Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo, nastalo v določenem škodnem dogodku, se sicer odmerja najprej za posamezne oblike nepremoženjske škode, nato pa na podlagi seštevka določi celotna odškodnina. Vendar pa mora revizijsko sodišče pri presoji pravilnosti odločitve na drugi in prvi stopnji upoštevati, da gre za en škodni dogodek in da morebitna odstopanja pri presoji za eno obliko škode ne pripeljejo nujno do drugačnega rezultata. Rezultat pa je celotna prisojena odškodnina za vso škodo, ki je bila upoštevana v času sojenja na prvi stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala s padcem iz kombija dne 9.10.1994. Razsodilo je, da mora tožena stranka tožeči plačati 2.100.000,00 SIT s stroški pravdnega postopka v višini 180.412,00 SIT. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prisojeno odškodnino znižalo na 1.450.000,00 SIT ter stroške pravdnega postopka na 124.557,00 SIT. V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo ter ji naložilo v plačilo pravdne stroške pritožbenega postopka tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je tožnica upravičena do vse zahtevane odškodnine. Sodišče je s tem, ko je znižalo odškodnino, zmotno uporabilo 200. člen ZOR, zlasti pa v premajhni meri individualiziralo odškodnino glede na tožničino osebnost. Kar zadeva telesne bolečine, je zmotno uporabilo tudi 203. člen ZOR, saj bi moralo upoštevati tudi bolečine, ki jih bo tožnica čutila v bodoče. Glede strahu pa poudarja, da bi bilo potrebno posebej upoštevati dejstvo, da ima mladoletno šoloobvezno hčerko in da je vdova ter upokojenka. Na njej je vse breme gospodinjstva, urejanja hiše, ohišnice in posestva. Pred poškodbo je šivala, kar pa sedaj zaradi poškodb ne more več. V času škodnega dogodka je bila stara 50 let. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Tožena stranka v revizijskem odgovoru predlaga, da vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo, nastalo v določenem škodnem dogodku, sicer odmerja najprej za posamezne oblike nepremoženjske škode, nato pa na podlagi seštevka določi celotna odškodnina. Vendar pa mora revizijsko sodišče pri presoji pravilnosti odločitve na drugi in prvi stopnji upoštevati, da gre za en škodni dogodek in da morebitna odstopanja pri presoji za eno obliko škode ne pripeljejo nujno do drugačnega rezultata. Rezultat pa je celotna prisojena odškodnina za vso škodo, ki je bila upoštevana v času sojenja na prvi stopnji.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru prav takšno izhodišče pripeljalo do zavrnitve revizije tožeče stranke. Revizijsko sodišče je pri presoji odškodnin za telesne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti upoštevalo, da je ločitev med bodočimi telesnimi bolečinami in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, večkrat težka, saj sta ti dve škodi praviloma povezani med seboj oz. se med seboj prepletata.

Povezava med obema prisojenima odškodninama v konkretnem primeru, tj. 600.000,00 SIT za fizične bolečine in 600.000,00 SIT za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa po presoji revizijskega sodišča pripelje do tega, da vsota odškodnin za obe obliki skupaj pomeni pravično odškodnino.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da mora pri razsoji upoštevati tudi sodno prakso v primerljivih primerih. Merila iz 200. člena ZOR mu nalagajo, da upošteva zlasti razmerje med hudimi (katastrofalnimi) škodami in manj hudimi škodami ter v povezavi s tem splošne in družbenoekonomske razmere v državi, ki vplivajo tudi na višino odškodnin. Primerjava s primerljivimi primeri v sodni praksi kaže, da je odškodnina za škodo, ki jo je tožnica pretrpela, v skladu z navedenimi merili, predvsem pa ni prisojena v njeno škodo.

Sodišče druge stopnje je upoštevalo vse elemente, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, vendar jih je drugače materialnopravno ovrednotilo. Dovolj je upoštevalo tožničino starost (50 let), medtem ko dejstvo, da je tožnica vdova, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Dovolj je upoštevalo tudi zmanjšanje sposobnosti za določena (zlasti gospodinjska) opravila. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da tožnica v postopku na prvi stopnji ni posebej navajala prizadetosti na svojem poklicnem področju. Zato omejitev pri šivanju tudi na revizijski stopnji ni mogoče upoštevati v večjem obsegu.

Neutemeljena je tudi revizija zoper odločitev o odškodnini za strah. Skrb, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ne sodi med pravno odločilne okoliščine za prisojo odškodnine za strah. Sodišče druge stopnje je pri razsoji pravilno upoštevalo tožničin strah, da bodo posledice poškodb hujše, ki pa je trajal le do izpeljane rentgenske diagnostike, ter nadaljnji srednje intenziven do lahek sekundarni strah za izid zdravljenja. Sicer pa je tožnica v vlogi z dne 10.12.1996 (list.št. 11 spisa) zatrjevala, da bo hčerka že naslednje leto zaposlena, ker da bo končala šolanje, zaslišana kot stranka pa, da ji hčerka pomaga pri delu (list.št. 22 spisa).

Zaradi vsega navedenega revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi in jo zavrača kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Zavrnitev revizije pomeni obenem tudi zavrnitev zahtevka tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov. Kar zadeva odgovor na revizijo, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka stroškov ni priglasila.