Jedro

Ko so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, je nadaljnji kontradiktoren postopek brezpredmeten. Z navedbami, ki jih toženec poda po izteku roka za odgovor na tožbo, ne more odpraviti učinkov svoje zamude.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo obveznost plačila 17.467,03 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3.2.2007 dalje in pravdnih stroškov v višini 627,27 €.

Zaradi bistvene kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava se pritožuje tožena stranka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da bi kljub zamudi roka za odgovor na tožbo sodišče moralo upoštevati vse vloge, v katerih sta stranki podajali navedbe; to pa sta vlogi tožeče stranke - tožba in odgovor na na pritožbo ter vlogi tožene stranke - pritožba in odgovor na odgovor na pritožbo. Trdi, da vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe niso podani, da sodba nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, razen tega pa so razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Trdi, da je zaradi v dopisu z dne 30.1.2007 podane pobotne izjave iztoževana terjatev prenehala. Terjatev tožene stranke, ki je bila postavljena v pobot, je predmet tožbe I P 673/2007, vložene dne 27.9.2007. S tožbo I P 673/2007 sprožena pravda bi zaradi vrstnega reda morala biti rešena pred to zadevo in v tem primeru ne bi mogli govoriti o neobstoječi in pogojni terjatvi. Podana pobotna izjava ne predstavlja ugovora pobota, ampak ugovor prerekanja terjatve. Gre za materialnopravno in ne procesnopravno pobotanje. Sodišče bi moralo preveriti resničnost trditev tožene stranke v izjavi z dne 30.1.2007 in tožbi I P 673/2007 in se do njih opredeliti. S sodbo ugotovljeno dejansko stanje ne izhaja iz dokazov tožeče stranke. Toženi stranki ni bila dana možnost, da po zamujenem odgovoru na tožbo posreduje svoja stališča Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Odgovoru na pritožbo je priložila pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 674/2007-17, s katero je zavrnjen zahtevek tožene (tam tožeče) stranke o neveljavnosti dogovora, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 19.12.2005 in zahtevek za plačilo 10.015,02 €.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi se zatrjuje, da niso podani vsi pogoji, ki morajo biti za izdajo zamudne sodbe kumulativno podani. Pritožba oporeka obstoju pogojev iz 3. in 4. točke 1. odstavka 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča oba pogoja obstajata; z izpodbijano sodbo je njun obstoj ustrezno utemeljen.

Kolikor pritožba graja dokazni postopek, je treba pojasniti, da dokaznega postopka sodišče prve stopnje ni izvajalo. Kot podlago za izdajo sodbe je vzelo dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba namreč temelji na domnevi, da je tožena stranka s svojo pasivnostjo (ker na tožbo ni odgovorila) priznala dejanske navedbe tožeče stranke. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so podani, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi (in ne morebitnih kasnejših tožnikovih vlogah) izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka 1. odstavka 318. čl. ZPP). Sama narava zamudne sodbe preprečuje, da bi se pri njeni izdaji upoštevale tudi vse nadaljnje navedbe, ki sta jih stranki podajali po tem, ko je tožena stranka zamudila rok za odgovor na tožbo. Ker se pasivnost toženca v roku za odgovor na tožbo šteje za priznanje v tožbi navedenih dejstev, je v primeru, ko so pogoji za izdajo zamudne sodbe podani, nadaljnji kontradiktorni postopek brezpredmeten. S po izteku roka za odgovor na tožbo podanimi navedbami in ugovori toženec ne more odpraviti učinkov svoje zamude.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da v tožbi navedena dejstva ustrezno utemeljujejo tožbeni zahtevek. Pobotni ugovor tožeča stranka v tožbi omenja, vendar ga ocenjuje za neučinkovitega, ker trdi, da v pobot postavljena terjatev tožene stranke ne obstaja. Če bi tožnik pobotnemu ugovoru priznaval učinek, tožbe niti vložil ne bi, saj njegova terjatev ne presega v pobot postavljene terjatve. Podane tožbene trditve so ustrezna podlaga za zaključek, da predpravdno pobotanje ni imelo učinka.

Sodišče prve stopnje se je logično in prepričljivo izreklo tudi, da v tožbi zatrjevana dejstva ne nasprotujejo predloženim dokazom. Ker dolžnik pobotni izjavi lahko nasprotuje (ravno to je storil tožnik z vložitvijo obravnavane tožbe) in ker vložitev tožbe še ne pomeni tudi njenega uspeha, predložena dokaza - dopis z dne 30.1.2007 in tožba I P 673/2007 - nista v nasprotju s tožnikovo trditvijo, da v pobot postavljena terjatev ne obstoji. Tožnikova trditev, da do pobotanja terjatev ni prišlo, torej ni v nasprotju z navedenima dokazoma.

Pritožbeno stališče, da bi sodišče, vedoč, da je terjatev sporna, moralo raziskovati toženčeve, iz dopisa z dne 30.1.2007 izhajajoče argumente, ni sprejemljivo. Obravnavanje svojih argumentov bi tožena stranka lahko dosegla z vložitvijo odgovora na tožbo. Ker ga ni vložila, so dejanska podlaga za odločanje dejstva, ki so navedena v tožbi.

Pritožbeno sodišče soglaša, da je posledica predpravdnega pobotanja prenehanje terjatev do višine nižje od terjatev, vendar le v primeru, da pogoji za pobot obstajajo. Če v pravdnem postopku prejemnik pobotne izjave dokaže svojo terjatev, tisti, ki je pobotno izjavo dal, pa svoje ne, ali je celo ne zatrjuje, kot je to v obravnavanem primeru, pogojev za pobot ni in torej tudi posledic pobota ne. Ker je rok za odgovor na pritožbo prekluziven, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati, da ji po zamudi roka za odgovor na tožbo ni bila dana možnost, da posreduje svoja stališča. Pritožbeni očitek, da pritožba nima ustreznih razlogov in da so ti v nasprotju s podatki v spisu, ni preverljiv, ker je splošen.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. in I. odstavkom 155. čl. ZPP).