Jedro

1. Presoja višine odškodnine za nematerialno škodo.

2. Tožnik, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode v deležu 75%, ima po materialnemu pravu pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Izrek

Ugodi se pritožbi tožeče stranke in delno prve tožene stranke in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka, kolikor se nanaša na prvo toženo stranko spremeni tako, da je prva tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.295,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2002 dalje do plačila (pri čemer je znesek glavnice in obresti od 1.10.2004 dalje dolžna plačati solidarno z drugo toženo stranko, glede na obveznost slednje iz uvodoma navedene sodbe), višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko pa se zavrne.

Sicer se pritožba prve tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki poleg že prisojenih stroškov (kot izhaja iz III. točke izreka izpodbijane sodbe) plačati še 727,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 128,44 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prva toženka in druga toženka dolžni plačati tožniku 8.093,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2004 dalje do plačila, v 15 dneh (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je prvi in drugi toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plačata 2.646,46 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in prva toženka.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, kolikor je sodišče zavrnilo zahtevek za nematerialno škodo za strah v višini 1.086,46 EUR. Navaja, da je sodišče tožniku na ta račun priznalo le 1.000,00 EUR in se sklicevalo na primer iz sodne prakse, kjer je oškodovanec padel na poledenelih tleh in utrpel izpah desne nadlahtnice. Sodišče je navedlo, da gre za podoben primer, ni pa upoštevalo, da je je šlo tam za pešca, tu pa za kolesarja, ki je vozil po strmem klancu, na koncu katerega je bila neoznačena zapornica. Hitrost gibanja je bila torej večja, kolesarju grozi večja nevarnost. To potrjuje tudi izvedeniško mnenje dr. B., iz katerega izhaja, da je tožnik utrpel hud primarni strah, saj je bil objektivno v življenjski nevarnosti. Tudi iz dinamike padca, ki jo je ugotovil izvedenec P., je razvidno, da je zletel čez zapornico. Razumljivo in objektivno utemeljeno je, da je utrpel tožnik hujši strah, kot oškodovanec, ki je zdrsnil na poledenelih tleh. To terja ustrezno korekcijo odškodnine. Poleg tega je tožnik utrpel izpah sklepa v rami na enem najbolj občutljivih delov med ključnico in akromionom, zato je možnost težav pri gibanju z roko bistveno večja kot pri izpahu nadlahtnice v primerjalnem primeru. Sodišče je znesek povzelo iz primera, ko je bila odmerjena odškodnin v letu 2009, pa dosojenega zneska ni valoriziralo (kar bi znašalo med 50 in 60 EUR). Upoštevati bi moralo tudi cel prisojeni znesek in ta je bil pri primerjalnem oškodovancu 13.000,00 EUR.

Tožnik se pritožuje tudi glede zamudnih obresti. Navaja, da je sodišče navedlo, da jih je priznalo od tedaj, ko je vložil tožbo zoper drugega toženca. To tožniku ni razumljivo, saj sta toženca navadna sospornika in dejstvo, kdaj je bila vložena tožba zoper drugega toženca, na prvega toženca ne vpliva. Tožba zoper prvega toženca je bila vložena 25.11.2002, dne 17.2.2002 pa je prvi toženec tožbi že nasprotoval, zato ni razloga, da bi se mu zamudne obresti naložilo šele od 1.10.2004 dalje, temveč od 25.11.2002 dalje.

Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, ki ji nalaga plačilo prisojenih zneskov. Opozarja, da je tožnik v tožbi terjal 9.180,43 EUR, da je sodišče druge stopnje z vmesno sodbo tožniku priznalo utemeljenost zahtevka v deležu 25 %, česar pa sodišče ni upoštevalo, čeprav ga je omenilo. Enako je glede priznanja stroškov.

Tudi sicer prva toženka graja presojo višine zahtevka po posameznih odškodninskih postavkah. Kar se tiče odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, navaja, da sodišče škode ni pojasnilo oziroma utemeljilo. Povzelo je izjave tožnika, delno mnenje, ni pa podalo lastnega stališča o tej škodi. Obrazložitev, v kolikor gre za navajanje izjav tožnika, ni podana. Sodba npr. povzema izjavo tožnika o trajanju bolečin in mnenje izvedenca. Ker se izjava tožnika in ugotovitev izvedenca razlikujeta, ni jasno, kaj je sodišče upoštevalo kot bolečine in njihovo trajanje – izjavo tožnika, ugotovitev izvedenca ali oboje. Glede odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je sodišče priznalo 2.921,04 EUR. Tožnik je na zadnjem naroku izpovedal, da še vedno 4x tedensko kolesari cca 30 do 35 km vsakič. Torej je dejansko vrhunski kolesar, ki nemoteno, tako kot pred nezgodo kolesari. Zato je v tem kontekstu vprašljivo in neverodostojno govoriti o zmanjšanju življenjskih aktivnosti. 10.6.2004 je zaslišan povedal, da opravlja ista dela kot pred nezgodo in še vedno kolesari. Sodišče je to škodo utemeljevalo s tem, da je bil tožnik začasno nezmožen delati – dvigati bremena z levo roko, kar ne sodi v to odškodninsko postavko. Zaslišan leta 2004 je tožnik trdil, da ga roka ovira samo v zasebnem življenju, v službi pa ne. Sodišče pa trdi, da naj bi bil tožnik oviran tudi v službi, jemanju predmetov s polic, ki so višje od njegovega ramena, dvigovanje težjih bremen.... Pritožnica se sprašuje, če ni čudno, da nekdo toliko kolesari, potem pa ne more dvigovati blaga s polic. Sodba je nelogična in protislovna. Sodišče trdi, da naj bi bil tožnik oviran pri fitnesu, na zaslišanju leta 2004 pa je izrecno rekel, da se lahko ukvarja s fitnesom, samo mora izbrati sebi primeren način. Sodba je torej spet v nasprotju z dejstvi in izjavami v spisu. Tožnik je glede na njegovo izpoved bolj zatrjeval moralno škodo, ni pa utrpel nobenih trajnih bolečin, ki jih zatrjuje. Pritožba nadalje meni, da strah kot škoda ni bil dokazan, tožnik je zaslišan 10.6.2004 izrecno zanikal obstoj strahu – da se ni ustrašil, ker ni bilo časa, kar je logično, saj se je zgodilo v trenutku in še to po njegovi krivdi. Pritožnica še navaja, da je sodišče, ko se je nekritično opiralo na njegovo zaslišanje na zadnjem naroku, spregledalo, da je tožnik to izpoved prilagodil potrebam pravde in gre za neetično ravnanje tožnika, zahtevek je nezdružljiv z naravo tega postopka.

Pritožbi sta delno utemeljeni, kot izhaja iz razlogov v nadaljevanju.

Gre za odškodninsko pravdo, ki teče od leta 2002, v zvezi s škodnim dogodkom z dne 9.7.2001, v katerem je tožnik po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel izpah sklepa med levo ključnico in akromionom (kostni nastavek na zgornjem delu lopatice), ki je že na dan nezgode terjal hospitalizacijo in dva dni kasneje še operativni poseg zaradi repozicije, v oktobru istega leta pa ponovno operacijo zaradi odstranitve osteosintetskega materiala. O podlagi zahtevka je pravnomočno razsojeno v prejšnjem sojenju (sodba sodišča prve stopnje opr. št. P 129/2009 z dne 4.11.2009 v zvezi z vmesno sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Cp 537/2010 z dne 14.9.2010). Odločeno je, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v obsegu 25 %, zaradi prispevka tožnika – oškodovanca k nastanku škode v preostalem deležu 75 %.

Sodišče prve stopnje je moralo sedaj odločiti še o znesku (višini) tožbenega zahtevka in stroških postopka. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožniku od skupnega zahtevka za 9.180,40 EUR (prej 2.200.000,00 SIT) odškodnine za nematerialno škodo prisodilo celotna vtoževana zneska odškodnine za škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (4.172,93 EUR) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (2.921,04 EUR), odškodninski postavki za strah pa je ugodilo le delno in sicer od vtoževanih 2.086,46 EUR prisodilo 1.000,00 EUR. Prvi in drugi toženi stranki je naložilo plačilo seštevka tako prisojenih zneskov, z obrestmi, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve. Prva toženka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje, čeprav je ugotovilo, da je tožnik po temelju uspel le v deležu 25 %, tega ni upoštevalo in ni prisodilo sorazmerno nižje odškodnine, ki jo je določilo kot primerno in pravično odmeno za celotno ugotovljeno tožniku nastalo škodo. Tožnik, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode v deležu 75 %, ima namreč po materialnem pravu pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (192. in 205. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, vsebinsko enako tudi zdaj veljavna 185. in 171. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Neupoštevanje teh določb je terjalo poseg v sodbo v izpodbijanem delu zoper prvo toženko, kot bo obrazloženo še v nadaljevanju.

Pritožbi pa narekujeta tudi siceršnji preizkus presoje o posameznih odškodninskih postavkah. Tožnik logično graja le odmero odškodnine za strah, prva toženka pa tudi ostali dve postavki. Presoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem toženka s svojimi navedbami ni izpodbila. Iz konteksta s tem povezanih sodbenih razlogov izhaja, da je sodišče sprejelo ugotovitve izvedenca glede obsega škode in na tej dejanski podlagi odmerjalo primerno odškodnino. Pritožbeno sklicevanje na povzemanje izjave tožnika o trajanju bolečin je netočno, saj je šlo zgolj za povzetek tožbenih navedb, ne pa za dokazno gradivo, ki bi lahko prvo toženko spravljalo v dvom glede jasnosti dokazne ocene oz. razlogov. Tudi njena graja, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni utemeljena. Kot izhaja iz sodbe, je ugotovitev o omejitvah pri delu in siceršnjih aktivnostih, ki so jih pri tožniku pustile funkcionalne posledice poškodbe, podprta ne le z izpovedjo tožnika, temveč tudi z objektivnimi ugotovitvami izvedenca medicinske stroke: da je pri tožniku zmanjšan obseg giba pri levi rami v smeri dviga roke skozi odročenje za 20 stopinj, omejeni pa sta tudi dve rotaciji, kar tožnika ovira pri delu z dvignjenimi rokami, ko je potrebno dvoročno delo, npr. pri dviganju težjih bremen nad višino glave oz. jemanju predmetov z višine nad rameni tožnika in da je tožnik oviran tudi pri vseh gibih, kjer je potrebno prosto vrtenje v ramenskem sklepu, kot je delo z različnimi orodji, pa tudi pri športnih aktivnostih, ki jih lahko opravlja s povečanim naporom, zlasti, ko gre za obremenitev rok oz. ramenskega obroča. Glede na tako strokovno mnenje (ki mu prva toženka po spisovnih podatkih ni konkretizirano oporekala in mu tudi zdaj ne), pa tudi izkustveno gledano, ni jasno, zakaj bi se ugotovitev o tožnikovem kolesarjenju in hkratna ugotovitev, da tožnika funkcionalne posledice ovirajo pri dvigovanju bremen v službi, izključevali oz. bili protislovni. Tudi sicer prva toženka z izpostavljanjem tožnikove izpovedi v letu 2004 ni izpodbila relevantnih dejanskih ugotovitev o trajnih posledicah pri tožniku (le te je glede na vsebino sodbenih razlogov sodišče upoštevalo pri presoji te postavke). Tožnikova izjava, da opravlja ista dela kot pred nezgodo še ne pomeni, da pri svojem delu ni oviran - sodišče je ugotovilo, da pri dviganju bremen začuti bolečino, kar ga logično ovira pri delu, ki ga sicer opravlja. Tožnikova izpoved v letu 2004, da se še lahko ukvarja s fitnesom, samo mora izbrati sebi primeren način, pa tudi ni v logičnem nasprotju z izpovedjo v letu 2011, da je vadbo v fitnesu opustil, ker ne more več opravljati znatnega dela vaj, ki jih je delal pred poškodbo, kot skuša prikazati pritožba. Upoštevaje še povzeto mnenje izvedenca ne ovrže zaključka sodišča, da ima tožnik težave in omejitve pri športnih aktivnostih.

Kar se tiče odškodnine za strah, pritožbeno sodišče ocenjuje, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo njeno odmero v vtoževani višini, četudi se zanemari za prvo toženko sporne sodbene ugotovitve glede primarnega strahu. Z mnenjem izvedenca medicinske stroke podprte so namreč sodbene ugotovitve glede sekundarnega strahu, ki ga je tožnik trpel od nezgode do zadnjega pregleda pri specialistu novembra 2001. Tega dela ugotovitev niti prva toženka argumentirano ne napada, izpostavlja le prvo izpoved tožnika glede primarnega strahu ob sami nezgodi. Upoštevaje ugotovitve glede sekundarnega strahu po materialnopravnem preizkusu prisojene odškodnine na ta račun pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upoštevaje načelo individualizacije (specifične okoliščine pri tožniku) ter načelo objektivne pogojenosti odškodnin (vklapljanje v razpone v širši sodni praksi priznanih odškodnin na ta račun, upoštevaje tudi razmerja med hujšimi in blažjimi primeri) vtoževani znesek 2.086,46 EUR ustrezna odškodnina že na račun samega sekundarnega strahu. Sodišče prve stopnje jo je torej prenizko odmerilo. Glede na to pritožba prve toženke zoper ugotovitve glede primarnega strahu ni več pravno odločilna in na ta del navedb pritožbeno sodišče ne bo vsebinsko odgovarjalo.

Glede na zgoraj navedeno bi po oceni pritožbenega sodišča tožniku, če bi po podlagi v celoti uspel, v seštevku za pravično zadoščenje ugotovljene škode pripadala odškodnina v vtoževanem znesku 9.180,40 EUR ali slabih 9 povprečnih neto plač v RS v času sojenja. Ta znesek se ob primerjavi s širšo sodno prakso ustrezno umešča v razpone priznanih odškodnin za skupno nematerialno škodo, ko gre za tovrstne posledice pri tovrstnih poškodbah. Ker pa prva toženka utemeljeno navaja, da je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno določeno odškodnino sorazmerno zmanjšati oz. da ni dolžna plačati več kot 25 %, kolikor je tožnik uspel s podlago zahtevka (7. točka te obrazložitve), je pritožbeno sodišče poseglo v sodbo o glavnem zahtevku in odločitev zoper prvo toženko spremenilo tako, da ji je naložilo, da tožniku plača 2.295,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2002 dalje do plačila ter stroške postopka na prvi stopnji v znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je ta znesek dolžna plačati solidarno z drugo toženko, glede na obveznost slednje po uvodoma navedeni sodbi, ki pa je druga toženka ni izpodbijala, višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko (razlika do prisojenega z izpodbijano sodbo) pa je zavrnilo.

Kot izhaja iz vsebine tožnikove pritožbe, delno izpodbija tudi obrestno odločitev glede prve toženke (kolikor je bil zavrnjen zahtevek za čas od 25.11.2002 do konca septembra 2004). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljeno. Zakonske zamudne obresti je tožnik vtoževal od 1.1.2002 dalje, sodišče jih je prisodilo od 1.10.2004 dalje, upoštevaje razširitev tožbe zoper drugega toženca. Tožnik ima prav, da ta razširitev za presojo obrestnega zahtevka zoper prvo toženko ni odločilna. Dolžnikova zamuda nastopi vsled poziva upnika (tožnika) k plačilu zapadle obveznosti (186 in 324. člen ZOR, enako zdaj 165. in 299. člen OZ), učinek dolžniške zamude pa je seveda tudi tek zamudnih obresti. Ker je po podatkih spisa tožnik od prve toženke plačilo zahteval z razširitvijo tožbe v tej zadevi že 25.11.2002, je njegov obrestni zahtevek zoper prvo toženko utemeljen že od tedaj in je zato pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo tudi obrestni del sodbe in je glede na solidarno naravo obveznosti tudi obresti od 1.10.2004 dalje dolžna plačati solidarno z drugo toženko.

Odločitev o spremembi sodbe o glavni stvari temelji na določbi pete alineje 358. člena ZPP. Sicer neutemeljeno pritožbo prve toženke je pritožbeno sodišče zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP). V posledici je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pravdnih stroških tožnika in prve toženke v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP), upoštevaje kriterije iz 154. člena ZPP. Tožnik je po temelju uspel v 25 %, po višini pa glede na spremembo sodbe 100 %. Skupen uspeh tožnika na prvi stopnji je torej 65 %, prve toženke pa 35 % in v tem sorazmerju sta eden od drugega upravičena zahtevati povrnitev svojih pravdnih stroškov. Stroški tožnika po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo skupno 6.554,44 EUR in 65 % od tega znaša 4.260,40 EUR. Skupni stroški prve toženke so ravno tako ugotovljeni v neizpodbijani višini 2.533,89 EUR in 35 % od tega je 886,90 EUR. Po medsebojnem pobotanju je torej tožnik upravičen od prve toženke zahtevati 3.373,50 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Glede na že prisojenih 2.646,46 EUR na prvi stopnji (III. točka izreka) je pritožbeno sodišče naložilo prvi toženki, da je poleg tega zneska dolžna tožniku plačati še 727,00 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Nazadnje je pritožbeno sodišče odločalo še o stroških tega pritožbenega postopka, prav tako upoštevaje kriterij uspeha strank. Tožnik je v izpodbijanem delu s pritožbo uspel in od tega zneska odmerjeni stroški nagrade za sestavo pritožbe v skladu z Odvetniško tarifo - OT (Ur. l. RS št. 67/03 in 70/03), ki jo je potrebno uporabiti pri odmeri, znašajo 114,75 EUR, skupaj z 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 114,94 EUR, pa to znese 255,39 EUR. Toliko mu mora prva toženka povrniti. Uspeh prve toženke v pritožbenem postopku je približno 30 % in tak delež njenih pritožbenih stroškov ji mora povrniti tožnik. To po izračunu znese 126,95 EUR, saj skupno stroški prve toženke, odmerjeni skladno z OT od vrednosti izpodbijanega ugodilnega dela sodbe, znašajo 423,18 EUR (nagrada za sestavo pritožbe z 20 % DDV ter sodna taksa za pritožbo 147,78 EUR). Po medsebojnem pobotanju je dolžna prva toženka tožniku plačati 128,44 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.