Jedro

Pravnomočna odločitev o nezakonitosti določbe nove pogodbe o zaposlitvi, s katero je bila tožnici na novo določena osnovna plača (v višini plačilnega razreda A1) in 2 % provizija od prihodka prodaje v preteklem mesecu, pomeni, da te določbe ni več mogoče upoštevati oziroma uporabljati za obračun in izplačilo njene plače. Zato ni utemeljen zaključek sodišča druge stopnje, da nova pogodba velja v smislu, da bo tožena stranka lahko tožnici še naprej izplačevala plačo po novi pogodbi in da tožnici pripada le razlika do plače po stari (že odpovedani pogodbi) v obliki odškodnine.

Ker je plača eden od bistvenih elementov pogodbe o zaposlitvi oziroma obveznosti delodajalca, bi odločitev sodišča druge stopnje pomenila, da je tožnici ob nedoločeni plači določena le odškodnina, ki po svoji naravi sploh ni plačilo za delo - v višini razlike med plačo, glede katere je nejasno, kako jo bo tožena stranka sploh obračunala (saj jo ne sme obračunavati po novi pogodbi o zaposlitvi), in zneskom osnovne plače v višini plačilnega razreda A3. Ob pravnomočni odločitvi o nezakonitosti določbe o plači v novi pogodbi tudi ni razlogov za stališče sodišča prve stopnje, da naj se stranki sami dogovorita o novi plači - ker tožnici ne bi pripadala plača niti po podskupini tarifnega razreda A1 niti A3. Med strankama obstaja spor prav v tem in prav zaradi tega je tožnica uveljavljala sodno varstvo. V nastali izjemni situaciji tožnica upravičeno zahteva, da sodišče odloči o njeni plači kot (osnovnem) prejemku iz delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje se v tretjem odstavku izreka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 9. 3. 2006 in nezakonitost določbe prvega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 (nove pogodbe o zaposlitvi). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici od 9. 3. 2006 dalje plačevati osnovno plačo v višini plačilnega razreda A3 po Aktu o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, kar na dan 9. 3. 2006 znaša 122.201,10 SIT bruto. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 297.636,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2006 dalje do plačila, v roku osem dni.

2. Zoper odločitev v tretjem odstavku sodbe sodišča prve stopnje, to je zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo plače, se je pritožila tožnica. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijani tretji odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki, da tožnici od 9. 3. 2006 plača odškodnino v višini razlike med prejetimi plačami in plačami, ki bi ji šle ob upoštevanju osnovne plače v višini plačilnega razreda A3 po Aktu o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, kar na dan 9. 3. 2006 znaša 122.201,10 SIT (509,94 EUR), v osmih dneh. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (plačevanje osnovne plače v višini plačilnega razreda A3 po Aktu o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, kar na dan 9. 3. 2006 znaša 122.201,10 SIT bruto), je sodišče zavrnilo. Odločilo je tudi o tem, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka.

3. Takšno odločitev je obrazložilo s tem, da pravna podlaga za priznanje plače ni oživitev stare pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene nezakonitosti odpovedi, temveč odškodninska odgovornost delodajalca zaradi neutemeljenega odpovednega razloga, pri čemer nova pogodba o zaposlitvi tožnice velja še naprej. Ker sodišče ni vezano na pravno opredelitev spora, je tožnici prisodilo le odškodnino v višini razlike med prejetimi plačami in plačami ob upoštevanju osnovne plače v višini plačilnega razreda A3. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. V njej izraža nestrinjanje s stališčem sodišča druge stopnje, da izrek prvostopenjske sodbe ni sam s seboj v nasprotju, pri čemer sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na zatrjevano nasprotje med drugim in tretjim odstavkom izreka sodbe. Opozarja na to, da je z odločitvijo sodišča o nezakonitosti določbe nove pogodbe o zaposlitvi o tožničini plači, ob istočasni zavrnitvi zahtevka, da ji je tožena stranka dolžna izplačevati osnovno plačo v višini plačilnega razreda A3, pogodba o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 ostala brez zakonite določbe o višini plače. Ker je določitev višine plače po 29. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002) obvezna sestavina pogodbe, ta brez te določbe ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za pogodbo o zaposlitvi. Sodišče bi moralo samo odločiti, kakšna je zakonito določena plača v tožničinem primeru, ne pa (kot sodišče prve stopnje) odločiti, da se bosta morali stranki ponovno dogovoriti glede razvrstitve tožnice v skupino. Sodišče nima pravne podlage, da ji ne prizna zahtevane plače, ki je določena že v pogodbi z dne 21. 11. 2003. Neutemeljen je zaključek, da ne izpolnjuje pogojev za razvrstitev v skupino A3, v katero jo je razporedila že tožena stranka sama. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič D. V., M. Š. in Z. M. oziroma prereka zaključek sodišča druge stopnje, da okoliščine, o katerih bi lahko izpovedale te priče, niso bistvene za odločitev. Sodišče druge stopnje je očitno prezrlo pravnomočno odločitev sodišča o nezakonitosti določbe prvega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 9. 3. 2006 oziroma se je temu vprašanju izognilo. Ob upoštevanju pravnomočne odločitve v tem delu je logičen edino zaključek, da je upravičena do plače v višini plačilnega razreda A3. Opozarja tudi na probleme z izvršbo dosojene odškodnine.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

8. Tožnica je vložila revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje - odločitvi o prisojeni odškodnini namesto zahtevane plače. Odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti odpovednega razloga in nezakonitosti določbe prvega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi je postala pravnomočna že pred tem, saj se nobena od strank ni pritožila zoper to odločitev sodišča prve stopnje.

9. Neutemeljene so revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka. Sodišče druge stopnje se je jasno opredelilo do očitanega nasprotja med odločitvijo sodišča prve stopnje v prvem, drugem in tretjem odstavku izreka sodbe. Glede na drugačno stališče do utemeljenosti tožbenega zahtevka in s tem v zvezi prisojene odškodnine namesto plače je zavrnilo tudi pritožbene navedbe o izvedbi dodatnih dokazov. Zaslišanje še ostalih predlaganih prič ob razlogih, ki jih je za svojo drugačno odločitev sprejelo sodišče druge stopnje, ni bilo pomembno. Je pa v zvezi s tem sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, prav zaradi tega pa tudi dejansko stanje še ni popolnoma ugotovljeno.

10. V tem sporu je sodišče prve stopnje pravnomočno odločilo, da ni utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 9. 3. 2006 in obenem, da je nezakonita določba prvega odstavka 5. člena (nove) pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 9. 3. 2006. Ta pravnomočna odločitev ni predmet revizije. Pravnomočna odločitev o nezakonitosti določbe prvega odstavka 5. člena nove pogodbe o zaposlitvi tožnice pomeni, da te določbe - s katero je bila tožnici na novo določena osnovna plača (v višini plačilnega razreda A1 po Aktu o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest) in 2 % provizija od prihodka prodaje v preteklem mesecu - ni več mogoče upoštevati oziroma uporabljati za obračun in izplačilo njene plače. Od pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje tako tudi tožena stranka nima več podlage za izplačilo plače po tej pogodbi. Zato ni utemeljen zaključek sodišča druge stopnje, da nova pogodba velja v smislu, da bo tožena stranka tožnici lahko še naprej izplačevala plačo po novi pogodbi in da tožnici pripada le razlika do plače po stari (že odpovedani pogodbi) v obliki odškodnine.

11. Sodišče druge stopnje je tudi odločitev o prisojeni odškodnini povezalo z napačno ugotovitvijo, da je po novi pogodbi določena plača, da tožnici pripada prav ta, in da je zaradi neutemeljenega odpovednega razloga upravičena še do razlike v obliki odškodnine. Tudi prejšnja, že odpovedana pogodba o zaposlitvi, v kateri je bila tožnici določena osnovna plača v višini plačilnega razreda A3 (pogodba z dne 21. 11. 2003), ne velja več. Sodišče je namreč ugotovilo le neutemeljenost odpovednega razloga za odpoved te pogodbe na podlagi 90. člena ZDR. 12. Sodišče druge stopnje se je v razlogih svoje odločitve tudi neutemeljeno sklicevalo na odločitev revizijskega sodišča v zadevi VIII Ips 194/2006, saj zadevi nista primerljivi - v citirani zadevi (med drugim) ni prišlo do odločitve o nezakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi oziroma nezakonite določitve plače v tej pogodbi. Nova pogodba in v njej določena plača je ostala v veljavi, v tej zadevi pa ne.

13. Ker je plača eden od bistvenih elementov pogodbe o zaposlitvi oziroma obveznosti delodajalca (4., 29., 42., 126. in ostali členi ZDR), bi odločitev sodišča druge stopnje pomenila tudi, da je tožnici ob nedoločeni plači določena le odškodnina, ki po svoji naravi sploh ni plačilo za delo - v višini razlike med plačo, glede katere je nejasno, kako jo bo tožena stranka sploh obračunala (saj jo ne sme obračunavati po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006), in zneskom osnovne plače v višini plačilnega razreda A3. 14. Vendar pa ob pravnomočni odločitvi o nezakonitosti določbe o plači v novi pogodbi tožnice tudi ni razlogov za stališče sodišča prve stopnje, da naj se stranki sami dogovorita o novi plači - ker tožnici ne bi pripadala plača po podskupini tarifnega razreda A1 niti A3. Med strankama obstaja spor prav v tem in prav zaradi tega je tožnica uveljavljala sodno varstvo. V nastali izjemni situaciji tožnica upravičeno zahteva, da sodišče odloči o njeni plači kot (osnovnem) prejemku iz delovnega razmerja.

15. Strinjati se je sicer z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnici plača ne pripada le v višini podskupine tarifnega razreda A1, saj ima mnogo več kot eno leto delovnih izkušenj in jo zato v to podskupino (glede na določbo 21. člena Pravilnika o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest) sploh ni mogoče uvrstiti. Seveda pa odločitev sodišča ne sme ostati le pri tem. Na drugi strani je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnici ne pripada niti plača po podskupini A3, najmanj preuranjen, saj ni razčiščeno, ali je tožena stranka z novo pogodbo sploh lahko posegla v (na podlagi istega pravilnika) že določeno plačo tožnici za isto delovno mesto prodajalke (posebno glede na ugotovljeno neutemeljenost odpovednega razloga), kako je tožena stranka sama uporabljala in izvajala določbe 21. člena Pravilnika o organizaciji dela in kako ga je izvajala pri ostalih delavkah - na katere vseskozi opozarja tožnica, itd..

16. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v tretjem odstavku izreka ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo to sodišče dodatno ugotoviti in razčistiti, kolikšna plača in na kateri podlagi pripada tožnici le zaradi spremembe lokacije njenega dela in s tem dela v manjši prodajalni, v katero je bila dejansko "premeščena" že skoraj eno leto pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V ta namen bo izvedlo tudi še ostale predlagane dokaze.

17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).