Jedro

Treba je paziti, da se institut zavarovanja, kar predhodna odredba po svoji naravi je, ne spremeni v sredstvo siljenja v predčasno izvršbo, še zlasti ne vprašljive terjatve. Eden od načinov preprečevanja takega neravnotežja oz. zlorabe instituta predhodnih odredb je, da se poleg eksplicitnih pogojev zahteva tudi izkaz implicitnega, namreč verjetnost terjatve, in sicer v primerih, ko upnica sploh ne razpolaga z verodostojno listino.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep o ugovoru spremeni tako, da se slednjemu ugodi in se izdana predhodna odredba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka zavarovanja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžničin ugovor zoper izdano predhodno odredbo, s katero ji je za zavarovanje upničine terjatve prepovedalo obremenjevati in odtujevati več nepremičnin.

2. Proti sklepu se dolžnica pritožuje, predlaga njegovo spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje še pritožbene stroške.

Meni, da sodišče predhodne odredbe ne bi smelo izdati na podlagi sklepa o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, saj to ni odločba v smislu 1. odst. 257. čl. ZIZ, pri čemer se sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 506/2013. Pravi pa tudi, da je sodišče narobe presodilo, da je izkazana nevarnost, da bo uveljavitev upničine terjatve brez predhodne odredbe onemogočena oz. precej otežena. Takemu zaključku se zoperstavlja s poudarkom, da je v letu 2013 že poslovala z dobičkom (195.731 EUR). Projekcije so po njenem torej dobre, v doglednem času bo lahko pokrila izgubo iz zagonskega obdobja. Sodišču očita, da se ne bi smelo osredotočiti na bilance, ki so posledica velikih investicij za izgradnjo in zagon golf igrišč. Navaja, da nikoli ni imela blokiranega nobenega računa, ima 13 zaposlenih, redno plačuje vse svoje obveznosti do njih, do države in do dobaviteljev. Ni v nobenem drugem postopku. Sicer pa še meni, da bi bilo treba upoštevati tudi njeno dejavnost, s katero lahko šele sedaj, ko je vse zgrajeno, ustvarja dobiček. Na koncu opozarja, da jo lahko izdana odredba pahne v slab položaj glede možnosti najemanja novih sredstev pri bankah.

3. Upnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena

5. Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje je sicer v celoti pravilno in tudi ni sporno. Po določbi 257. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Ocena sodišča prve stopnje, da sta oba pogoja v konkretnem primeru podana oz. izkazana, pa je (za zdaj) napačna.

7. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da sklep, izdan na podlagi verodostojne listine, nominalno je odločba domačega sodišča. Odločitev Višjega sodišča v Mariboru (1), na katero se pritožnica sklicuje, prebija jezikovni pomen zakonske določbe, ki je glede tega jasna in je treba ugotoviti, da gre za zdaj za osamljeno stališče v sodni praksi. Vendar pa le-to temelji na tehtnih pomislekih in dilemi o neuravnoteženosti položaja upnika in dolžnika v primerih, ko ima upnik v rokah zgolj nepravnomočen sklep o izvršbi, (enostransko) izdan na podlagi verodostojne listine.(2)

8. Tudi to pritožbeno sodišče se strinja, da je treba paziti tudi na položaj dolžnika oz. na to, da se institut zavarovanja, kar predhodna odredba po svoji naravi je, ne spremeni v sredstvo siljenja v predčasno izvršbo, še zlasti ne vprašljive terjatve. Eden od načinov preprečevanja takega neravnotežja oz. zlorabe instituta predhodnih odredb je po presoji tega sodišča tudi to, da se poleg eksplicitnih pogojev zahteva tudi izkaz implicitnega, namreč verjetnost terjatve. (3) Zakon o tem implicitnem pogoju po oceni sodišča molči zato, ker je ta očiten. Izhaja iz samega bistva predpostavke, da je s sicer nepravnomočno sodno odločbo ugotovljena terjatev že vsaj (kar precej) verjetna. Da tudi sicer zakon gradi na predpostavki verjetne terjatve, je vidno med drugim po tem, katere odločbe našteva v 1. do 6. tč. 1. odst. 258. čl. ZIZ, saj je v njih vsaj z verodostojno listino izkazana ta verjetnost. Da pa je mogoče priti do plačilnega naloga le na podlagi zatrjevanja obstoja verodostojne listine, je posledica sodobnega zakonodajnega razvoja (gl. zlasti 5. odst. 41. čl. ZIZ), medtem ko je zasnova ureditve predhodnih odredb dosti starejša in bistveno nespremenjena že od predhodnika ZIZ.

9. Ob takšnem spremenjenem razmerju verjetnost terjatve mora biti pogoj, in sicer ravno v primerih, kot je ta, ko namreč upnica sploh ne razpolaga z verodostojno listino, na kar dolžnica že ves čas utemeljeno opozarja. Pod oznako v predlogu izvršilnega sklepa je navedeno, da je verodostojna listina „kartica kupca knjiga - PP-DOK“. Glede na navedbe iz poprave oz. dopolnitve tožbe je jasno, da tožnica z verodostojno listino ne razpolaga, pač pa gre med strankama pogodbenicama za spor glede (pravilne oz. celotne) izpolnitve Pogodbe o sofinanciranju projekta „Izgradnja igrišča za golf z 9. luknjami“ in posledično za vprašanje upravičenosti odstopa tožnice od te pogodbe ter utemeljenosti kondiciranja na tej podlagi.

10. Drugačna razlaga bi omogočala zlorabo instituta predhodne odredbe in bi tudi v celoti izvotlila pomen začasnih odredb, saj bi prav vsakdo (vsak upnik poslovne ali neposlovne obveznosti) lahko navedel, da ima verodostojno listino in tako dosegel izdajo sklepa o izvršbi, kljub ugovoru pa bi mu tak sklep omogočil dosego predhodne odredbe ob zgolj izkazanemu drugotnemu oz. dodatnemu pogoju nevarnosti. Nesorazmerno bi bilo poseženo v pravico dolžnika, da se učinkovito brani. Upoštevati je namreč treba, da lahko zavarovanje s predhodno odredbo močno, ostro in morda ireverzibilno poseže v dolžnikovo svobodo ravnanja in v njegov pravno zavarovani položaj (ima lahko škodljive posledice, ki jih ni mogoče ustrezno in brez nesorazmernih naporov odpraviti z odškodninskimi zahtevki).

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici tudi v oceni, da niti predpostavka nevarnosti iz 1. odst. 257. čl. ZIZ ni ustrezno izkazana.

12. V literaturi in v sodni praksi je sprejeto, da so okoliščine, ki verjetno kažejo na nevarnost, da bo brez predhodne odredbe uveljavitev upnikove terjatve vsaj precej otežena, lahko že samo objektivne.(4) Po svoji naravi ali izvoru so sicer te bodisi objektivne (npr. slabo premoženjsko stanje), subjektivne (npr. skrivanje premoženja) ali pa mešane (npr. neizpolnjevanje obveznosti).

13. Kadar gre za gospodarske družbe, je treba pojem nevarnosti iz ZIZ, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, razlagati ob določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta namreč opredeljuje temeljne pojme finančnega poslovanja in celovito ureja temeljna pravila finančnega poslovanja družb. Pravkar omenjeni predpis tako med drugim določa: Poslovodstvo mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna (prim. 1. odst. 28. čl.). Pri tem pomeni kratkoročna plačilna sposobnost sposobnost v določenem obdobju poravnati vse obveznosti, zapadle v tem obdobju (1. odst. 11. čl.). S tem je pravzaprav definirana likvidnost (glede na definicijo trajnejše nelikvidnosti iz 1. tč. 1. odst. 14. čl. kot nesposobnosti družbe v daljšem obdobju poravnati vse svoje obveznosti, zapadle v tem obdobju). Dolgoročna plačilna sposobnost pa je trajna sposobnost izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti (2. odst. 11. čl.). Nasprotje tega je insolventnost (2. tč. 1. odst. 14. čl.). Oseba je dolgoročno plačilno sposobna, če je obseg njenih dolgoročnih virov financiranja zadosten glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh poslov (kapitalska ustreznost) (prim. 3. odst. 11. čl.). Prezadolženost je opredeljena v 1. tč. 3. odst. 14. čl. Podana je, kadar je vrednost dolžnikovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti.(5)

14. Sodišče prve stopnje v luči pravkar navedenega ni ustrezno pojasnilo, ali in v kolikšni meri je ogrožena možnost bodoče izvršbe. Prav časovni komponenti je treba dati pomen (prim. prihodnjik v določbi 1. odst. 257. čl. ZIZ s sedanjikom v 2. odst. 270. čl. ZIZ). Pri presoji premoženjskega stanja dolžnika je treba torej gledati zlasti na dolžnikovo dolgoročno plačilno sposobnost.(6) Tako je sicer res, da zgolj odsotnost blokade dolžnikovih transakcijskih računov in drugih sodnih sporov še ne daje celovite slike o perspektivi njegovega finančnega oziroma premoženjskega stanja, iz katerega bi bilo mogoče dovolj zanesljivo sklepati, ali je bodoča uveljavitev upničine terjatve dejansko ogrožena.

15. Ni pa sodišče prve stopnje odgovorilo na poudarjanje drugih pozitivnih okoliščin oz. trendov, ki jih pritožnica izpostavlja (dobiček, dejavnost, razlog za negativno bilanco); tudi v sklepu o izdaji predhodne odredbe, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje v razlogih izpodbijanega sklepa, tega ni storilo v taki meri, da bi bil možen pritožbeni preizkus pravilnosti in zakonitosti take ocene. Zatrjevane dejavnike je resda treba ugotoviti le do stopnje verjetnosti, a vendarle vsakega zase, zlasti pa v njihovem součinkovanju in na tej podlagi argumentirati prepričljiv sklep o obstoju še druge predpostavke, če bo prva seveda ustrezno izkazana.

16. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in spremeniti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da se ugovoru ugodi, izdana predhodna odredba pa razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek odločanja o predlogu za njeno izdajo (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ).

17. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka (1. tč. 15. čl. v zv. s 1. odst. 151. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).

(1) Sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 506/2013. (2) mag. Igor Strnad: Sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, in izdaja predhodnih odredb, Pravna praksa, 2013, št. 48, str. 6. (3) Tako tukajšnje pritožbeno sodišče že v zadevi I Cpg 1029/2014. (4) Prim. Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 256: „Vir objektivne nevarnosti je lahko poleg namernih dejanj dolžnika tudi npr. slabo upravljanje, prezadolženost ali resna insolventnost dolžnika in podobno.“

(5) Pojem pojasnjuje tudi Nina Plavšak v Zakonu o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem (GV, Ljubljana 2000, str. 919) kot „skrajno finančno stanje dolgoročne plačilne nesposobnosti, torej finančno stanje, v katerem so sredstva podjetja manjša od njegovih dolgov … Takšno finančno stanje hkrati pomeni, da je vrednost lastnega kapitala podjetja negativna, kar praviloma pomeni, da je podjetje (skrajno) kapitalsko neustrezno … Vzrok (računovodsko) takega stanja je okoliščina, da je nepokrita izguba presegla vrednost drugih sestavin lastnega kapitala.“ O lastnem kapitalu (dolžnikovem premoženju) ista avtorica pojasni, da po vsebini „odseva čisti materialni substrat družbe, ki je nujna predpostavka za nastanek in delovanje družbe“ (Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV, 1. knjiga, Ljubljana 2006, str. 354).

(6) Glej npr. sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cpg 924/2012 z dne 22. 8. 2012 in mnoge druge; gre za ustaljeno sodno prakso.