Jedro

Prvostopno sodišče ne sme izvajati dokazov v informativne namene, torej, da bi se šele z zaslišanjem priče ugotovilo določena dejstva. Tožeča stranka bi morala najprej sama postaviti vso potrebno trditveno podlago in na tej podlagi predlagati ustrezne dokaze. Kot je razvidno iz spisa pa tako ni ravnala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. 0007 Ig 2005/02959 z dne 20. 04. 2005 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 561,47 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki očita prvostopnemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker gre v navedeni zadevi za spor majhne vrednosti je v skladu s 5. odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločala sodnica posameznica. V konkretni zadevi namreč ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj niti za odločitev pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega ni sodne prakse ali ni enotna.

V skladu s 1. odstavkom 495. člena ZPP torej gre za spor majhne vrednosti, saj tožbeni zahtevek ne presega 4.000,00 EUR. Glede na to se lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Čeprav se pritožba ves čas sklicuje na absolutno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa je iz same vsebine pritožbe razvidno, da se v pretežni meri nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej na pritožbeni razlog, ki ni dopusten. Zato navedb, ki se nanašajo na ta pritožbeni razlog pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Zatrjevana bistvena kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne in odločilne razloge, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, skladni pa so tudi z vsebino priloženih listin. Prvostopnemu sodišču tako ni mogoče očitati, da je odločalo v nasprotju z izvedenimi dokazi niti, da so odločilni razlogi sami med seboj v nasprotju kot to v pritožbi navaja tožeča stranka. Na posamezne pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče dodaja: Trditveno in dokazno breme, da je bila toženi stranki toplotna energija dejansko dobavljena v spornem obdobju, na katere se nanašajo računi, je bila na strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da iz predloženih in predlaganih dokazov to ni mogoče z gotovostjo zaključiti. Zato uveljavljena bistvena kršitev ni podana.

Tožeča stranka je sicer predlagala zaslišanje V. S., vendar iz njenih navedb ni bilo razvidno, s kom naj bi omenjena sklenila ustno pogodbo o dobavi toplotne energije, niti kdaj naj bi bila ta ustna pogodba sklenjena. Prvostopno sodišče ne sme izvajati dokazov v informativne namene, torej, da bi se šele z zaslišanjem te priče ugotovilo določena dejstva. Tožeča stranka bi morala najprej sama postaviti vso potrebno trditveno podlago in na tej podlagi predlagati ustrezne dokaze. Kot je razvidno iz spisa pa tako ni ravnala. Zato je pravilna obrazložitev v izpodbijani sodbi, da zatrjevano ustno sklenjena pogodba o dobavi toplotne energije ni izkazana.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da tožeča stranka prav tako ni izkazala, da je toženi stranki toplotno energijo v času od oktobra 2003 do julija 2004 dejansko dobavila. Pogodba med strankama ni izkazana, zapisnik z dne 01. 09. 2004 pa potrjuje, da so bili radiatorji v poslovnem prostoru demontirani. Kot je bilo že povedano, je bilo dokazno breme tako o sklenitvi pogodbe kot o dobavi toplotne energije na strani tožeče stranke. Prvostopno sodišče je tudi ustrezno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo odločilna dejstva za svoje zaključke in sicer: dopis tožeče stranke z dne 11. 12. 2001 (priloga A15), zapisnik o zapori grelnih dovodov z dne 01. 09. 2004 (priloga A14) in pogodba o upravljanju kotlovnice (priloga A16). Zato ne drži pritožbeni ugovor, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je prvostopno sodišče oprlo svojo odločbo. Prvostopno sodišče je pravilno navedlo le tiste dokaze, ki so za zadevo odločilni, ne pa prav vseh, saj ti na drugačno odločitev ne bi mogli vplivati.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.