Jedro

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Tožnik v konkretnem primeru ni izkazal, da bi družba zaračunane dobave zanj tudi resnično opravila. Tožnik je tisti, ki mora izkazati, da so bile dobave njemu opravljene s strani tistega, ki mu je izdal račune, saj tožnik na podlagi navedenih računov uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku za obdobje od 1. 10. 2006 do 31. 1. 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v skupnem znesku 141.249,31 EUR in pripadajoče obresti v višini 7.506,83 EUR. Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku 148.756,14 EUR mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da tožnik zahteva povrnitev stroškov ter da bo o tem izdan poseben sklep, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, pa bremenijo davčni organ, iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 10. 2006 do 31. 1. 2007. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 20. 2. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. DIN je bil uveden kot sočasen nadzor inšpiciranja pri družbi A. d.o.o. V inšpiciranem obdobju se je tožnik ukvarjal s prodajo tovornih vozil, delovnih strojev in podsklopov. Ustanovitelj družbe je B.B., zakoniti zastopnik pa C.C., oba zaposlena pri tožniku. Tožnik je za znane kupce tovornih vozil telefonsko naročil željeno vozilo pri družbi A. d.o.o, s katero je kontaktiral le telefonsko. Pisne dokumentacije o tekočem sodelovanju z družbo A. d.o.o. nima. Prejeti računi družbe A. d.o.o. so mu bili osnova za izdajo računov končnemu kupcu ali leasing hiši. Vozila je v tujini prevzemal sam na osnovi pooblastila, ki mu ga je izdala družba A. d.o.o. Obvezno homologacijo vozil je tožnik opravil sam pri družbi D. d.o.o. Nabavno vrednost vozila je navadno plačal tujemu dobavitelju na osnovi računa, ki ga je izdala družba A. d.o.o., sam direktno v tujino, razliko po prejetem računu pa na TRR družbe A. d.o.o.. Tožnik je sklenil z družbo A. d.o.o. pogodbo o medsebojnem sodelovanju z dne 3. 11. 2006. Iz pogodbe je razvidno, da sta se stranki dogovorili o medsebojnem sodelovanju na področju raziskave tržišča za nakup-nabavo rabljenih in novih tovornih vozil ter posamičnih rabljenih podsklopov v tujini in na domačem tržišču. Za te nabave je podjetje A. d.o.o. dolžno javiti ustrezne podatke tujega ali domačega dobavitelja. Tožnik je iz tega naslova dolžan plačati v tujino ali doma nabavno ceno v imenu družbe A. d.o.o., ki je na osnovi računa tujega dobavitelja nosilec nabave v Evropski skupnosti, s tem da izda za vsak predmet pooblastilo za prevzem in izvedbo homologacije v D. d.o.o. Za opravljeno storitev mora družba A. d.o.o. izdati tolarski račun za nabavljeno vozilo, povečan za svojo provizijo in s pripadajočim DDV tožniku. V inšpiciranem obdobju je tožnik nabavil vozila, pridobljena iz Skupnosti po računih, kot je razvidno iz preglednice na 4. strani izpodbijane odločbe. Pri pregledu transakcijskega računa je ugotovljeno, da je tožnik večino vozil plačal dobaviteljem iz Skupnosti sam.

Hkrati z inšpiciranjem tožnika je bil opravljen inšpekcijski nadzor pri družbi A. d.o.o. Ugotovljeno je bilo, da navedena družba ni vodila poslovnih knjig in predpisanih davčnih evidenc, oziroma jih v postopku ni predložila. Na transakcijskem računu, zaradi gotovinskih dvigov ni podatkov o plačilih dobaviteljem. Na podlagi pridobljenih podatkov iz Skupnosti od dobaviteljev tovornih vozil je bilo ugotovljeno, da družba A. d.o.o. v resnici ni opravila prodaje vozil tožniku, temveč, da sta omenjena družba in tožnik medsebojno izmenjevala poslovne listine z namenom izogibanja plačila davkov. Družba A. d.o.o. je v davčnem obdobju od oktobra 2006 do januarja 2007 izdala tožniku 13 računov za dobave blaga - v glavnem vozil, ki naj bi jih opravila za tožnika kot kupca. Vendar v postopku tožnik ni predložil dokazov, da bi bile dejansko opravljene poslovne transakcije. V postopku je bilo nasprotno ugotovljeno, da je posel v vseh potrebnih fazah opravil tožnik in ni dokazil, da je kdorkoli iz družbe A. d.o.o. na kakršen koli način sodeloval pri omenjenih transakcijah na relaciji dobavitelj - kupec. Iz zbranih podatkov o družbi A. d.o.o. izhaja, da ni imelo osnovnih pogojev za poslovanje, kot so zaposleni, poslovni prostori, parkirišča ali skladišča, oprema ter potrebno znanje in izkušnje v poslovanju oz. posredovanju prodaje tovornih motornih vozil. Davčni organ se sklicuje na 3. odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), kjer je določeno, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Za družbo A. d.o.o. je ugotovljeno, da je po Uredbi Komisije ES št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004 neplačujoči gospodarski subjekt, ki je pridobila blago brez plačila DDV in ga dobavila z DDV, vendar dolgovanega DDV ni plačala.

Tožnik je iz naslova „nabav“ od družbe A. d.o.o. (13 računov) odbijal vstopni DDV v skupnem znesku 130.032,48 EUR za davčno obdobje oktober, november in december 2006 in januar 2007. Davčni organ se sklicuje na 1. odstavek 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 – UPB4, v nadaljevanju ZDDV), po katerem imajo zavezanci za davek pravico do odbitka vstopnega DDV v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Enako določilo ima sedaj veljavni Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1) v 62. členu in 63. členu. Davčni organ se sklicuje tudi na Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva)(1), ki ureja pravico do odbitka, ter na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti št. C-439/04 in C-440/04 (združena zadeva) z dne 6. 7. 2006, ki je odločilo, da v primeru, če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavljala z goljufijo. Davčni organ navaja objektivne okoliščine, ki dokazujejo, in na katere opira svojo odločitev, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnikove pripombe zavrača in zaključuje, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih, prejetih od družbe A. d.o.o., v skupnem znesku 130.032,48 EUR.

Tožnik je v knjigi prejetih računov za mesec november 2006 izkazal nabavo tovornega vozila dobavitelja E. d.o.o. po računu z dne 2. 11. 2006 v višini 16.128.000,00 SIT (z vključenim obračunanim 20 % DDV v višini 2.688.000,00 SIT). V postopku inšpiciranja je davčni organ ugotovil, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV po prejetem računu, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po ZDDV ne sme izkazati. Družba E. d.o.o. je bila 13. 9. 2006 deregistrirana iz sistema DDV. V 10. odstavku 40. člena ZDDV je določeno, če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV kot vstopnega DDV, ne glede na to, če nepooblaščena oseba ta DDV plača. Glede na navedeno tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po navedenem računu družbe E. d.o.o. v višini 2.688.000,00 SIT oz. 11.216,83 EUR. Za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe so na podlagi 95. člena ZDavP-2 obračunane obresti po medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka, kot je razvidno iz tabele na 19. strani izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, pritožbene navedbe tožnika pa zavrača. Tudi pritožbeni organ zaključuje, da iz zbranih podatkov, ki jih podrobno navaja prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, izhaja, da je vozila dobaviteljem iz Nemčije in Italije plačal in prevzel ter dogovoril vse potrebne poslovne komunikacije tožnik. Za družbo A. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da ni imela pogojev za opravljanje dejavnosti posredovanja pri prodaji tovornih motornih vozil. Odgovorna oseba ni predložila dokazov, da je tudi dejansko opravila omenjene poslovne transakcije, oziroma je bilo mogoče iz dokumentacije, ki je bila pridobljena od dobaviteljev iz Nemčije in Italije, jasno sklepati, da je ta posel opravil tožnik.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija. Iz izpodbijane odločbe izhaja očitek, da naj bi šlo med tožnikom in družbo A. d.o.o. za navidezen posel, pri čemer ni sporno, da je tožnik pravilno obračunal in plačal DDV, medtem ko družba A. d.o.o. tega ni storila. Davčni organ za predpostavko navideznosti pravnega posla ni imel dejanske podlage oziroma je izhajal iz napačnega materialno-pravnega izhodišča. Tožnik je opozoril na sporna dejstva in sicer glede računa 093/06 z dne 27. 11. 2006, ki se nanaša na rezervne dele MAN 26.414 ter glede računa 102/06 z dne 15. 12. 2006, ki se nanaša na Motor CAT316T, saj navedeno blago ni bilo nabavljeno v Evropski skupnosti. Davčni organ tožniku očita objektivno odgovornost za drugega, to je za ravnanje družbe A. d.o.o., za kar pa ni podlage v zakonu. Enako sporno je tudi sklicevanje na sodno prakso, saj je vsak primer individualen, tako da sodna praksa, ki morebiti kaže na določeno podobnost primerov, nikakor ne more biti pravni vir oziroma podlaga za odločitev. Davčni organ niti ni poskušal ugotavljati odgovornosti odgovornih oseb družbe A. d.o.o., pač pa jo je po principu objektivne odgovornosti poskušal naprtiti kot breme tožniku. S tovrstnim postopkom negira zavezujoča določila Zakona o gospodarskih družbah o samostojnosti gospodarskih družb. Ni dejanske in pravne podlage za očitek, da gre za navidezni posel. V konkretnem primeru gre za tristranska pravna razmerja (dobavitelj, družba A. d.o.o., tožnik). Če davčni organ smatra, da je pogodba med družbo A. d.o.o. in tožnikom pravno neučinkovita, bi moral doseči razveljavitev pogodbe na sodišču. Nemožnost izterjave DDV pri družbi A. d.o.o. se nikakor ne more prenesti v breme poslovnega partnerja. Davčni organ v odločbi izpeljuje dokazne ocene, s tem, da določena dejstva, ki so v poslovnem svetu popolnoma normalna, označuje kot sporna. Družba A. d.o.o. je izročila tožniku pooblastila, da opravi posamezna dejanja prevzema vozila in homologacijo, posamezne asignacije plačil so bile izpeljane neposredno prvotnemu dobavitelju, kar je po veljavni zakonodaji normalno in dopustno. V izpodbijani odločbi se trdi, da naj bi določeni podatki kazali na to, da naj bi bila oseba F.F. povezana s tožnikom. Davčni organ ne navaja, kateri so ti podatki in kje so bili pridobljeni, tako da je izpodbijana odločba v tem delu pomanjkljiva. Oceno davčnega organa, da gre za davčno goljufijo, zavrača kot arbitrarno in žaljivo, prav tako tudi oceno, da naj bi šlo pri tožniku za izogibanje oziroma zlorabo predpisov. Tožnik nasprotuje tudi obveznosti glede obresti oziroma načinu obračuna obresti. Davčni organ ni navedel nobene obrazložitve glede pravne in dejanske podlage za obračun obresti in ni navedel načina obračuna obresti, zaradi česar v tem delu odločbe sploh ni mogoče preizkusiti. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov sodnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o., za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da je „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing trader“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedena družba dobav, zaračunanih po navedenih računih, ni opravila in da so bili navedeni račun izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa, in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik s tem, ko je posloval z navedeno družbo, vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivi transakciji, katere namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV. Tako stališče je skladno s prakso Sodišča EU v primeru Halifax Plc. (št. C-255/02), sodba v združenih zadevah št. C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel). Iz navedenih sodb je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča gre tožniku utemeljeno očitek, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za transakcijo, ki pomeni goljufijo DDV. V izpodbijani odločbi je namreč pojasnjena vrsta objektivnih dejavnikov, kot npr.: družba A. d.o.o. ni imela poslovnih prostorov, niti zaposlenih delavcev, ni razpolagala z denarnimi sredstvi, saj je plačila dobaviteljem opravljal tožnik; tožnik je prevzemal vozila v tujini, opravil homologacijo v Sloveniji in vozilo dal na razpolago svojim kupcem, nikoli ni izkazal potrebe za posredovanje družbe A. d.o.o. pri organizaciji dobav v Slovenijo; tožnik je davčnemu organu posredoval le pogodbo z družbo A. d.o.o. in odločbo o registraciji navedene družbe v sistem DDV ter pojasnil, da so bili posli vodeni le telefonsko z F.F.; iz predložene pogodbe ni razvidna cena storitve družbe A. d.o.o. - provizija; tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi bila razvidna potrditev nabavne cene vozila in cena storitve družbi A. d.o.o. Davčni organ je konkretno za vsak sporni račun, izdan pri družbi A. d.o.o., ugotovil, da kupec tovornih vozil ni bila družba A. d.o.o., temveč je bil dejanski kupec ter plačnik teh vozil tožnik. Tožnik je plačal vozilo iz svojega računa tujemu dobavitelju na njegov račun, še preden je prejel račun od družbe A. d.o.o. Tuj dobavitelj je sicer izdal račun družbi A. d.o.o., vendar je bilo po izmenjavi mednarodnih podatkov ugotovljeno, da je vozila plačal tožnik, tudi preko asignacije, vendar tako, da je sredstva v višini nakupa vozila nakazal na račun družbe A. d.o.o., isti dan pa jih je dvignil iz TRR kot gotovino F.F., čeprav je vozilo vedno prevzel B.B., ki je tudi podpisal prevzem vozila. Res je, da je tožnik imel pooblastilo družbe A., da ga pooblašča in njegovega voznika B.B., da uredi vso dokumentacijo in dobavo tovornjakov vse do homologacije in končnega kupca, vendar to pooblastilo ne more spreminjati dejstev, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ.

Na podlagi vsega navedenega je tako v konkretnem primeru mogoče zaključiti, da imajo sporne transakcije za cilj pridobiti davčno ugodnost, tožnik pa dobrovernosti, na katero se sklicuje, ni izkazal. Tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi moral dokazati, da je njemu zaračunane dobave zanj tudi zares opravil navedeni neplačujoči gospodarski subjekti ali „missing trader“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računu izkazanega in dolgovanega DDV ni plačal. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen (Zakona na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju) ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi družba A. d.o.o. zaračunane dobave zanj tudi resnično opravila. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile dobave njemu opravljene s strani tistega, ki mu je izdal račune, saj tožnik na podlagi navedenih računov uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS št. 25/05-UPB1, v nadaljevanju ZDavP-1, oziroma 1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnih dogodkov, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da se tožniku nalaga objektivna odgovornost za drugega, to je za ravnanje družbe A. d.o.o. Prav tako je po presoji sodišča pravilno sklicevanje davčnega organa na sodno prakso sodišča EU (prej Sodišče Evropskih skupnosti), ki se, kot že pojasnjeno, nanaša na problematiko, kot v obravnavani zadevi. V zvezi s tožnikovo navedbo, da se izpodbijana odločba sklicuje, da naj bi bila oseba F.F. povezana s tožnikom, pri čemer tega ne pojasni, pa se sodišče strinja z zaključkom drugostopenjskega organa, da ni pomembno v kakšnem odnosu sta bila F.F. in tožnik. Dejstvo je, da je bilo ugotovljeno v postopku, da je nakazila, kot so prihajala od tožnika na TRR družbe A. d.o.o. dvignil F.F., ki pri navedeni družbi ni bil zaposlen, in je očitno sodeloval s tožnikom.

Glede na vse ugotovitve davčnega organa v zvezi s poslovanjem tožnika in družbe A. d.o.o. se sodišče strinja z zaključkom obeh organov, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV tudi glede računov navedene družbe z dne 27. 11. 2006 in z dne 15. 12. 2006 (prvi se nanaša na rezervne dele MAN 26.414, drugi se nanaša na Motor CAT316T), saj tožnik v postopku ni izkazal, da bi navedene dobave bile res opravljene s strani navedene družbe.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je v konkretni zadevi ocena davčnega organa arbitrarna, saj je iz vseh pojasnjenih okoliščin skupaj (vsaka okoliščina je v izpodbijani odločitvi podrobno obrazložena) tudi po presoji sodišča mogoč zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element. Tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da davčni organ v postopku ugotovljenim okoliščinam pripisuje napačen pomen in da določenim dejstvom, ki so v poslovnem svetu popolnoma normalna, označuje kot sporna, sodišče zavrača. Tudi po presoji sodišča okoliščine, na katere se sklicujeta davčna organa, ne morejo predstavljati povsem običajnega načina poslovanja. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, in ki se je nanašala na zaračunane dobave. Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi dobave blaga po spornih računih, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravil izdajatelj računa. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, zato je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da je bila zanj dobava opravljena prav s strani izdajatelja računa (40. člen ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1).

Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava blaga oz. oprava storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Pogodba, ki jo je tožnik sklenil z družbo A. d.o.o., še ne dokazuje, da so bile storitve oziroma dobave po spornih računih dejansko opravljene. Zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, da bi davčni organ moral, če smatra, da je navedena pogodba pravno neučinkovita, doseči njeno razveljavitev na sodišču. Ob okoliščinah, ki so pojasnjene, in ob ugotovitvi, da gre pri družbi A. d.o.o., ki je izdala predmetne račune, za „missing trader“ družbo gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (zadeva opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, zadeva opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2011).

Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV oz. 63. člena in 67. člena ZDDV-1. Odločitev davčnega organa, ki se nanaša na tožnikovo obveznost plačila DDV na podlagi računa, ki ga je novembra 2006 izdala družba E. d.o.o., pa tožnik ne izpodbija.

Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori, ki se na nanašajo na izračun obresti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so le-te izračunane na podlagi 95. člena ZDavP-2, ki določa, da v primeru, ko davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi davčno obveznost, se za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe obračunajo obresti po medbančni obrestni meri. Skupen izračun obresti in višina obresti za posamezna obdobja (od oktobra 2006 do januarja 2007) izhaja iz tabele na 19. strani izpodbijane odločbe, kar je mogoče preizkusiti.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer meni, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Op. št. (1) : Navedeno direktivo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006