Jedro

Tožnik je bil v celoti oproščen plačila sodnih taks. Tožba, ki jo je tožnik umaknil, je bila v v predmetni zadevi potrebna, zato bi tožniku skladno s 155. členom ZPP tožena stranka morala povrniti stroške postopka, če bi jih tožnik priglasil. Treba je šteti, da je tožnik v predmetni zadevi uspel, zato mora sodne takse, ki jih zaradi oprostitve tožnik ni plačal, plačati tožena stranka.

Taksna obveznost na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 ne nastane s procesnim dejanjem stranke, temveč ob izpolnitvi naslednjih dveh zakonsko predpisanih pogojev: 1. da je tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks in 2. da je uspela v postopku. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je tožnik zaradi priznanja v tem postopku vtoževanih terjatev s strani stečajnih upraviteljev toženih strank umaknil tožbo in je postopek ustavilo. Predmetni sklep je postal pravnomočen. Šele tedaj je imelo sodišče prve stopnje podlago za ugotovitev, da je na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 tožena stranka dolžna plačati sodno takso, ki bi jo sicer moral plačati tožnik. Terjatev za plačilo sodne takse, ki jo po uradni dolžnosti izterja sodišče, je tako nastala po začetku stečajnega postopka. Zato določbi 227. člena ZFPPIPP in 296. člena ZFPPIPP glede prijave terjatve v stečajnem postopku ne prideta v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi v izpodbijanem delu.

II. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da morata prvotožena in drugotožena stranka v 8 dneh od vročitve tega sklepa na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ... plačati razliko sodne takse v skupni višini 144,90 EUR, od tega prvotožena 28,98 EUR in drugotožena stranka 115,92 EUR.

2. Zoper del sklepa, ki se nanaša nanjo, pravočasno po stečajnem upravitelju vlaga pritožbo drugotožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ustavitev izvršilnega postopka na podlagi 132. člena ZFPPIPP ter naložitev plačila stroškov pritožbe tožniku. Opozarja na dejstvo, da se je nad njo s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. St 477/2015 z dne 2. 3. 2015 začel stečajni postopek. Meni, da je za vsa pravna razmerja, v katerih je udeležen stečajni dolžnik, primarno treba uporabljati določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki v 227. členu kot eno temeljnih načel določa načelo koncentracije, v skladu s katerim mora upnik vse terjatve do dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, uveljavljati v tem postopku, sicer izgubi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti in poplačilo iz razdelitvene mase (296. člen ZFPPIPP). Trdi, da je terjatev na plačilo razlike sodne takse nastala pred začetkom stečajnega postopka nad pritožnico, samo odločitev o plačilu razlike sodne takse še ni postala pravnomočna in izvršljiva. Po njenem mnenju je odločitev o plačilu razlike sodne takse dajatvena odločba, ki po pravnomočnosti in preteku paricijskega roka pridobi naravo izvršilnega naslova in se lahko izvrši po določbah ZIZ, zaradi česar se v ničemer ne razlikuje od sklepov o dovolitvi izvršbe oziroma zavarovanja. Glede na to se sklicuje na 131. člen ZFPPIPP in trdi, da ni dovoljeno izdati sklepa, s katerim se nalaga drugotoženi stranki plačilo razlike sodne takse, saj po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Meni, da bi upnik moral svojo terjatev iz naslova sodne takse skladno z 227. in 296. členom ZFPPIPP prijaviti v stečajnem postopku nad dolžnikom v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi z izpodbijanim sklepom prvo in drugotoženi stranki skladno z določbama drugega in tretjega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl. – ZST-1) toženima strankama po uradni dolžnosti naložilo plačilo razlike sodne takse, saj je bil tožnik v celoti oproščen plačila sodnih taks. Ugotovilo je, da bi bil tožnik za vložitev tožbe dolžan plačati 414,00 EUR sodne takse, ker pa je tožbo umaknil, skladno z ZST-1 njegova taksna obveznost znaša 144,90 EUR, od česar je glede na delež tožbenega zahtevka, ki odpade na drugotoženo stranko, drugotožena stranka dolžna plačati 115,92 EUR.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožba v predmetni zadevi potrebna, zato bi tožniku skladno s 155. členom ZPP tožena stranka morala povrniti stroške postopka, če bi jih tožnik priglasil. Glede na to je treba šteti, da je tožnik v predmetni zadevi uspel, zato mora sodne takse, ki jih zaradi oprostitve tožnik ni plačal, plačati tožena stranka. Pritožba tem ugotovitvam ne nasprotuje. Navedeni 15. člen ZST-1 vzpostavlja neposredno razmerje med toženo stranko in državo, sodišče pa o plačilu sodne takse odloča po uradni dolžnosti. Enako je določeno tudi v tretjem odstavku 168. člena ZPP.(1) Za obstoj terjatve do stranke, ki je bila oproščena sodne takse, niti za obstoj terjatve do nasprotne stranke, država kot upravičenec ne potrebuje posebnega pravnega naslova, saj je do izterjave takse upravičena že na podlagi zakona in na tej podlagi sprejete odločitve sodišča, ki jo ta sprejme po uradni dolžnosti.

7. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb 131. in 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl. – ZFPPIPP), so neutemeljene, saj izpodbijani sklep ni sklep o izvršbi ali o zavarovanju. Tudi dejstvo, da je ta sklep izvršilni naslov in bo naloženo obveznost mogoče izterjati v izvršilnem postopku, če je ne bo drugotožena stranka prostovoljno poravnala, ne pomeni, da gre za sklep o izvršbi ali zavarovanju.

8. Prav tako se drugotožena stranka zmotno sklicuje na druge določbe ZFPPIPP (227. in 296. člen ZFPPIPP), saj terjatev za plačilo sodne takse ni nastala pred začetkom stečajnega postopka. Taksna obveznost na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 ne nastane s procesnim dejanjem stranke, temveč ob izpolnitvi naslednjih dveh zakonsko predpisanih pogojev: 1. da je tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks in 2. da je uspela v postopku. V predmetni zadevi je sodišče s sklepom z dne 22. 2. 2016 ugotovilo, da je tožnik zaradi priznanja v tem postopku vtoževanih terjatev s strani stečajnih upraviteljev toženih strank umaknil tožbo in je postopek ustavilo. Predmetni sklep je postal pravnomočen 16. 3. 2016. Šele tedaj je imelo sodišče podlago za ugotovitev, da je na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 tožena stranka dolžna plačati sodno takso, ki bi jo sicer moral plačati tožnik, pa je bil plačila sodne takse s sklepom z dne 20. 1. 2015 oproščen. Glede na to, da se je stečajni postopek začel 2. 3. 2015, je torej terjatev za plačilo sodne takse, ki jo po uradni dolžnosti izterja sodišče, nastala po začetku stečajnega postopka.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena v povezavi s 353. členom ZPP).

10. Drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Primerjaj s sklepi Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cpg 322/2015 z dne 29. 10. 2015, Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2458/2015 z dne 22. 9. 2015 in Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 954/2014 z dne 6. 11. 2014.