Jedro

Glede na ugotovitev toksikološke preiskave obdolženki odvzete krvi, iz katere izhaja, da je obdolženka imela v krvi lorazepam, se zgolj na podlagi takšnega rezultata šteje, da je vozila pod vplivom teh snovi, kar istočasno predpostavlja njeno zmanjšano sposobnost za vožnjo, ne da bi se ugotavljal in presojal dejanski vpliv psihoaktivnega zdravila.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolžene M.S., odvetnika D. L., se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da se obdolženko oprosti plačila stroškov postopka navedenih pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki bremenijo proračun.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženo M.S. spoznalo za odgovorno storitve prekrškov po 4. točki petega odstavka 105. člena in po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in ji je zanju izreklo enotno sankcijo globo v višini 2.600,00 EUR in stransko sankcijo 36 kazenskih točk, prav tako pa ji je naložilo dolžnost plačila stroškov postopka, in sicer sodne takse v višini 340,00 EUR, stroškov strokovnega pregleda v višini 151,85 EUR in stroškov izdelave izvedenskega mnenja v višini 289,31 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se zagovornik obdolženke pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, materialne kršitve določb Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prekrška navedenega pod točko 2 I. izreka izpodbijane sodbe in zaradi odločitve o sankcijah za prekršek naveden pod točko 1 I. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnik predlaga tudi, da se obdolženko oprosti plačila stroškov postopka o prekršku.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki bi jo naj prvostopno sodišče po navedbi pritožnika zagrešilo zato, ker ni ugotavljalo vpliva psihoaktivnih zdravil v krvi obdolženke na njeno sposobnost za vožnjo, zaradi česar sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Prvi odstavek 106. člena ZPrCP med drugim določa, da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo.

V tovrstnem dokaznem postopku se ne ugotavlja dejanski vpliv mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi na vozniške sposobnosti voznika, oziroma ali so in kako so te snovi vplivale na zmanjšanje njegove sposobnosti za vožnjo, kar pomeni, da se, ob ugotovitvi, da so v organizmu voznika prisotne snovi mamilo, psihoaktivno zdravilo ali druge psihoaktivne snovi, ki zmanjšuje njegovo sposobnost za vožnjo, zgolj na podlagi takšnega pozitivnega rezultata na te snovi šteje, da je voznik pod vplivom teh snovi, kar predpostavlja njegovo zmanjšano sposobnost za vožnjo, ne da bi se sicer ugotavljal in presojal njihov dejanski vpliv. Zaradi navedenega prvostopno sodišče s tem, ko ni navedlo razlogov o vplivu v obdolženkinem organizmu ugotovljenega psihoaktivnega zdravila lorazepama na obdolženkine sposobnosti za vožnjo, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. Posledično tudi prvostopno sodišče s tem, ker ni upoštevalo s strani obdolženke predloženega mnenja dr. Ž., iz katerega izhaja, da pomirjevalo (lorazepam) v priporočenih odmerkih ne vpliva na obdolženkino sposobnost upravljanja z motornimi sredstvi, ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki bi vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da so pritožbene navedbe pritožnika neutemeljene v delu, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s prekrškom navedenim pod točko 2 I. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnik v pritožbi navaja, da morata biti za storitev prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je bila obdolžena pod vplivom prepovednih drog psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, in da je le-to zmanjšalo njeno sposobnost za vožnjo. Ne zadošča torej očitek, da je bila obdolženka pod vplivom lorazepama (psihoaktivnega zdravila), ampak bi moralo to vplivati na njeno sposobnost za vožnjo, pri tem pa obdolženkin lečeči psihiater M.Ž. izrecno opozarja, da pomirjevalo (lorazepam) v priporočenih odmerkih ne vpliva na obdolženkino sposobnost upravljanja z motornimi sredstvi.

Kot je bilo že pojasnjeno, se v tovrstnem dokaznem postopku ne ugotavlja dejanski vpliv psihoaktivnega zdravila na vozniške sposobnosti voznika, oziroma, ali so in kako so te snovi vplivale na zmanjšanje njegove sposobnosti za vožnjo. Glede na ugotovitev toksikološke preiskave obdolženki odvzete krvi, iz katere izhaja, da je obdolženka imela v krvi lorazepam, se zgolj na podlagi takšnega rezultata šteje, da je vozila pod vplivom teh snovi, kar istočasno predpostavlja njeno zmanjšano sposobnost za vožnjo, ne da bi se ugotavljal in presojal dejanski vpliv psihoaktivnega zdravila. Iz tega vidika mnenje obdolženkinega psihiatra, da pomirjevalo (lorazepam) v priporočenih odmerkih ne vpliva na obdolženkino sposobnost upravljanja z motornimi sredstvi, v obravnavani zadevi ni relevantno, obdolženka ali njen lečeči psihiater pa pred prvostopnim sodiščem tudi nista zatrjevala, da je obdolženki zdravnik, ki ji je zdravila prepisal, vožnjo dovolil, in kar je posebej navedeno v njeni zdravstveni dokumentaciji, ter da ta zdravila uporablja v skladu z navodilom za uporabo zdravila in pisnimi navodili zdravnika, kot to določa Pravilnik o seznamu prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov v 4. členu navedenega pravilnika, v skladu s katerim voznik, ki se zdravili z zdravili iz 2. alineje 2. člena tega pravilnika ali prepovedanimi drogami iz 3. alineje 2. člena tega pravilnika, če so sestavina zdravil, ki so v skladu s predpisi o zdravilih na trgu v Republiki Sloveniji, lahko vozi vozilo pod navedenimi pogoji. Zgolj navedba, da psihoaktivno zdravilo v priporočenih odmerkih ne vpliva na obdolženkino sposobnost upravljanja z motornimi sredstvi, glede na pogoje, ki jih v zvezi s tem določa citirani pravilnik, ne zadošča. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je prvostopno sodišče dejansko stanje obravnavanega prekrška, navedenega v točki 2 I. izreka sodbe sodišča prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu, zaradi česar pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s tem prekrškom niso utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da prvostopno sodišče pri uporabi pravil za izrek sankcij v steku v skladu s 27. členom ZP-1, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane materialne kršitve ZP-1 iz 5. točke 156. člena ZP-1, ker bi naj z odločitvijo o sankcijah prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu sodišče. Drugi odstavek 27. člena ZP-1 določa, da, če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu.

Pritožnik v pritožbi smiselno uveljavlja, da seštevek glob določenih za obdolženki storjena prekrška pri izreku enotne sankcije presega dvakratno največjo mero posamezne vrste sankcije po tem zakonu, saj je globa za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP predpisana v znesku 1.200,00 EUR in ne v razponu, ker ni določen maksimalni znesek predpisane globe, zato je v skladu s 27. členom ZP-1 enotna globa lahko izrečena le v višini 2.400,00 EUR in ne v višini 2.600,00 EUR.

V zvezi s tem pritožba nima prav, saj 4. točka petega odstavka 105. člena ZPrCP predpisuje le specialni minimum izreka globe v višini najmanj 1.200,00 EUR, kar v povezavi s 1. alinejo drugega odstavka 17. člena ZP-1 za posameznika pomeni izrek globe v razponu do 5.000,00 EUR (enako velja za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP). Dvakratnik največje mere posamezne vrste globe po tem zakonu tako pomeni dvakratnik 5.000,00 EUR ali izrek enotne globe do 10.000,00 EUR za prekrške storjene v steku. Zaradi navedenega prvostopno sodišče s tem, ko je obdolženki za prekrška storjena v steku v skladu z določilom drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreklo enotno sankcijo globo v višini 2.600,00 EUR, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane materialne kršitve ZP-1 iz 5. točke 156. člena ZP-1, saj z odločitvijo o sankcijah ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu.

8. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopno sodišče obdolženki za storjena prekrška najprej določilo ustrezni sankciji, nato pa ji ob pravilni uporabi 27. člena ZP-1 izreklo enotno sankcijo globo v višini 2.600,00 EUR in stransko sankcijo 36 kazenskih točk za prekrška storjena z motornim vozilom kategorije B. Za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP je predpisan izrek najnižje sankcije globe v višini 1.200,00 EUR in stranske sankcije 18 kazenskih točk. Prvostopno sodišče je obdolženki za ta prekršek določilo glavno sankcijo globo v višini 1.400,00 EUR in predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče obdolženki za navedeni prekršek določilo globo v primerni višini in pri tem ustrezno upoštevalo vse okoliščine iz 26. člena ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo globa večja ali manjša. Pri tem pritožbeno sodišče predvsem poudarja obdolženkino predkaznovanost za istovrstni prekršek, kot je to prvostopno sodišče obrazložilo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi česar v pritožbi uveljavljane olajševalne okoliščine, to je obdolženkina skrb za mladoletnega sina ter njeno dolgoletno mukotrpno reševanje njene lastne eksistence in eksistence mladoletnga sina, nista tako tehtni olajševalni okoliščini, ki bi utemeljevali znižanje za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP določene globe v višini 1.400,00 EUR.

Prvostopno sodišče je obdolženki za prekršek po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP določilo globo v višini 1.200,00 EUR, kar je specialni minimum, saj je za ta prekršek izrek globe predpisan v višini najmanj 1.200,00 EUR. Pritožbeno sodišče višino tako določene globe ocenjuje kot primerno. Določilo ji je tudi predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Prvostopno sodišče je nato pravilno obdolženki za storjena prekrška izreklo enotno sankcijo globo v znesku 2.600,00 EUR in stransko sankcijo 36 kazenskih točk, saj je ta enaka seštevku določenih glob in seštevku določenih kazenskih točk. 9. Je pa pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka o prekršku. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da obdolženka glede na svoje premoženjsko stanje stroškov postopka o prekršku ni sposobna plačati. Iz podatkov v spisu izhaja, da je obdolženka nezaposlena, da je samska mati samohranilka enega otroka, sina, najstnika, starega približno 16 let, in da od centra za socialno delo prejema le finančno nadomestilo v višini 255,00 EUR. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da so podani pogoji iz petega odstavka 144. člena ZP-1, saj navedene okoliščine utemeljujejo zaključek, da bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo vzdrževanje obdolženke, oziroma vzdrževanje njenega otroka.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi pritožnika delno ugodilo in v skladu z devetim odstavkom 163. člena ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz prvega odstavka izreka te sodbe, oziroma je obdolženko oprostilo povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, ki bremenijo proračun.

11. Pritožbeno sodišče je sicer na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.