Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali objektivni indici v obravnavanem primeru omogočajo zaključek, da je izpolnjen subjektivni pogoj védenja tožnika o davčni goljufiji, ki je nastala s strani drugega davčnega zavezanca višje v verigi?

2. Ali je šlo pri zavrnitvi tožnikovih dokaznih predlogov po zaslišanju prič za prejudiciranje vsebine in pomena navedenih dokazov ter sta bili s tem tožniku kršeni pravici do poštenega sodnega postopka in do izjave v postopku?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali objektivni indici v obravnavanem primeru omogočajo zaključek, da je izpolnjen subjektivni pogoj védenja tožnika o davčni goljufiji, ki je nastala s strani drugega davčnega zavezanca višje v verigi?

2. Ali je šlo pri zavrnitvi tožnikovih dokaznih predlogov po zaslišanju prič za prejudiciranje vsebine in pomena navedenih dokazov ter sta bili s tem tožniku kršeni pravici do poštenega sodnega postopka in do izjave v postopku?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT-0610-3763/2014-35-12-510-11 z dne 29. 5. 2017, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2017 v znesku 321.780,64 EUR in za leto 2018 od januarja do julija 2018 v znesku 243.270,70 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi. Davčni organ tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, ki ga je slednji uveljavljal po računih družbe A., d. o. o., v delu oziroma obsegu ur, ki sta jih na računih, izstavljenih družbi A., d. o. o., izkazali družbi B., d. o. o., in C., d. o. o. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo objektivne okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na tožnikovo védenje o davčni goljufiji in sicer, da je tožnik že pred tem sodeloval z neplačujočimi gospodarskimi subjekti, zaradi česar bi se pri nadaljnjem poslovanju od njega pričakovala večja skrbnost pri izbiri podizvajalcev; da je družbo A. našel direktor tožnika sam in ji ponudil sodelovanje, čeprav je bil njen direktor brez referenc in strokovnih služb; da je družba A. izvajala storitve izključno za tožnika in to po delavcih, ki jih je nanjo prezaposlil tožnik, saj sama ni imela lastnih zaposlenih niti najetih strokovnih oseb, ki bi skrbele in organizirale izvedbo storitev; da sta imeli družbi sklenjeni dve različni pogodbi za izvajanje storitev, ki so se opravljale na enak način; da je imel tožnik v času sklenitve pogodb vzpostavljen sistem, po katerem je nadziral in vodil delo ter da je slednji predčasno plačeval račune, ki mu jih je izdala družba A. Na tej podlagi je sodišče presodilo, da med tožnikom in družbo A. ni bil vzpostavljen običajen poslovni odnos med izvajalcem in podizvajalcem, ampak je tožnik dejansko vodil in obvladoval posel, v katerega je posrednika, tj. družbo A., vključil zgolj formalno, zato da bi prikril povezavo z neplačujočimi gospodarskimi subjekti višje v verigi. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v listine upravnega spisa, zavrnilo pa je dokazne predloge za zaslišanje več prič, ki jih je v tožbi predlagal tožnik.

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 6. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije se prejemnika računa, ki je bil podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira z zavrnitvijo pravice do odbitka vstopnega DDV le v primeru, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi.1 Prav na razlago pravnega standarda "vedel ali moral vedeti" se nanaša prvo vprašanje, ki je dopuščeno v skrajšani obliki, torej brez okoliščin konkretnega posla, ki jih je predlagatelj obširno povzel v vprašanju. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje v smislu prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj se nedvomno nanaša na širok krog zavezancev za DDV. Stališča Vrhovnega sodišča o tem, kdaj je navedeni pravni standard dosežen in na podlagi katerih objektivnih okoliščin je mogoče sklepati na obstoj subjektivnega elementa, pa so pomembna tudi za bodočo davčno upravno in sodno prakso.

7. Drugo dopuščeno vprašanje pa se nanaša na zavrnitev zaslišanja predlaganih prič D. D. in E. E. Gre za pomembno pravno vprašanje ustavnoskladnih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, o katerem sicer že obstoji sodna praksa Vrhovnega sodišča.2 Ni pa se Vrhovno sodišče še opredelilo do vprašanja, kot ga v obravnavani zadevi izpostavlja predlagatelj, in sicer ali je dopustna zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče iz razloga, ker je priča že podala pisno izjavo v postopku pred upravnim (davčnim) organom, stranka pa v upravnem sporu ni pojasnila, kaj dodatno ali drugače bi priča izpovedala pred sodiščem.

1 Npr. sodbe Sodišča EU v združenih zadevah Axel Kittel, C-439/04 in C-440/04 z dne 6. julija 2006, Mahagében kft in Peter David, C-80/11 in C-142/11, z dne 21. junija 2012, Gábor Tóth, C-324/11 z dne 6. septembra 2012 in Bonik, C-285/11 z dne 6. decembra 2012. 2 Glej npr. sklepe X Ips 116/2020 z dne 21. 4. 2021, X Ips 20/2019 z dne 16. 2. 2020 in X Ips 12/2019 z dne 22. 1. 2020.