Jedro

Ugotovitveno sodbo prvostopenjskega sodišča, da je povečanje vrednosti nepremičnine drugega toženca in tretje toženke za 2.834.225 SIT rezultat skupnih vlaganj tožnika in prve toženke, vsakega do 1/2, je pritožbeno sodišče razveljavilo in tožbo zavrglo. Gre za procesno odločitev: navkljub temu, da je ugotovitveno tožbo dopustno vložiti le zaradi ugotovitve obstoja ali neobstoja sporne pravice ali pravnega razmerja, ne pa tudi zaradi ugotovitve spornih dejstev – z izjemo pristnosti ali nepristnosti listine (prvi odstavek 181. člena ZPP), je tožnik uveljavljal ugotovitev spornega dejstva (vrednosti vlaganj in njihovo razporeditev med vlagatelja). Ugotovitveno sodbo, s katero je prvostopenjsko sodišče takšnemu zahtevku ugodilo, je pritožbeno sodišče razveljavilo in tožbo zavrglo prav na podlagi pritožbe tožencev. Zato ti nimajo pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, v celoti sprejete v njihovo korist.

Izrek

Revizija A. R. zoper sodbo o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v točki II/2 izreka in revizija vseh tožencev zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. V preostalem se revizija vseh tožencev zavrne.

Obrazložitev

B. S. je v tožbi trdil, da je približno dve leti živel v zunajzakonski skupnosti z A. R. in da sta si v tem času uredila mansardno stanovanje v hiši njenih starih staršev N. G. in K. G. Proti vsem trem je uveljavljal več tožbenih zahtevkov. Od tistih, na katere se nanaša revizija, sta nižji sodišči: 1. prvostopenjsko ugotovilo povečanje vrednosti nepremičnine N. G. in K. G. za 2.834.222 SIT kot rezultat skupnih vlaganj tožnika in A. R. po enakih deležih; to odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo in tožbo zavrglo, 2. sodišče prve stopnje zavezalo B. S. in A. R. nerazdelno plačati N. G. in K. G. 1.417.112,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi; takšno odločitev je sodišče druge stopnje potrdilo, 3. prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožencev za vrnitev v prejšnje stanje, pritožbeno sodišče pa je pritožbo zavrnilo ter 4. odločili o pravdnih stroških.

Toženci odločbo pritožbenega sodišča v zgoraj povzetem obsegu izpodbijajo z revizijo, in sicer iz vseh revizijskih razlogov iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Predlagajo razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kolikor je to potrebno zaradi odgovora nanje, bodo relevantne revizijske trditve povzete v nadaljevanju.

I. Nedovoljenost revizije: a) O reviziji proti sodbi o potrditvi ugotovitvene sodbe in proti sklepu o potrditvi sklepa o zavrženju tožbe Ugotovitveno sodbo prvostopenjskega sodišča (točka III/1 izreka), da je povečanje vrednosti nepremičnine drugega toženca in tretje toženke za 2.834.225 SIT rezultat skupnih vlaganj tožnika in prve toženke, vsakega do 1/2, je pritožbeno sodišče razveljavilo in tožbo zavrglo. Gre za procesno odločitev: navkljub temu, da je ugotovitveno tožbo dopustno vložiti le zaradi ugotovitve obstoja ali neobstoja sporne pravice ali pravnega razmerja, ne pa tudi zaradi ugotovitve spornih dejstev – z izjemo pristnosti ali nepristnosti listine (prvi odstavek 181. člena ZPP), je tožnik uveljavljal ugotovitev spornega dejstva (vrednosti vlaganj in njihovo razporeditev med vlagatelja). Ugotovitveno sodbo, s katero je prvostopenjsko sodišče takšnemu zahtevku ugodilo, je pritožbeno sodišče razveljavilo in tožbo zavrglo prav na podlagi pritožbe tožencev. Zato ti nimajo pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, v celoti sprejete v njihovo korist. Revizija je tako nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), nedovoljeno revizijo, ki je ni s sklepom zavrgel že sodnik sodišča prve stopnje (prvi odstavek 374. člena ZPP), zavrže revizijsko sodišče (377. člen ZPP). Tako je moralo postopati tudi v konkretnem primeru.

b) O reviziji A. R. zoper sodbo o potrditvi dajatvene sodbe Prvostopenjsko sodišče je N. G. in K. G. zavezalo, da morata tožniku nerazdelno plačati 1.417.112,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugostopenjsko sodišče pa je tako sodbo potrdilo. Poleg drugega toženca in tretje toženke, ki ju pravnomočna odločitev zavezuje, slednjo z revizijo poleg njiju izpodbija tudi A. R. Nanjo se odločitev ne nanaša in glede tega dela spora ni stranka postopka. Zato njena revizija zoper dajatveno sodbo ni dovoljena: revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko vložijo stranke (prvi odstavek 370. člena ZPP).

c) O reviziji zoper stroškovno odločitev Odločba o stroških je, tudi ko je povzeta v izrek sodbe, sklep. Revizija je izredno pravno sredstvo, vloženo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Zato jo je dopustno vložiti le omejeno in zgolj v primerih, ki so z zakonom določeni. Tako je revizija dovoljena le proti tistemu sklepu, ki ga izda sodišče druge stopnje in s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijani sklep ni takšen, zato je revizija zoper njega nedovoljena (374. člen ZPP) in jo je moralo vrhovno sodišče zavreči (377. člen ZPP).

II. Neutemeljenost revizije: a) O reviziji zoper sklep o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje Sodišče druge stopnje je potrdilo sklep prvostopenjskega o zavrnitvi predloga tožencev za vrnitev v prejšnje stanje, to je v stanje, kakršno je bilo pred njihovim izostankom z naroka za glavno obravnavo dne 3.3.2005. Toženci so namreč v predlogu navedli, da je bil razlog njihovega izostanka z naroka za glavno obravnavo v bolezni vseh treh (bil da je čas epidemije gripe). Prvostopenjsko sodišče jim ni verjelo, ker za to niso ponudili nobenega dokaza, pritožbeno sodišče pa je pravilno dodalo še, da predlogu, tudi če bi bilo temu res tako, zaradi nesklepčnosti ne bi bilo mogoče ugoditi: toženci niso zatrjevali, da bi bolezen nastopila nepredvidoma oziroma nenadoma, le takšen nastop bolezni pa je mogoče subsumirati pod pravni standard „upravičenih razlogov“ za vrnitev v prejšnje stanje; če bolezen ni nastopila nenadno in nepredvideno namreč stranke lahko neugodne posledice izostanka z naroka za glavno obravnavo preprečijo s pravočasnim predlogom za njegovo preložitev. Zaradi odsotnosti vsakršnih trditev o navedenih okoliščinah je bil predlog tožencev nesklepčen. Zato sta nižji sodišči o njem pravilno odločili, ko ga je prvostopenjsko zavrnilo, drugostopenjsko pa takšno odločitev prvostopenjskega potrdilo. Odločitev slednjega revizija izpodbija neutemeljeno, zato jo je vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

b) O reviziji N. G. in K. G. zoper sodbo o potrditvi dajatvene sodbe sodišča prve stopnje Ugotovljeno je bilo, da se je vrednost nepremičnine zadnjih dveh tožencev povečala za 2.834.225 SIT zaradi vlaganj tožnika in prve toženke. Gre za dejansko ugotovitev, ki je z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki tej ugotovitvi nasprotujejo (na primer: da je povečanje vrednosti nepremičnine posledica vlaganj večih – sedmih – poimensko naštetih članov družine G., pri čemer so jim pomagali sorodniki, prijatelji in znanci; da je vrednost povečana le za 1.957.473 SIT; da tožnik zaradi prezadolženosti finančno ni sodeloval in podobno).

K plačilu zneska, ki ustreza polovici ugotovljene povečane vrednosti nepremičnine zadnjih dveh tožencev, sta bila slednja zavezana zaradi presoje, da je do povečanja vrednosti prišlo v času trajanja zunajzakonske skupnosti tožnika in prve toženke, ob upoštevanju dejstva, da nobeden od njiju ni izpodbil zakonske domneve o enakosti deležev na njunem skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR). Vprašanje obstoja pravno priznane zunajzakonske skupnosti je pravno vprašanje, ki sta ga nižji sodišči pravilno rešili na podlagi ugotovitve o obstoju tistih pravno relevantnih dejstev, ki takšno presojo zanesljivo utemeljujejo in jih z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar poskuša revizija s trditvami, da je imela A. G. v času, ko je po ugotovitvah nižjih sodišč trajala njena zunajzakonska skupnost s tožnikom, drugega moškega, da sta se tožnik in prva toženka le kratek čas po tistem, ko naj bi zunajzakonska skupnost prenehala, poročila z drugima partnerjema in podobno. Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje imata o tem vse potrebne razloge, razlogi o odločilnih dejstvih pa niso v medsebojnem nasprotju, kot trdi revizija, zato v zvezi s tem ni uveljavljane absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta ni podana niti zato, ker naj bi sodišče v izpodbijani sodbi ne navedlo, na katero materialnopravno določbo je oprlo svojo dajatveno sodbo: razlogi o tem so navedeni v zadnjem odstavku na sedmi strani in v prvem odstavku na osmi strani sodbe. Obveznost drugega toženca in tretje toženke temelji na določbi 210. člena ZOR; uporabo le-te utemeljujejo ugotovitve, da sta tožnik in prva toženka med trajanjem zunajzakonske skupnosti v sporazumu z drugo in tretjo toženo stranko vlagala v nepremičnino slednjih z namenom, da bosta v njej skupaj živela, a je njuna zunajzakonska skupnost razpadla. Vlaganja takratnih zunajzakonskih partnerjev so se združila s premoženjem druge in tretje tožene stranke v celoto, podlaga pa je pozneje odpadla. Ne drži revizijska trditev, da je bila tožba nesklepčna, ker tožnik ni trdil, da bi druga in tretje tožena stranka dali soglasje za vlaganje: izrecna trditev o tem je zapisana v točki I. tožbe. Zmotno je tudi naziranje revidentov o odsotnosti aktivne legitimacije tožnika, češ da bi tožbo zoper drugo in tretje toženo stranko lahko vložila le tožnik in prva toženka skupaj. V primeru spora o obstoju skupnega premoženja (bivših) zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev (kar v konkretnem primeru predstavlja predhodno vprašanje) spornega razmerja drugače kot s tožbo enega proti drugemu sploh ni mogoče rešiti; tožnik in prva toženka v predmetnem sporu nista ne enotna in ne nujna sospornika (196. člen ZPP).

V tem delu je torej revizija neutemeljena (uveljavljanih procesnih kršitev ni bilo, odločitev pa je materialnopravno pravilna), zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).