Jedro

Eventualne kasnejše zaposlitve ne vplivajo na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se ta presoja glede na stanje ob odpovedi. Kasnejše možnosti za ponudbo druge zaposlitve ne morejo povzročiti nezakonitosti odpovedi, ki je bila podana v času, ko teh možnosti še ni bilo. Nenazadnje se več objav prostih delovnih mest, na katere se sklicuje tožnik, nanaša na čas po uveljavitvi novega ZDR-1, ki ne vsebuje več obveznosti delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter posledično tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da iz listin v spisu izhaja, da je prodaja na zaposlenega v januarju 2011 zaostajala za planirano prodajo. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka namreč navajala, da je v poslovalnici potrebno za dva delavca zmanjšati število prodajalcev, ker je bil doseženi promet na zaposlenega nižji od planiranega.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo vlaga tožnik, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je spoštovala določbo tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), zato bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, saj je bilo dokazno breme na toženi stranki. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), na katero je tožnik opozoril že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa tega ni upoštevalo, je podana, ker sodba nima razlogov o tem, ali je tožena stranka preverila možnost dokvalifikacije oziroma prekvalifikacije tožnika. Sodba sodišča druge stopnje je v nasprotju z listinami v spisu, torej s sodbo sodišča prve stopnje, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, kdaj je nastala potreba po zaposlitvi novih delavcev v prodajalnah, kjer bi se tožnik lahko zaposlil. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov o času nastanka te potrebe, zato bi sodišče, v skladu s pravilom o dokaznem bremenu, moralo odločiti v korist tožnika. Stališče sodišča druge stopnje, da je tožena stranka obstoj ekonomskega razloga dokazala že s predložitvijo listin, dejansko pomeni zanikanje tožnikove pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS/1, št. 33/91, s spremembami). Sodišče druge stopnje ni vsebinsko odgovorilo na tožnikovo uveljavljanje zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 23. in 25. člena URS, s čimer je samo zagrešilo kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, s katero je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. V reviziji kot izrednem pravnem sredstvu se revident ne more sklicevati na pritožbene navedbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar takšna sklicevanja ni možno upoštevati, razen če gre za pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, do katerih se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo, zaradi česar je tudi samo storilo bistveno kršitev določb postopka. Prav tako ni mogoče upoštevati revizijskega sklicevanja na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodbi nižjih sodišč nimata razlogov glede tega, ali je tožena stranka preverila možnost tožnikove dokvalifikacije in prekvalifikacije. Revizijski očitek je neutemeljen, saj glede na trditveno podlago tožnika (o tem več v nadaljevanju) in rezultat dokaznega postopka, povsem zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve, da je tožena stranka spoštovala tretji odstavek 88. člena ZDR, ker je izkazala, da v kritičnem času ni imela delovnega mesta, na katerega bi lahko zaposlila tožnika. V tretjem odstavku 88. člena ZDR, na katerega se sklicujeta nižji sodišči, pa ni zajeta le obveznost delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri možnost zaposlitve na drugih delih, temveč tudi obveznost, da preveri ali ga je možno dokvalificirati oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tudi za prekvalifikacijo je potrebno, da obstoji potreba po takšnem delu, torej da je na voljo delovno mesto, ki ga je takšnemu delavcu možno ponuditi po ustrezni prekvalifikaciji. Sodišče druge stopnje je v 6. točki obrazložitve zavrnilo pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z izrecnim sklicevanjem na ugotovitev sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve o tem, da je tožena stranka spoštovala obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZPP. Navedeno pomeni, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da sploh ni odgovorilo na pritožbene navedbe o kršitvah tožnikovih ustavnih pravic iz 23. in 25. člena URS. Sodišče druge stopnje je to storilo v 11. točki obrazložitve. Pravica do pravnega sredstva, kakor je določena v 25. členu URS, naj bi bila tožniku kršena, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Na revizijski očitek o neobstoju odločilnih dejstev pa je Vrhovno sodišče že odgovorilo že v prejšnji točki obrazložitve. Obe sodbi nižjih sodišč imata razloge o odločilnih dejstvih. Očitno je, da se tožnik s temi razlogi ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka oziroma da je bila tožniku dejansko onemogočena pravica do pravnega sredstva. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS naj bi bila tožniku kršena, ker se je sodišče oprlo na listino, ki jo je sestavila tožena stranka in katere verodostojnosti v sodnem postopku ni bilo dovoljeno izpodbijati. Neutemeljen je očitek, da tožnik ni mogel izpodbijati verodostojnosti listine, ki se v spisu nahaja kot priloga B4. Zaradi stališča, da je tožena stranka s to listino dokazala resničnost v odpovedi zatrjevanega poslovnega razloga (nedoseganje plana prodaje na zaposlenega), tožniku ni bila kršena pravica do sodnega varstva. Zaposlovanje drugih delavcev po odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi v ničemer ne more vplivati na podatek o prodaji na zaposlenega v januarju 2013, zato ni razumljivo, kako bi tožnik na tej podlagi lahko izpodbijal verodostojnost navedene listine.

9. Zmotno je revizijsko stališče, da je ob pravilni uporabi materialnega prava, glede na prevaljeno dokazno breme, potrebno šteti, da tožena stranka ni dokazala, da je izpolnila svojo obveznost, da preveri, ali je tožnika mogoče dokvalificirati oziroma prekvalificirati. Glede na določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR je obveznost delodajalca preveriti možnost dokvalifikacije, omejena na delo, ki ga delavec že opravlja. Tožnik ni bil premalo kvalificiran za delo, ki ga je opravljal in mu pogodba o zaposlitvi tudi ni bila odpovedana iz tega razloga. Glede preverjanja možnosti prekvalifikacije za drugo delo pa je revizijski očitek neutemeljen, saj tožnik vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo sploh ni podal nobenih navedb v smeri, da bi ga tožena stranka lahko prekvalificirala za neko konkretno delovno mesto. Tožnik je navajal le, da je tožena stranka veš čas objavljala nove razpise za prosta delovna mesta prodajalcev. Ob takšni trditveni podlagi tožnika je tudi ob upoštevanju obrnjenega dokaznega bremena, zadoščalo, da je tožena stranka navedla, katere razpise je objavila od časa nastanka odpovednega razloga do odpovedi, in da je pojasnila, zakaj pri teh razpisih ni šlo za ustrezno zaposlitev ter, da je navedla, da je preverila, ali je tožnika možno prezaposliti na drugo delovno mesto oziroma ga prekvalificirati, da pa na širšem območju tožene stranke v nobeni od svojih dejavnosti ni imela potreb po prezaposlitvi delavcev.

10. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana zgolj zaradi tega, ker sodišče druge stopnje pritrjuje pravnemu stališču sodišča prve stopnje, kakršnega v sodbi prvostopenjskega sodišča v resnici sploh ni. Revizija sodišču druge stopnje očita, da je v nasprotju z dejansko vsebino prvostopenjske sodbe zapisalo, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem tudi obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, presoja ob upoštevanju okoliščin v času, ko je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi in da morebitno kasnejše zaposlovanje ne vpliva na zakonitost odpovedi. Res je sicer, da v sodbi sodišča prve stopnje ni navedenega zapisa, vendar pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka spoštovala določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, in da je izkazala, da v kritičnem času (od nastanka odpovednega razloga do odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ni imela delovnega mesta na katerem bi lahko zaposlila tožnika, temelji na takšnem pravnem stališču. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa se ne nanaša na odločilna dejstva, temveč na pravna stališča. Razen tega v istem sporu izdane sodbe nižjega sodišča ni možno šteti za listino v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Zmotno je stališče revidenta, da bi sodišče tožbenemu zahtevku moralo ugoditi na podlagi pravila o prevaljenem dokaznem bremenu (drugi odstavek 82. člena ZDR), ker tožena stranka ni dokazala, kdaj so dejansko nastale potrebe po zaposlitvi na delovnih mestih, za katere je tožnik predložil objavljane razpise. Vsi ti razpisi so bili le za določen čas, kar pa ni ustrezna zaposlitev, kakršno je delodajalec delavcu dolžan ponuditi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če ta možnost obstaja.

12. Stališče nižjih sodišč, da je tožena stranka z listinami dokazala obstoj poslovnega razloga, ne pomeni zanikanje pravice do sodnega varstva, kot to zatrjuje revident. Poslovni razlog, zaradi katerega naj bi prenehala potreba po delu dveh prodajalcev v poslovalnici A., kjer je bil zaposlen tožnik, je bil v nedoseganju planiranega prometa na zaposlenega. Navedeno prav gotovo predstavlja ekonomski razlog, v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, zaradi katerega lahko pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoj iz pogodbe o zaposlitvi. Ta ekonomski razlog je tožena stranka uspešno dokazala z listino, ki se v spisu nahaja kot priloga A4. 13. Eventualne kasnejše zaposlitve ne vplivajo na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se ta presoja glede na stanje ob odpovedi. Kasnejše možnosti za ponudbo druge zaposlitve ne morejo povzročiti nezakonitosti odpovedi, ki je bila podana v času, ko teh možnosti še ni bilo. Nenazadnje se več objav prostih delovnih mest, na katere se sklicuje tožnik, nanaša na čas po uveljavitvi novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki ne vsebuje več obveznosti delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

14. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena.

15. Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.