Jedro

Prvotno prejeta sredstva so bila pri izračunu višine referenčnih stroškov upoštevana. Referenčni stroški so se tako znižali le ob upoštevanju prejetih nepovratnih sredstev in ne glede na celotno investicijo. Podlaga za to je tretji odstavek 64.n člena EZ-C. Če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša. Tožeča stranka pa je uveljavljala državno podporo najprej za izgradnjo sončne elektrarne in kasneje za delovanje sončne elektrarne, torej na dveh različnih pravnih podlagah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Na zahtevo tožeče stranke za dodelitev podpore je Javna agencija Republike Slovenije za energijo, kot prvostopni organ, izdala izpodbijano odločbo, s katero je odločila, da se za električno energijo proizvedeno v proizvodni napravi Sončna elektrarna tip SE HTZ 08/27-42, 11kWp, … dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje (točka 1 izreka); da se proizvodna naprava iz 1. točke izreka uvršča med sončne elektrarne, kot energent uporablja sončno energijo. Nazivna električna moč proizvodne naprave je 41,47kW. Številka prevzemno predajnega mesta je 02-000000184. Merilno mesto na napravi je: prevzemno prodajno mesto. Ta proizvodnja naprava se uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1. Referenčni stroški, so stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah 2009 in velikosti razred Mikro. Zaradi prejemanja subvencije se nespremenjivi del referenčnih stroškov zniža za 167,97 EUR/MWh (točka 2 izreka). Podpora se dodeli za obdobje 180 mesecev, zmanjšanim za obdobje prejemanja podpore na podlagi začasne odločbe. Obdobje prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore (točka 3 izreka); S to odločbo se razveljavlja začasna odločba št. 135-05-0009/0015/10/2009 z 5. 8. 2009 (točka 5 izreka); Ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (točka 6 izreka); V postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški (točka 7 izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ navaja, da ima tožeča stranka veljavno deklaracijo za proizvodnjo napravo št. 135-05-0009/0015/10/2009, in da je v vlogi za dodelitev podpore zaprosila za dodelitev podpore kot finančne pomoči za tekoče poslovanje iz druge alinee četrtega odstavka 64.n člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-C). Vlogi je predložila tudi dokazilo o prejeti subvenciji ter navedla vsa merilna in registrirana mesta. Po tretjem odstavku 18. člena Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljenih virov energije (v nadaljevanju Uredba) so izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev podpore. Iz vloge za dodelitev podpore je tudi razvidno, da se proizvodna naprava iz 1. točke izreka, glede na nazivno moč proizvodne naprave, ki je 41,67 kW, uvršča v skladu s Prilogo I Uredbe med mikro proizvodne naprave ter v razred referenčnih stroškov, določenih v točki 3.1. Referenčni stroški so stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah 2009. Takšna uvrstitev proizvodne naprave je podlaga za določitev cene za podporo kot finančna pomoč za tekoče poslovanje, ki jo določi Center za podpore v pogodbi, ki jo sklene s proizvajalcem električne energije na podlagi te odločbe. Zaradi navedenega znaša nespremenljivi del referenčnih stroškov 415,46 EUR/MWh, ki pa se zaradi pridobitve nepovratnih sredstev iz Programa razvoja podeželja 2007-2013 (ukrep 312), kar je razvidno iz priložene Pogodbe o sofinanciranju št. 33121-25/2008-12 sklenjene med Agencijo RS za kmetijske trge in razvoj podeželja in proizvajalcem električne energije, skladno s formulo iz tretjega odstavka 15. člena Uredbe zniža za 167,97 EUR/MWh. V izračunu znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov je agencija upoštevala: prejeto subvencijo v višini 94.426,50 EUR; anuitetni faktor pri 15-letni ekonomski dobi naložbe in diskontni stopnji 2% in znaša 0,07783; nazivna moč naprave v MW; letne obratovalne ure v višini 1050. Proizvodna naprava se v skladu s prvim in tretjim odstavkom 9. člena Uredbe, uvršča med nove elektrarne, zato je bila podpora dodeljena za obdobje, kot izhaja iz 3. točke izreka. Proizvodna naprava je bila namreč zgrajena januarja 2009, kar izhaja iz priloženega zapisnika inšpekcijskega pregleda proizvodne naprave, zato ji na podlagi tretjega odstavka 9. člena Uredbe, pripada podpora za obdobje 180 mesecev zmanjšanim za obdobje prejemanja podpore na podlagi začasne odločbe. To obdobje prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore.

S pritožbeno odločbo je tožena stranka potrdila prvostopenjsko odločitev kot zakonito in v nadaljevanju obširno odgovorila na pritožbene navedbe ter še dodatno pojasnila izračun znižanja referenčnih stroškov, ki pa jih sodišče v sodbo ne povzema.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Kot ključno vprašanje v tožbi izpostavlja vprašanje ustavnosti in zakonitosti podzakonske ureditve zniževanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov (po sporni spremembi Uredbe). Navaja, da sta določbi 6. in 15. člena Uredbe v kombinaciji s Prilogo I (brez možnosti upoštevanja omejitvenih ukrepov konkretnega primera) v nasprotju z osnovnim načelom sorazmernosti. Pravilo kumulacije v Smernicah za državno pomoč za varstvo okolja ne dopušča obratovalne podpore za tisti del OVE proizvodnje, ki je bila zgrajena izrecno iz investicijske podpore, pač pa le za tisti del, ki je zgrajen z lastnimi sredstvi in je v nasprotju s formulo, saj se na podlagi Uredbe znižuje nespremenljivi del referenčnih stroškov glede na celotno investicijo (in ne na del, za katerega je tožeča stranka pridobila nepovratna sredstva). Zaradi tega in dejstva, da se pri izračunu upošteva vrednost investicije glede na današnjo tržno vrednost, na podlagi Uredbe o podporah prihaja do negativnega finančnega toka investicije, ki pa v skladu z razpisnimi pogoji ni bil dopusten oziroma tožeča stranka ob sedanji ureditvi sploh ne izpolnjuje več razpisnih pogojev. Bistveni problem je pravna podlaga za izpodbijano odločitev drugostopenjskega organa, ki v času razpisa za nepovratna sredstva po ukrepu 311, v času dodelitve sredstev po omenjenem ukrepu in v času podelitve podpore po začasni odločbi ni veljala oziroma še sploh ni obstajala. To pomeni, da tožeča stranka v času kandidiranja za nepovratna sredstva ob pripravi razpisne dokumentacije (poslovnega načrta, izračunov o opravičenosti, smiselnosti in rentabilnosti investicije), ni mogla upoštevati kasneje sprejetih in sedaj veljavnih pravnih predpisov, ki določajo, da se zaradi prejemanja subvencije (tožeča stranka je sicer prejela nepovratna sredstva in ne subvencijo), nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža. Situacija je še bolj absurdna, če bi namreč sporna določba Uredbe veljala v času, ko se je tožeča stranka prijavila na razpis za nepovratna sredstva za omenjeno investicijo, do nje sploh ne bi bila upravičena, ker bi investicija izkazala negativni finančni tok. Posledično bi morala biti njena prijava zavrnjena, saj dodelitev nepovratnih sredstev ne bi bila možna ob ekonomski nerentabilnosti investicije. Na ta način pa izpodbijana odločba ne znižuje le podpore za čas od uveljavitve spremembe Uredbe dalje, temveč posega v že pridobljene pravice za nazaj. Gre za kršenje 155. člena Ustave RS. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj gre za zavajanje tožeče stranke glede pravice dodeljevanja nepovratnih sredstev in finančnih podpor za obnovljive vire energije. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem sporu se tožeča stranka ne strinja z nižanjem nespremenljivega dela referenčnih stroškov za 167,97 EUR/MWh. Višina referenčnih stroškov je bila izračunana na podlagi 15. člena Uredbe, ki določa usklajevanje podpor z drugimi vrstami pomoči proizvodnim napravam OVE. Po prvem odstavku tega člena mora prosilec v vlogi za pridobitev odločbe o dovolitvi podpore navesti, če je proizvodna naprava OVE prejela, ali bo prejela kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka že prejela po odločbi št. 135-05-0009/0015/10/2009 z 5. 8. 2009, ki jo je izdala Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, ukrep diverzifikacije v nekmetijske dejavnosti, podporo v višini 94.426,50 EUR. Ta sredstva so bila pri izračunu višine referenčnih stroškov upoštevana. Zato tožeča stranka nepravilno trdi, da se na podlagi Uredbe znižuje nespremenljivi del referenčnih stroškov glede na celotno investicijo in ne le na del, za katerega je tožeča stranka pridobila nepovratna sredstva. Referenčni stroški so se znižali le ob upoštevanju prejetih nepovratnih sredstev in ne glede na celotno investicijo. Podlaga za to je tretji odstavek 64.n člena EZ-C, ki določa, da podpora ne sme omogočiti prejemniku, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov iz prvega odstavka tega člena. Če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša. Šlo je za dejansko državno pomoč, kot jo je definirana v 2. členu Uredbe, ki določa, da so subvencije po tej uredbi prejete državne pomoči, kot so opredeljene v 2. členu Zakona o spremljanju državni pomoči. Višina znižanja referenčnih stroškov je bila izračunana pravilno in v skladu z navedenimi predpisi, tožeči stranki pa je bil izračun primerno obrazložen tako po prvostopenjski kot drugostopenjski odločbi.

Glede ugovora retroaktivne uporabe predpisov oziroma zavajanja tožeče stranke pa se sodišče sklicuje na razloge prvostopenjske in drugostopenjske odločbe in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka je pred uveljavitvijo določb EZ-C že kandidirala za nepovratna sredstva iz naslova politike razvoja podeželja, ki so ji bila tudi odobrena. Dejstvo je, da so bila ta sredstva namenjena izgradnji sončne elektrarne, v zvezi s katero je kasneje po določbi 64.n člena EZ-C, dobila finančno pomoč za tekoče poslovanje. Nerelevanten je tožbeni ugovor kršitve načela retroaktivnosti predpisov, saj v tej zadevi ne gre za takšno dejansko stanje. Kot je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, se v obravnavanem primeru z izpodbijano odločbo ne posega v njene pridobljene pravice. Tožeča stranka je uveljavljala državno podporo najprej za izgradnjo sončne elektrarne in kasneje za delovanje sončne elektrarne, torej na dveh različnih pravnih podlagah. Že v drugostopenjski odločbi ji je bilo pojasnjeno, da načelo kumulacije iz Smernic skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja z dne 1. 4. 2008 načeloma prepoveduje kumuliranje. V primeru izdatkov, ko so upravičeni do pomoči za varstvo okolja, pa so ti upravičeni tudi do pomoči za druge namene, se za skupni del uporablja najugodnejši prag pomoči v skladu z veljavnimi pravili (109. točka Smernic). Upoštevajoč navedeno, pa je v 15. členu Uredbe o podporah določen izračun tudi v tem upravnem sporu spornih referenčnih stroškov. Tožeča stranka se ne more utemeljeno sklicevati na to, da je izračun znižanja referenčnih stroškov nezakonit zato, ker so bila pri izračunu le teh upoštevana tudi že pridobljena nepovratna sredstva iz naslova politike razvoja podeželja. Tudi se ne more utemeljevano sklicevati na to, da je kakorkoli prikrajšana zaradi znižanja referenčnih stroškov, ki jih še ni niti dobila, ampak jih bo dobivala v prihodnosti. Gre za posebne ugodnosti oziroma pravice prejemnika podpore, ki pa podporo lahko prejema le v primeru izpolnjevanja vseh pogojev.

Glede na navedeno je sodišče kot neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.