Jedro

ZPIZ-2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do invalidnine. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so izločene iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločeno je bilo, da se mora ta posebna pravica oziroma zavarovalni rizik telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo urediti zunaj pokojninskega sistema za vse državljane.

Tožnica je vlogo za priznanje invalidnine za telesno okvaro vložila v času veljavnosti ZPIZ-2. Njena telesna okvara je nastala kot posledica bolezni (in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni), zato na podlagi 3. odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 4. 10. 2013 in št. ... z dne 17. 4. 2013 in priznanje invalidnine za telesno okvaro.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oz. podredno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Poudarja, da ni razumnega razloga za razlikovanje med zavarovanci, pri katerih je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in zavarovanci, pri katerih je telesna okvara posledica poškodbe izven dela ali nepoklicne bolezni. Prav tako ne obstaja razumen razlog za razlikovanje med zavarovanci, katerih telesna okvara je posledica poškodbe izven dela ali nepoklicne bolezni, ki so postopek za priznanje invalidnine sprožili do 1. 1. 2013 in tistimi, ki so ta postopek sprožili po 1. 1. 2013. Iz zahteve po enakem obravnavanju namreč izhaja, da morajo biti vsi ti zavarovanci v enakem položaju in jim mora biti zagotovljena enaka raven varstva, saj so vsi plačevali enake prispevke. Meni, da je 3. odstavek 403. člena ZPIZ-2 v očitnem nasprotju s 14. členom Ustave RS. Sodišče prve stopnje bi moralo postopek prekiniti in pred Ustavnim sodiščem RS začeti postopek za oceno ustavnosti navedene določbe. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka, pa tudi zmotna uporaba materialnega prava, saj neustavna določba ne more biti veljavna materialna podlaga za odločitev sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče postopek o pritožbi prekine in pred Ustavnim sodišče RS začne postopek za oceno ustavnosti. Meni, da je za vprašanje, kateri zakon je potrebno uporabiti relevanten datum nastanka telesne okvare in ne datum vložitve zahteve za priznanje pravice. Telesna okvara ni podana šele od 1. 2. 2013, kot je to ugotovila invalidska komisija II. stopnje. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je telesna okvara pri tožnici podana najmanj od operacije dne 15. 9. 2011 dalje. Takrat je bil v veljavi ZPIZ-1, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje o pravici do invalidnine odločiti na podlagi določb ZPIZ-1. Prav tako bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu z 61. in 62. členom po uradni dolžnosti postaviti neodvisnega izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil datum nastanka telesne okvare in njen obseg. Med tožničinimi navedbami, zdravstveno dokumentacijo in mnenjem invalidske komisije II. stopnje obstajajo nasprotja o tem, od kdaj je podana 70 % telesna okvara. Sodišče prve stopnje ne bi smelo svoje odločitve opreti na mnenje invalidske komisije tožene stranke. V tem delu je storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, in sicer po 14. in 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tiste, na katero opozarja pritožba. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 14 . tč. 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 15 . tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. 420667 z dne 4. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 4. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Iz obrazložitve izhaja, da navedene pravice nima, ker pri njej telesna okvara ni podana zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je postopek za uveljavitev pravice do invalidnine pričel 6. 3. 2013. Tega dne je namreč osebna zdravnica tožnice podala predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine. Dne 1. 1. 2013 je pričel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2). Predlog je bil torej podan v času veljave ZPIZ-2. ZPIZ-2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do invalidnine. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so se namreč izločile iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja.(1) Odločeno je bilo, da se mora ta posebna pravica oziroma zavarovalni rizik telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo urediti zunaj pokojninskega sistema za vse državljane.

V 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 določa, da lahko zavarovanci, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je pri tožnici vzrok telesne okvare bolezen. Iz mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje z dne 15. 4. 2013 in 2. 7. 2013 izhaja, da je pri tožnici podana skupna 70 % telesna okvara od 1. 2. 2013 zaradi posledic bolezni. Ugotovljeno je bilo, da je podana 50 % telesna okvara po poglavju III, tč. 1 (delna motorna ohromelost desne in leve noge) od otroške dobe in 50 % telesna okvara po poglavju III, tč. 9 (posledice obolenj poškodb ali obolenj centralnega živčnega sistema, spastična parapareza) zaradi posledic bolezni od 1. 2. 2013 dalje.

Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključuje, da bi za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, po ZPIZ-1, moral biti postopek za uveljavitev pravice začet najpozneje do 31. 12. 2012. V primerih, ko je bil postopek začet po 1. 1. 2013, se namreč uporabljajo določbe ZPIZ-2. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je ureditev v 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 v očitnem nasprotju z ustavno določbo 14. člena, in da bi sodišče prve stopnje moralo postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti. Sodnik je v skladu s 125. členom Ustave RS in 3. členom Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, s spremembami; v nadaljevanju: ZS) pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Ustava RS v 156. členu določa, da če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. A contrario, to pomeni, da sodišče v primeru, ko presodi, da zakon, ki ga mora uporabiti, ni v neskladju z ustavo, o tožbenem zahtevku odloči. Zakon torej uporabi tak kot je. Na sodišču je torej presoja o skladnosti zakona z ustavo. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo zahtevalo presoje ustavnosti zakonske določbe, ki je po mnenju tožnice neskladna z ustavo, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Če se stranka s tako presojo ne strinja ima sama možnost vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona oz. sporne zakonske določbe ali pa vložiti ustavno pritožbo. Pritožbeno sodišče šteje, da ureditev, kakor je določena v 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 ni v očitnem nasprotju z 14. členom Ustave RS.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je za vprašanje, kateri zakon je potrebno uporabiti relevanten datum nastanka telesne okvare in ne datum vložitve zahteve za priznanje pravice. ZPIZ-2 namreč v prehodni določbi 1. odstavka 390. člena določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-2. Iz navedenega izhaja, da je pri vprašanju kateri zakon uporabiti, ključno vprašanje kdaj se je začel postopek za uveljavljanje pravic, v konkretnem primeru postopek za uveljavitev pravice do invalidnine za telesno okvaro. Datum nastanka telesne okvare torej ne more vplivati na vprašanje kateri zakon uporabiti.

Na podlagi navedenega so nerelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na datum nastanka telesne okvare, in sicer, da je telesna okvara podana že od 15. 9. 2011, in da bi zato sodišče prve stopnje moralo odločiti na podlagi ZPIZ-1, kot tudi da obstajajo med tožničinimi navedbami, zdravstveno dokumentacijo in mnenjem invalidske komisije II. stopnje nasprotja o tem, od kdaj je podana 70 % telesna okvara. Kot je bilo že obrazloženo je za pravilno rešitev predmetnega spora ključno že, da je tožnica vlogo vložila v času veljave ZPIZ-2, da je njena telesna okvara nastala kot posledica bolezni (in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni), zaradi česar na podlagi 3. odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Telesna okvara je poseben zavarovalni rizik v sistemu invalidskega zavarovanja, na podlagi katerega je zavarovanec upravičen do mesečne denarne dajatve – t.i. invalidnine. Namen invalidnine je v nadomestitvi zavarovančeve prizadetosti in omilitvi problemov v zasebnem življenju zaradi telesne okvare, ne glede na to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Tako je v sistemu invalidskega zavarovanja zavarovana tudi zavarovančeva telesna integriteta. Umeščenost seznama telesnih okvar in pravice do invalidnine v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa je bila že dalj časa vprašljiva, saj se s to pravico ne zagotavlja denarne dajatve za omejeno delovno sposobnost, ki je pokrita z zavarovalnim rizikom invalidnosti. (Poročevalec Državnega zbora RS, Predlog zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) z dne 3. 12. 2012).