Jedro

Vsak solastnik hiše je upravičen odpovedati pogodbo o najemu poslovnih prostorov v tej hiši brez naloga ostalih solastnikov, ker v tem primeru ne gre za nujno sosporništvo na aktivni strani.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo svoj izpraznitveni nalog z dne 31.8.1993, opr. št. R ter zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna izprazniti gostinski lokal, ki obsega vse prostore v pritličju hiše, vse spodnje kletne prostore in garažo, ki se nahajajo v K. ter prostore proste oseb in svojih stvari izročiti tožniku in mu povrniti stroške v znesku 8.000,00 SIT in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sodišče odločilo, da mora tožnik povrniti tožencema njune pravdne stroške v znesku 66.400,00 SIT. Sodišče je med drugim ugotovilo, da sta tožnik in njegova žena F.B. solastnika spornega poslovnega prostora ter enotna in nujna sospornika, zaradi česar sta le oba skupaj aktivno legitimirana v tej pravdi. Ker ne tožita oba solastnika oziroma upravičenca skupaj, ne toži prava stranka.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa jo naj podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da v konkretni zadevi ne morejo priti v poštev pravila o nujnem enotnem sosporništvu.

Teorija ta institut obravnava kot procesno situacijo, ki praviloma nastane takrat, ko sospornika nastopita kot toženca, ne pa tožnika.

Nesporno je, da je s potekom najema najemno razmerje prenehalo in bi se lahko podaljšalo le ob soglasni volji vseh pogodbenih udeležencev, ne pa zgolj po volji tožencev in tožnikove žene. Tožnikova žena je ravnala v nasprotju z določilom četrtega odst. 15. čl. ZTLR, ko je tožencema dovolila, da ostaneta v poslovnih prostorih mimo volje in soglasja tožnika. Tako pa je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je razveljavilo izpraznitve nalog in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Tožnikova žena pa je ravnala tudi v nasprotju z določilom 52 in 53. čl. ZZZDR. Kolikor bi izpodbijana sodba ostala v veljavi, bi po logiki sodišča prve stopnje toženca lahko uporabljala poslovne prostore časovno neomejeno, praktično do tožnikove smrti. Tako stanje pa je po mnenju tožnika pravno nevzdržno.

V odgovoru na pritožbo toženca zavračata pritožbena izvajanja in predlagata, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ponavljata svoje ugovore, da tožnik ni aktivno legitimiran v tej pravdni zadevi, kjer sta dva zemljiškoknjižno lastnika, torej tudi tožnikova soproga F.B., ki sta oba podpisala na strani najemodajalcev sporno pogodbo. F.B. pa je s tožencema 7.6.1993 sklenila najemno pogodbo za isti lokal za nadaljnjih 5 let. Zato je tožbeni zahtevek neutemeljen in bi bilo treba tožbo zavreči. Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da so podani zatrjevani pritožbeni razlogi. Nujno sosporništvo je posebna oblika enotnega sosporništva (201. čl. ZPP). Kadar je namreč več oseb po materialnem pravu v tako tesni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo ali razpolagajo s predmeti in pravicami, izhaja iz tega z zakonito nujnostjo, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so lahko le vsi skupaj toženi. Le vsi upravičenci skupaj so aktivno legitimirani in le vsi zavezanci skupaj so pasivno legitimirani. Za tak primer pa ne gre v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na določilo 15. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 6/80 in 36/90) sicer pravilno poudarilo, da se šteje dajanje v najem poslovnega prostora kot solastne stvari za posel izredne uprave, za katerega veljavnost je potrebno soglasje vseh solastnikov. Za tak posel pa ne gre v primeru odpovedi pogodbe o najemu poslovnih prostorov v hiši, ki spada med posle redne uprave. Zato je vsak solastnik hiše upravičen odpovedati pogodbo o najemu poslovnih prostorov v tej hiši brez naloga ostalih solastnikov. Sodišče prve stopnje je torej napačno zaključilo, da v obravnavanem primeru ne toži prava stranka, ker je tožbo vložil proti tožencema le tožnik.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter v skladu z določilom čl. 370/1 ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 166/3 ZPP.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).