Jedro

Do prekoračitve trditvene podlage s strani sodišča prve stopnje torej zagotovo ni prišlo, saj sta pravdni stranki v postopku v prvem sojenju dovolj konkretno navajali o dveh ponujenih (najprej s preboji in nato s koriti) in zavrnjenih metodah izgradnje sončne elektrarne (SE).

Tožnica je zavrnila najprej ponujeno možnost izgradnje SE (po določeni ceni) s preboji in šele nato je zavrnila tudi ponujeno možnost izgradnje SE s koriti, ki jo je izvedenec D. ocenil kot neprimerno in ki bi upoštevaje njegovo mnenje zato verjetno res terjala dodatne stroške v smeri predhodne prilagoditve strehe.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Načelo vestnosti in poštenja ji vsekakor ne omogoča, da v situaciji, ko sta pravdni stranki skladno z načeli iz 2. in 3. člena OZ (načelom dispozitivnosti zakonskih določb in načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij) v 9. členu pogodbe o izgradnji SE določili izključne možnosti odstopa od pogodbe, od pogodbe odstopi brez izpolnjenih odpovednih razlogov, kar je bistveno pravno vprašanje za pravilno odločitev v konkretni zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 112.553,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2011 dalje do plačila in podredni tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe za izgradnjo sončne fotonapetostne elektrarne (SE) z dne 20.7.2010 ter plačilo 98.441,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Hkrati je z izpodbijano sodbo (II.) odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki (toženki) povrniti 6.549,69 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica1 vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse relevantne pritožbene očitke, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje; meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago toženke; in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Toženka2 je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavlja, da kot prevzemna družba na podlagi 636. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) solidarno odgovarja le za obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa oddelitve v sodni register (23.6.2011); da je bila tožba vložena v letu 2013; da je bil podredni zahtevek za razvezo pogodbe z učinkom ex nunc postavljen šele v letu 2014; da je odločilno, kdaj so nastala dejstva, na katerih temelji tožbeni zahtevek; in da je pogodba veljala po 23.6.2011. V nadaljevanju pritožbe vsebinsko izpodbija pritožbene navedbe in poudarja, da tožnica izkrivlja dejstva in uveljavlja pritožbene novote.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da so uveljavljani pritožbeni očitki izredno medsebojno prepleteni ter združeni s tožničinim lastnim (zmotnim) videnjem le nekaterih vidikov obravnavane zadeve, uveljavljanjem neupoštevnih novot in prepozno zatrjevanih dejstev. V nadaljevanju te obrazložitve sta le zaradi poenostavljenega zapisa vsebini pojmov tožnica in toženka (za katero pravno osebo konkretno gre) odvisni tudi od konteksta v katerem se nahajata. Prvotna tožnica, naročnica SE in podpisnica pogodbe namreč ne obstoji več, prav tako ne obstoji več prva toženka, izvajalka izgradnje SE in podpisnica pogodbe, medtem ko sedaj v tej pravdi nastopata le še tožničina pravna naslednica in druga toženka, ki je kot oddeljena družba od prve toženke solidarno odgovorna za obveznosti prve toženke v skladu s 636. členom ZGD-1. Dodatne trditve, da tožnica ni nikdar želela prebijati strehe in da je že v fazi pred podpisom pogodbe izključila možnost prebijanja strehe, brez navajanja opravičljivih razlogov tožnica uveljavlja prvič šele s predmetno pritožbo. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj gre za neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kot je pojasnjeno spodaj so te neupoštevne novote povezane tudi s siceršnjim tožničinim prepoznim problematiziranjem načina izgradnje SE.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o prekoračitvi trditvene podlage s strani sodišča prve stopnje. O dveh ponujenih metodah postavitve SE (prvi po pogodbi in drugi po predlagani rešitvi s koriti), ki ju je tožnica obe zavrnila, je že v prvi pripravljalni vlogi navajala sama tožnica. Tudi iz odgovora prve toženke na tožbo izhaja, da gre za dve možni metodi postavitve SE, saj le-ta omenja, da je po pridobitvi novih informacij o stanju strehe (informacij o zamakanju strehe po podpisu pogodbe) predlagala rešitev s koriti. V prvi pripravljalni vlogi je toženka izrecno navajala, da se ustrezna projektna rešitev najde po pridobitvi relevantne dokumentacije o strehi, ki je tožnica toženki ni zagotovila. Predmetne navedbe so zadostna trditvena podlaga za presojo po obeh ponujenih in zavrnjenih metodah postavitve SE, pri čemer je nerazumljiv očitek, da se tožnica do postavitve SE s preboji ni mogla opredeliti, saj je to možnost izrecno izpostavljala celo sama tožnica. Na obe možnosti sta se pravdni stranki obširno sklicevali v postopku v prvem sojenju (glej npr. podana vprašanja s strani obeh pravdnih strank za sodnega izvedenca K. in njune podane pripombe na izdelano ekspertizo) in v prvem pritožbenem postopku (glej predvsem vsebino tožničine prejšnje pritožbe). Do prekoračitve trditvene podlage s strani sodišča prve stopnje torej zagotovo ni prišlo, saj sta pravdni stranki v postopku v prvem sojenju dovolj konkretno navajali o dveh ponujenih (najprej s preboji in nato s koriti) in zavrnjenih metodah izgradnje SE.

7. Glede zaključka, da je streha primerna za postavitev SE se sodišču prve stopnje nista pripetili bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Lastna tožničina dokazna ocena izvedenih dokazov ne more pomeniti očitanih kršitev. Da zavrnitev soglasja za postavitev SE s strani tožnice ni bila strokovno utemeljena, je zaključek, ki je povsem skladen z ugotovitvijo izvedenca D., da je bilo SE na strehi Probanke možno postaviti s preboji. Da je bila tožnici po pogodbi, katere del je ponudba, ponujena s strani toženke le metoda s koriti, je neutemeljeno oziroma neupoštevno pritožbeno zavzemanje. Tožnica je namreč z navedenim pričela (brez navedbe opravičljivih razlogov) problematizirati šele v ponovljenem sojenju, in sicer po pridobitvi ekspertize izvedenca D., medtem ko je v prvem sojenju navajala povsem drugače (o dveh po sklenitvi pogodbe ponujenih in zavrnjenih metodah izgradnje SE). Zato je že sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe te navedbe (primarno) zavrnilo kot prepozne in s tem neupoštevne, nato pa se je podredno do njih še vsebinsko opredelilo. Skladno z navedenim je obširno pritožbeno zavzemanje v tej smeri neupoštevno. Uporabe pravil o prekluziji (glej 286., 286.a in 286.b člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZPP) tožnica s pritožbo ne izpodbija. Na tem mestu velja še pripomniti, da je celo sama tožnica s pritožbo v prvem sojenju v tem delu zatrjevala povsem drugače (med drugim o skladno s pogodbo ponujeni izgradnji SE s preboji). Nenazadnje pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je bila metoda (način) postavitve SE s pogodbo oziroma s ponudbo sploh dogovorjen, čeprav so bila v ponudbi predvidena korita. Povedano drugače, tožnici sta bila ponujena oba načina izgradnje. Čeprav je izvedenec D. ocenil, da bi bila izgradnja s preboji nekoliko dražja, je poudaril še, da način izgradnje v ponudbi ni bil specificiran in da nobeni dodatni stroški za izvedbo SE s strani tožnice niso bili potrebni (op. pri slednjem gre za logičen zaključek sodišča prve stopnje, saj je izvedenec omenjal enotno ceno za izgradnjo SE, ki je običajna pri „gradnji na ključ“). Že na tem mestu velja zavrniti še pritožbeno zavzemanje, da je bila tožnica primorana opraviti nekakšna draga dodatna dela po ponudbi K. . Pri metodi izgradnje SE s preboji, ki je po mnenju izvedenca D., katerega ekspertizo sprejema tudi sama pritožnica, bila primerna za izgradnjo SE, ni bilo nobene potrebe po omenjenih delih, medtem ko je izvedenec D. metodo izgradnje SE s koriti zavrnil kot neprimerno (op. v tem delu je sprejel drugačno mnenje od izvedenca K. iz prvega sojenja, ki je menil, da je na strehi možno zgraditi SE s koriti).

8. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 15 točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost), ker se je sodišče prve stopnje oprlo še na sporno ekspertizo izvedenca K. in ne le na obojestransko sprejeto mnenje izvedenca D. . Omenjena kršitev je lahko podana le v primeru, če sodišče vsebino dokaza napačno povzame v sodbo, in ni podana v primerih, ko dokaze (medsebojno, napačno) dokazno oceni. Sodišče prve stopnje se je pri presoji le deloma in le dodatno oprlo še na mnenje K., vendar ni napravilo kršitve v izpostavljeni smeri. Bistvo izpodbijane sodbe je namreč v tem, da tožnici tudi z njene strani sprejeta ekspertiza D. ni v korist v smislu utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma le-te ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema v pritožbi. Tožnica je zavrnila najprej ponujeno možnost izgradnje SE (po določeni ceni) s preboji in šele nato je zavrnila tudi ponujeno možnost izgradnje SE s koriti, ki jo je izvedenec D. ocenil kot neprimerno in ki bi upoštevaje njegovo mnenje zato verjetno res terjala dodatne stroške v smeri predhodne prilagoditve strehe. Zapis sodišča prve stopnje, da je bila sporna pogodba 23.6.2011 nesporno še v veljavi, upoštevaje vsebino sodbe in sam zaključka, ni dejanski zaključek sodišča prve stopnje, ampak pravni zaključek. Zato prav tako ne more pomeniti bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljen je tudi očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker so že iz izpodbijane sodbe razvidna vsa pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva, jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, se pa bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do pritožbenih očitkov, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz izvedenskega mnenja D. (ZRMK) ne izhaja zaključek, da je bila streha P. v relevantnem času primerna za gradnjo SE. Tožnica zmotno izpostavlja v tem kontekstu nekakšne stroške potrebne priprave strehe po ponudbi K. . Takšnih zaključkov izvedenec D. ni podal. Kot je že zgoraj pojasnjeno je tožnica zavrnila obe ponujeni možnosti izgradnje SE (najprej s preboji in nato s koriti), medtem ko je neupoštevno (in nenazadnje neizkazano) njeno prepozno zatrjevanje, da je bila s pogodbo in ponudbo predvidena le izgradnja SE s koriti. Prav tako iz izpodbijane sodbe in izvedenske ekspertize izvedenca D. ne izhaja, da bi z izgradnjo SE s preboji tožnica izgubila garancijo za izdelano streho s strani njenega projektanta in izvajalca strehe. Tožnica v pritožbi nepojasnjeno, nekonkretizirano in zato neutemeljeno dodaja, da sme krovec odreči garancijo, če naročnik v streho poseže na način, ki ni predviden. Iz toženkine trditvene podlage vsekakor izhaja nasprotovanje vsem razlogom tožnice za zavrnitev soglasja za postavitev SE, zato izguba garancije za streho ne more pomeniti neprerekanega dejstva v smislu 214. člena ZPP. Nenazadnje gre za pravno vprašanje, ki je tudi sicer v pogodbeni sferi tožnice in njenih pogodbenih partnerjev. Če je bila izgradnje SE (po določeni ceni) s preboji nekoliko dražja, to ne pomeni, da bi morala tožnica „kriti draga pripravljalna dela“. Izvedenec D. in tudi sodišče prve stopnje sta ugotovila, da je bila konkretna streha v relevantnem času primerna za izgradnjo SE s preboji, zato je vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Streha je bila primerna za gradnjo SE s preboji, kar je po prvi ponujeni metodi, ki jo je tožnica zavrnila. Nato je zavrnila še upoštevaje mnenje izvedenca D., ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, drugo (neprimerno) ponujeno metodo izgradnje SE s koriti. Tožnica zavračanja postavitve SE s koriti vsekakor ni zavračala iz tako konkretiziranih razlogov, kot jih je opredelil šele izvedenec D., in zato ne gre za napačno ugotovljeno dejstvo. Pri tem drži pritožbeno zavzemanje, da je tožnica laik in da je zadoščalo njeno zatrjevanje, da je predmetna streha neprimerna za postavitev SE, ki pa se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo za neutemeljeno, saj je streha primerna za postavitev SE s preboji. Mnenji tožničinega krovca in projektanta sta se v tej pravdi (skupaj s ponudbo krovca za dela, ki ne vsebuje potrebnih pripravljalnih del za primerno metodo postavitve SE, pa čeprav gre morebiti za realen strošek ponujenih del) tako izkazali za zmotni. Gre za mnenji, ki v pogodbenem razmerju med tožnico in toženko izhajata iz tožničine vplivne sfere in jima je tožnica sledila ter je na tej podlagi toženki neutemeljeno odrekla soglasje za pričetek gradnje SE. Da z zavrnjeno metodo postavitve SE s preboji ne bi prišlo do menjave strehe, izhaja tudi iz ekspertize izvedenca D. . Pritožnica omenjeno ekspertizo v pritožbi povzema deloma povsem selektivno, iz konteksta in le po delčkih, ki jih nato združuje na način, da pridobijo posamezne celote drugačen in napačen pomen. Takšni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Neizročitev projektne dokumentacije glede strehe izvajalki SE s strani naročnice vsekakor ni okoliščina, ki bi bila lahko v tej pravdi tožnici v korist. 10. Upoštevaje dejanske okoliščine primera toženka ni kršila svojih pogodbenih obveznosti, saj je tožnica najprej zavrnila predlagano primerno možnost postavitve SE (po določeni ceni) s preboji, ki tožnici ne bi povzročila dodatnih stroškov, nato pa kasneje še predlagano (neprimerno) možnost postavitve SE s koriti. SE bi bilo na konkretni strehi torej mogoče postaviti brez dodatnih stroškov po prvotno ponujeni metodi in tožnica toženki ni ničesar v tej smeri zamolčala, ampak gre le za neutemeljeno zavrnitev postavitve SE s preboji s strani tožnice. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Načelo vestnosti in poštenja ji vsekakor ne omogoča, da v situaciji, ko sta pravdni stranki skladno z načeli iz 2. in 3. člena OZ (načelom dispozitivnosti zakonskih določb in načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij) v 9. členu pogodbe o izgradnji SE določili izključne možnosti odstopa od pogodbe, od pogodbe odstopi brez izpolnjenih odpovednih razlogov, kar je bistveno pravno vprašanje za pravilno odločitev v konkretni zadevi. Povedano drugače, vsakršna morebitna nedoslednost toženke ne more pomeniti že kar utemeljenega razloga za odstop od pogodbe, saj sta pravdni stranki pogoje za odstop izrecno omejili. Predvideli sta tudi možnost sporazumne razveze, ki pa ni bila dogovorjena. Ali se je pogojevanje sporazumne razveze pogodbe nanašalo na plačilo stroškov toženke, ki so bili pavšalni in nerealni, se v tej pravdi ni ugotavljalo, saj ne gre za pravno relevantno dejstvo. Pogojevani aneks, katerega sklenitev je naročnici predlagala izvajalka, ni bil podpisan, zato je ob očitnem nestrinjanju s pogojem in ob nepodpisu aneksa nemogoče govoriti o doseženem sporazumu za razvezo pogodbe. Prav tako je toženka prerekala vsakršno veljavo aneksa, medtem ko iz kasnejših in drugih ravnanj pogodbenic (npr. iskanja nadomestnih lokacij) ne izhaja, da naj bi bilo takrat doseženo soglasje o sporazumni razvezi pogodbe. Drugačno pritožbeno zavzemanje in lastni pritožbeni zaključki v smeri, da je bilo doseženo soglasje o sporazumni razvezi pogodbe, ni utemeljeno. Pogodba s potekom leta 2010 ni bila sporazumno razvezana. Prav tako ni bila vse do 23.6.2011 odpovedana oziroma ni bila odpovedana iz razlogov, ki so obstajali v času do 23.6.2011 (glej 636. člen ZGD-1).

11. Ker drugih pritožbenih očitkov tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, pa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna še odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna 1500 točk za odgovor na pritožbo, 25 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.116,30 EUR. Toženki se ne prizna „dodatno“ priglašenih 1.504,00 EUR za odgovor na pritožbo in 20,00 EUR materialnih stroškov. Iz odgovora na pritožbo sicer ni razvidno ali toženka te stroške zahteva le iz previdnosti (v dvomu, katero Odvetniško tarifo bo pritožbeno sodišče uporabilo v tem pritožbenem postopku), ali jih zahteva dodatno v tem pritožbenem postopku in ali jih morebiti uveljavlja za prvi pritožbeni postopek, vendar so ti „dodatno“ priglašeni stroški v vsakem primeru neutemeljeni. V tem pritožbenem postopku toženka ne more uspešno uveljavljati dodatno (torej dvojno) priglašenih stroškov in tudi ne stroškov, ki so priglašeni neustrezno, po stari in za pritožbeni postopek nerelevantni Odvetniški tarifi. Če gre morebiti za stroške, ki se nanašajo na prejšnji pritožbeni postopek, pa je toženki le-te v izpodbijani sodbi priznalo in odmerilo že sodišče prve stopnje.

1 Tožnica je pravna naslednica prvotne tožnice (naročnika sončne elektrarne (SE)). 2 Gre za drugo toženko (prevzemno družbo), ki je nastala z oddelitvijo dela premoženja prve toženke (izvajalke SE oziroma prenosne družbe). Tožba zoper prvo toženko je bila zaradi prenehanja družbe po zaključenem stečajnem postopku pravnomočno zavržena.