostavitev lastninske pravice tožeče stranke na zemljišču, ki je bilo nacionalizirano sedaj pok. E.P. kot nezazidano stavbno zemljišče na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), tožeča stranka pa je na tem zemljišču pridobila pravico uporabe z dedovanjem po pok. E.P. Ker po ZDen za odločanje o takšnih zahtevkih ni pravne podlage, je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da ureja vprašanja lastninjenja na tak način pridobljenih stavbnih zemljišč Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97), po katerem je tudi tožeči stranki, kot imetnici pravice uporabe na predmetnem zemljišču, dana možnost za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi.

V pritožbi uveljavlja tožeča stranka vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Navaja, da je izpodbijana sodba zgrešena in napačna, utemeljitev pa v notranjem neskladju, saj sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, s tem pa tudi ni moglo uporabiti pravilnih materialnih predpisov. Zatrjuje, da ni zamudila roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, saj je bilo predmetno zemljišče nacionalizirano E.P. kot sestavni del valjčnega mlina v S. Zahteva za vrnitev valjčnega mlina pa je bila vložena pravočasno, v tej zadevi je Upravna enota N.G. tudi že izdala delno odločbo. Kot napačno šteje ugotovitev, da je tožeča stranka pridobila na predmetnem zemljišču pravico uporabe z dedovanjem, saj naj bi iz zemljiške knjige izhajalo, da je bil E.P. lastnik predmetnega zemljišča do leta 1965, ko je z odločbo Skupščine občine N.G. št. 463/A-135/64-5/fv z dne 22.3.1965 pridobil na predmetnem zemljišču pravico do posesti in brezplačnega uživanja, dokler se ta posest s pogodbo ali odločbo ne prenese na drugo osebo ali na občino. Odločba o odvzemu predmetnega zemljišča iz posesti nikoli ni bila izdana. Navaja še, da je predmetno zemljišče v naravi funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše, v kateri prebiva tožeča stranka in ni mogoče, da stanovanjska hiša ne bi imela vrta.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali je zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila tožeča stranka dne 18.9.1996, pravočasna. Po vpogledu v spise pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo odločitvi upravnega organa prve stopnje in razlogom, s katerimi je ta utemeljil svojo odločitev. Za fizične osebe je namreč po 1. odstavku 64. člena ZDen rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo potekel dne 7.12.1993. Ker navedenenega roka ni mogoče podaljšati, je tožeča stranka s prepozno vloženo zahtevo izgubila pravico uveljavljati denacionalizacijo. Takšnega učinka prepozno vložene zahteve tudi ne morejo spremeniti navedbe, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v tožbi, s katero je začela upravni spor, sedaj pa jih povzema s pritožbo. Te navedbe se namreč nanašajo na vsebinsko presojo zahtevka za denacionalizacijo, do te pa v obravnavanem primeru sploh ni prišlo, ker je bila zahteva za denacionalizacijo vložena prepozno. Pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati navedb, ki se tičejo postopka, ki se vodi pri organu prve stopnje na podlagi druge zahteve za denacionalizacijo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru vsebinsko presojati zahtevek za denacionalizacijo. Je pa sodišče prve stopnje pravilno in korektno podučilo tožečo stranko, da po ZDen tudi v primeru pravočasne zahteve ne bi bila podana pravna podlaga za denacionalizacijo nezazidanega stavbnega zemljišča, če ga nima več v uporabi prejšnji lastnik, ampak njegov dedič, ki je pravico uporabe podedoval. Ker tožnica sama navaja, da odločba o odvzemu zemljišča ni bila nikoli izdana, je to stvar lastninjenja stavbnih zemljišč v družbeni lastnini, kar ureja drug zakon in sicer Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.