Jedro

Pravnomočna odločba o priznanju štetja dobe s povečanjem je dokončna in pravnomočna, zato jo je potrebno upoštevati pri odmeri delne invalidske pokojnine, ne glede na to, ali je odločitev v odločbi pravilna ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 1. 2012 in št. ... z dne 12. 12. 2011 odpravita ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 1. 2012 in št. ... z dne 12. 12. 2011 in da se ji šteje, za čas od 1. 1. 2000 do 21. 12. 2009, še ena četrtina dejanskega zavarovanja ter da se ji prizna pravica do delne invalidske pokojnine v višjem znesku od 1. 10. 2011 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da se mora odločba toženca z dne 27. 9. 2010, ki je postala pravnomočna v 15 dneh, upoštevati datumi, ki so v njej navedeni. Z napačnimi datumi in z obrazložitvijo, da gre za administrativno napako jo je toženec zavedel, da se zoper takšno odločbo ni pritožila. Pri tožencu je vložila zahtevo za pripis benificirane delovne dobe od 23. 11. 1983 naprej. Ker je v odločbi z dne 27. 9. 2010, v izreku zapisano, da ji pripada benificirana delovna doba od 1. 1. 2000 dalje je mislila, da so ji priznali vsaj 1/3 benificirane delovne dobe. V izpodbijani sodbi je sodišče zmotno zaključilo, da toženec napake v datumih v odločbi z dne 27. 9. 2010 ni storil. Dodatno navaja, da ima dedno polinevropatijo že od rojstva in opisuje težave, do katerih je prihajalo v šoli in pri zdravniškem pregledu za vozniški izpit B kategorije.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, konkretno odločbo toženca z dne 27. 9. 2010, odločba pa se opira samo na ta dokaz.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 1. 2012 in prvostopno odločbo št. ... z dne 12. 12. 2011. S slednjo prvostopno odločbo, potrjeno z dokončno odločbo z dne 18. 1. 2012, je toženec tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni od 17. 2. 2011, s priznano pravico do dela na delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, odmeril delno invalidsko pokojnino v znesku 206,27 EUR na mesec od 1. 10. 2011 dalje, to je od dneva, ko je tožnica pričela delati s skrajšanim delovnim časom od polnega. Od kdaj je tožnica upravičena do delne invalidske pokojnine v konkretnem primeru ni sporno, sporno pa je, v kakšni višini tožnici pripada delna invalidska pokojnina.

Po 2. odstavku 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se delna invalidska pokojnina odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Skladno s 1. odstavkom 39. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Glede na 75. člen ZPIZ-1 se invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na način, določenem v 50. členu tega zakona, brez znižanja, glede na starost ob upokojitvi.

Višina invalidske pokojnine v primeru invalidnosti, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, je torej med drugim odvisna tudi od pokojninske dobe, dopolnjene do dneva nastanka invalidnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica po odločbi št. … z dne 6. 9. 2011 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima priznano pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je računovodkinja s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, od 17. 2. 2011 dalje. Z odločbo št. ... z dne 27. 11. 2010 je tožnici priznano štetje dobe s povečanjem in sicer tako, da se zavarovalna doba prebita v delovnem razmerju oziroma na delu, na podlagi katerega je bila obvezno zavarovana, šteje s povečanjem od 21. 12. 2009 do 31. 12. 1999, od 1. 1. 2000 dalje pa se tožničini zavarovalni dobi, prebiti v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je obvezno zavarovana, prišteje 1/4 dejanskega zavarovanja.

Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, je odločba toženca z dne 27. 9. 2010 dokončna in pravnomočna. To pa je za rešitev konkretnega spora bistveno in zato ta pravnomočna odločba toženca z dne 27. 9. 2010 predstavlja podlago pri ugotavljanju zavarovalne dobe s povečanjem. Pravnomočnost je institut, ki zagotavlja pravno varnost. Pravna varnost pa terja nespremenljivost pravnega razmerja, kakršno izhaja iz izdanega upravnega akta. Gre za materialno pravnomočnost odločbe in so zato na njeno vsebino vezane tako stranke, kot upravni organ in sodišče, vse dokler takšna odločba ni spremenjena, razveljavljena ali odpravljena z izrednimi pravnimi sredstvi.

Ker odločba toženca z dne 27. 9. 2010 ni spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, predstavlja podlago pri ugotavljanju zavarovalne dobe s povečanjem, ne glede na to, če je odločitev pravilna ali ne. Ugotavljanje relevantnih dejstev glede dobe s povečanjem mimo te odločbe in drugače kot je z njo odločeno, z dodatno interpretacijo odločbe ni mogoče, niti ni dopustno.

Ker je toženec v predsodnem postopku pri odmeri invalidske pokojnine kot osnovi za odmero delne invalidske pokojnine, pri ugotavljanju pokojninske dobe oziroma dobe s povečanjem, izhajal v nasprotju s pravnomočno odločbo, je sodišče prve stopnje pri presoji, ali sta izpodbijani odločbi toženca z dne 18. 1. 2012 in z dne 12. 12. 2011 v nasprotju z določbo 81. člena ZDSS-1 zaključilo, da sta pravilni in zakoniti in pri tem, enako kot toženec v predsodnem postopku, mimo pravnomočne odločbe z dne 27. 9. 2010 z dodatno interpretacijo štelo, da je doba s povečanjem za tožečo stranko pravilno upoštevana, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani odločbi toženca z dne 18. 1. 2012 in z dne 12. 12. 2011 odpravilo. Hkrati pa je ob ugotovitvi, da bi ugotavljanje dejanskega stanja in sicer vseh relevantnih elementov za odmero invalidske pokojnine in samo odmero invalidske pokojnine in nato delne invalidske pokojnine, za sodišče pomenilo dolgotrajnejši postopek, v skladu z 2. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 vrnilo zadevo tožencu v ponovno upravno odločanje. Zaradi zmotno presojene odločbe z dne 27. 9. 2010, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v skladu s 2. alineo 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.