Jedro

Za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo je odločilnega pomena predvsem zdravstveno stanje zavarovanca ter ugotovljenega oziroma izkazanega zdravstvenega stanja nezmožnost opravljanja dela, ki ga je oziroma ki ga mora opravljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka).

II. Druga tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom tožbo v delu zaradi odprave odločb tožene stranke št. ... z dne 24. 10. 2018 in št. ... z dne 10. 12. 2018 v delu glede začasne nezmožnosti druge tožeče stranke za delo od 27. 10. 2018 do 4. 11. 2018 ter zaradi ugotovitve, da je druga tožeča stranka začasno nezmožna za delo iz razloga poškodbe pri delu od 27. 10. 2018 do 4. 11. 2018 ter od 1. 12. 2018 dalje, zavrglo (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 10. 2018 in št. ... z dne 10. 12. 2018 v delu glede začasne zmožnosti druge tožeče stranke za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno od 5. 11. 2018 do 30. 11. 2018 iz razloga poškodbe pri delu ter da se ugotovi, da je bila druga tožeča stranka od 5. 11. 2018 do 30. 11. 2018 začasno nezmožna za delo iz razloga poškodbe pri delu, zavrnilo. S III. točko izreka pa je sklenilo, da prva tožeča stranka in druga tožeča stranka nosita sami svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila druga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 286.b členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sicer iz razloga, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, konkretno ni opravilo ogleda delovnega mesta. Ne strinja se z razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza in meni, da je neprimerno in nesprejemljivo ravnanje sodišča, ki je glede vsebine tožnikovega delovnega mesta v celoti sledilo mnenju izvedenke A.A., ki s tožnikovim opravljanjem dela ni seznanjena. Sodišče tudi ni postavilo izvedenca ustrezne stroke, ki bi po ogledu delovnega mesta ocenil, kakšno delo opravlja tožnik, temveč je glede vsebine tožnikovega dela sledilo izvedenki. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo zdravstvenega stanja tožnika, ki je izjemno slabega tako fizičnega kot psihičnega zdravstvenega stanja, zaradi česar tožnik nikakor ni zmožen opravljati dela v skrajšanem delovnem času po 4 uri dnevno. V izvedenem dokaznem postopku niso bili upoštevani vsi vidiki bolezenskega stanja oziroma vse zdravstvene težave tožnika, kot tudi ni bilo upoštevano delo, ki ga tožnik opravlja pri prvem tožniku. Tožnik je tekom postopka predložil zdravniške izvide, ki dokazujejo drugače kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Konkretno je predložil zdravniške izvide bolnišnice B., iz katerih jasno izhaja, da je leta 2018 še vedno imel bolečine, krepitacije in diskinezijo desne lopatice, da je izvajal fizikalno terapijo, da mu je bila ugotovljena degenerativna sprememba vratne hrbtenice in znaki za diskenzijo lopatice po opravljeni rekonstrukciji RM na desnem ramenu, da je MR vratne hrbtenice pokazala izbočen diskus na C6-7 brez stenoze spinalnega kanala. Prav tako je MR artrografija pokazala znake entezitisa, zaradi česar tožnik do nadaljnjih kontrolnih pregledov ni bil sposoben dvigovanja težjih bremen in izvajanja sunkovitih gibov nad nivojem glave in del v prisilnih držah. Ne strinja se tudi z zaključkom izvedenke, da druge okvare niso vplivale na njegovo delovno zmožnost. Tožnik je tekom dokaznega postopka predložil zdravniški izvid UKC C. z dne 21. 11. 2018, iz katerega izhaja, da se je moral izogibati nenadnim gibom v predelu hrbtenice, dolgotrajnejšemu sedenju ali stanju in da naj nadaljuje z izvajanjem vaj kot jih pozna in se jih bo še dodatno naučil in se mu naj podaljša bolniški stalež. Prav tako se ne strinja z izvedenskim mnenjem glede poškodbe pri delu. Meni, da izvedenka zgolj na podlagi izkušenj, brez oprave ogleda delovnega mesta ne more oceniti kakšno delo opravlja tožnik. Izvedenka je tudi podala protispisne navedbe, da pri delu voznika, ki opravlja komunalne storitve na terenu nastajajo tudi takšne fiziološke obremenitve, ki bi tožnika lahko omejevale pri delu, vendar pa je menila, da gre za občasne in kratkotrajne obremenitve, ki le v manjši meri lahko vplivajo na delovno zmožnost tožnika. Izvedenka je brez konkretne obrazložitve ocenila, da težave z desnim ramenom tožniku ne preprečujejo nobenega izmed opravil, ki sodijo v okvir njegovega delovnega mesta. Izvedenka zaslišana na sodišču je ocenila, da je bil tožnik zmožen za delo v 4-urnem delavniku, če je delodajalec takšno njegovo delo lahko organiziral na način, da mu ni bilo treba dvigovati bremen težjih od 10 kg, v nasprotnem primeru pa za delo v spornem obdobju ni bil zmožen. Tega pa sodišče ni upoštevalo. Sodišče se je zgolj na podlagi pozitivnega odgovora prokuristke na vprašanje, ali bi šla pomagat tožniku na terenu, sprejela odločitev, da je organizacija dela pri drugem tožniku vnaprej mogoča in se tudi izvaja, med drugim tudi tako, da se zagotovi pomoč v primeru, ko so nekatera dela za posameznega delavca pretežka oziroma prenaporna. Tožnik se z ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja. Prav tako je tožnik večkrat poudaril, da si ne predstavlja, kako bi svoje delo opravljal v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno pri prvem tožniku, glede na to, da opravlja delo na terenu po vsej Sloveniji. Sodišče bi moralo upoštevati, da delo komunalnega serviserja pri prvem tožniku pomeni čiščenje oblog v ceveh, kar se opravlja na način, da se v cev vrta z neke vrste spiralnim vrtalnikom, ki reže obloge v ceveh, za kar pa oseba potrebuje fizično moč in spretnost v rokah. Delo se večkrat opravlja v komunalnih jaških, kamor se je potrebno spustiti po lestvi ali po vrvi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da je bil izveden postopek pred toženo stranko nezakonit. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. Relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286.b členom ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in sicer zaradi zavrnitve izvedbe dokaza z ogledom delovnega mesta in postavitvijo novega izvedenca, ni podana.

7. Ob upoštevanju sodne prakse lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne tedaj, ko so zato podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali iz obrazložitve končne sodne odločbe. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo pravilne razloge za zavrnitev predlaganega dokaza. Ob upoštevanju, da so dnevna opravila odvisna od naročil in da je opravila mogoče okvirno napovedati šele po prejemu naročil oziroma ob prihodu na mesto izvajanja naročila, tudi večkratni ogledi ne bi mogli podati objektivne slike o delu drugega tožnika. Glede na neprimernost ogleda kot dokaznega sredstva, sodišče prve stopnje tudi ni ugodilo predlogu tožnika, da sodišče postavi izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlagana dokaza. Pravilno je ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla dati objektivne slike o delu in pogojih dela drugega tožnika.

8. Predmet sodne presoje je odločba zdravstvene komisije št. ... z dne 10. 12. 2018, s katero je zavrnila pritožbo prvega in drugega tožnika kot zavarovanca zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 24. 10. 2018. Z njo je imenovani zdravnik odločil, da je drugi tožnik od 27. 10. 2018 do 4. 11. 2018 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu in od 5. 11. 2018 do 30. 11. 2018 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu. V obravnavani zadevi je sporno, ali je drugi tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas tudi od 5. 11. 2018 do 30. 11. 2018 zaradi poškodbe pri delu.

9. Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ), kjer je vprašanje ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo urejeno v določbah 80., 81. in 82. člena. Podrobnejše določbe vsebujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju Pravila). V 232. členu Pravil je določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da je začasno nesposoben opravljati svoje delo zaradi bolezni ali poškodbe. Poleg osebnega zdravnika sta za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pristojna še imenovani zdravnik ter zdravstvena komisija.

10. Pomeni, da je za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo odločilnega pomena predvsem zdravstveno stanje zavarovanca ter ugotovljenega oziroma izkazanega zdravstvenega stanja nezmožnost opravljanja dela, ki ga je oziroma ki ga mora opravljati.

11. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tako zdravstveno stanje drugega tožnika kot delo, ki ga opravlja ter vpliv zdravstvenega stanja na opravljanje njegovega dela, popolno in pravilno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je podrobno in v celoti povzelo vsebino pogodbe o zaposlitvi drugega tožnika, ki se nahaja med prilogami A 10 in ugotovilo, da tožnik opravlja delo na delovne mestu "voznik - servisna dela za komunalne storitve". Navedeno delo predstavlja čiščenje oblog v ceveh, kar se opravlja na način, da se v cev vrta z neke vrste spiralnim vrtalnikom, ki reže obloge v ceveh ter čiščenje cevi pod vodnim pritiskom, kar predstavlja ročno držanje cevi. Delo se večkrat opravlja v komunalnih jaških, kamor se je potrebno spustiti po lestvi ali po vrvi, pri čemer mora delavec s seboj nesti tudi potrebno orodje. Do pogojev dela na terenu in primerljivimi deli, zlasti do načina izvajanja teh del, se je opredelila tudi izvedenka specialistka medicine dela, prometa in športa, ki sicer sodeluje z drugimi komunalnimi podjetji in je bila v okviru takšnega sodelovanja večkrat na ogledih delovnih mest v takšnih pooblaščenih podjetjih kot pooblaščena zdravnica.

12. Sodišče prve stopnje je tudi sicer zdravstveno stanje in začasno nezmožnost za delo drugega tožnika ugotavljalo s to izvedenko. Sodna izvedenka specialistka medicine dela, prometa in športa, ki je podala mnenje o začasni delazmožnosti drugega tožnika v spornem obdobju po proučitvi medicinske in delovne dokumentacije v upravnem in sodnem spisu ter v zdravstvenem kartonu, opravila pa je tudi osebni pregled drugega tožnika, je menila, da je bil drugi tožnik v času od 5. 11. 2018 do 30. 11. 2018 zmožen za svoje delo v skrajšanem delovnem času 4 ure na dan. Vzrok začasne nezmožnosti za delo pa so bile pozne posledice poškodbe oziroma pozne posledice operativnega zdravljenja poškodbe, to je rupture rotatorne manšete desne roke. V spornem obdobju je bila pri drugem tožniku podana diagnoza diskinezija lopatice desnega ramena in stanje po rekonstrukciji rotatorne manšete desnega ramena. Izvedenka pa je izključila, da bi okvara vratne hrbtenice, bolečine v križu pomembno vplivale na njegovo delazmožnost za delo v skrajšanem delovnem času od 5. 11. 2018 do 30. 11. 2018. Po mnenju izvedenke opisane degenerativne okvare hrbtenice ob upoštevanju izvida MR vratne hrbtenice z dne 16. 4. 2018, ne povzročajo utesnitev živčnih struktur. Navedeno potrjujejo tudi podatki iz kartoteke izbranega osebnega zdravnika in izvid specialista fizikalne medicine z dne 21. 11. 2018. Tudi ortoped v svojem izvidu omenja zgolj simptome z lopatico. Drugi tožnik je bil po mnenju izvedenke zaradi težav v križu tudi le enkrat v bolniškem staležu. 13. Poleg tega je izvedenka ugotovila, da v kartoteki osebnega zdravnika ni niti enega zapisa o motnji duševnega zdravja bodisi o napotitvi k psihiatru ali da bi bilo stanje zdravljeno. Izvedenka se je opredelila tudi do poškodbe pri delu in do tega, kaj naj bi povzročilo poškodbo rotatorne manšete. V zvezi z izvidom specialista medicinske rehabilitacije z dne 21. 11. 2018 pa se je opredelila tudi do opravljenih fizioterapij, ker je po njenem mnenju glede na število opravljenih (do 5. 11. 2018 86 terapij) malo verjetno, da se ne bi izpeljale vse vaje za izboljšanje gibljivosti in zmanjšanje bolečin. Izvedenka je sicer iz prakse ocenila, da pri delu voznika, ki opravlja komunalne storitve na terenu, nastajajo takšne fiziološke obremenitve, ki bi drugega tožnika lahko omejevale (kot npr. delo rok nad rameni, nenadni sunkoviti gibi roke, dvigovanja in prenašanja bremen). Vendar pa je prav tako iz izkušenj izpostavila, da gre za občasne in kratkotrajne obremenitve, ki lahko le v manjši meri vplivajo na delazmožnost drugega tožnika. Hkrati pa je izvedenka poudarila, da tudi, če bi se izjemoma pojavile pogosteje, je zaščitni dejavnik pred poslabšanjem zdravstvenega stanja prav delo v skrajšanem delovnem času. Poleg tega je posebej izpostavila, da so bile v primeru drugega tožnika poškodovane kite uspešno zašite že več kot pet let pred spornim obdobjem, drugi tožnik pa po operativno zašiti kiti ni obiskoval ortopeda. Diskinezija lopatice, ki je glavni vzrok začasne nezmožnosti za delo drugega tožnika, bi pomembno vplivala na njegovo delazmožnost pri sunkovitih gibih z zamahom roke nad višino rame. Takšni gibi se pogosteje pojavljajo pri športu kot pri opravljanju dela. Glede teže bremen, ki jih drugi tožnik dviguje in prenaša pri dvigovanju kanalizacijskih pokrovov, pa je pojasnila, da najtežje pokrove dvigujeta dva delavca. Izrecno je bila mnenja, da dejstvo, da se drugi tožnik pri opravljanju dela odpelje na drugi konec Slovenije, ne pomeni, da ni zmožen za delo v skrajšanem delovnem času. Tako bi bilo le v primeru, če bi bil drugi tožnik zaposlen v mednarodnem prometu. Tudi v tem primeru pa bi omejitev dela po 4 ure dnevno predstavljala organizacijsko ne pa zdravstveno oviro.

14. Izvedenka je posebej pojasnila, da v medicinski dokumentaciji ni izvidov, ki bi utemeljevali polno bolniško odsotnost v času od 5. 11. 2018 do 30. 11. 2018 in da zdravstvene težave in mnenja specialistov drugih specialnosti, na podlagi katerih začasno nezmožnost uveljavljata in na katere se sklicujeta prvi in drugi tožnik, niso bile takšne narave in tako onesposabljajoče, da bi pri drugem tožniku onemogočile delo v skrajšanem delovnem času. Izvedenka je upoštevala zdravstveno stanje drugega tožnika na način kot je opisano v statusih zdravniških izvidov ter menila, da težave z desnim ramenom drugega tožnika ne preprečujejo nobenega izmed opravil, ki sodijo v okvir njegovega dela, konkretno splošno izvajanje komunalnih storitev, sodelovanje pri TV pregledih in drugo. Edino, česar drugi tožnik po mnenju izvedenke v spornem obdobju zaradi svojega zdravstvenega stanja ni mogel početi, je bilo dvigovanje bremen težjih od 10 kg. Vendar je zaslišana izvedenka pojasnila, da je bil drugi tožnik tudi za takšno delo zmožen, če je delodajalec njegovo delo organiziral na način, da mu takega dela ni bilo treba opravljati.

15. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno medicinske prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. V zvezi z vprašanjem dvigovanja bremen je sodišče prve stopnje ugotovilo, da drugi tožnik orodja težjega od 10 kg ne potrebuje za vsa opravila in tudi pri vseh opravilih ni potrebno dvigovanje s takšno težo. Tudi sicer obstaja drugi nabor opravil, pri katerih naj bi bila vedno prisotna dva delavca in se delo organizira na terenu tako, da si delavca pomagata med seboj in se izmenjujeta pri delu, saj v spornem obdobju glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, drugi tožnik ni bil v podjetju edini zaposleni delavec. Sodišče prve stopnje je dodatno pravilno štelo, da se začasna nezmožnost za delo presoja glede na pretežne zahteve in glavne obremenitve pri delu. Sodišče je tudi upoštevalo, da je drugi tožnik v času dveh let po poškodbi do operacije desnega ramena opravljal svoje delo. Šele po prijavi poškodbe pri delu dve leti potem, ko naj bi se zgodila in ko naj bi bil drugi tožnik operiran zaradi sanacije njegove zdravstvene težave, pa se je začel dolgotrajni bolniški stalež zaradi težav v ramenu. K utemeljitvi polnega bolniškega staleža je izvedenka prav zato poudarila, da drugi tožnik ravno takrat, ko naj bi bila poškodba najbolj sveža, bolniškega staleža ni potreboval. Sodišče je ugotovilo, da se delo pri prvem tožniku lahko organizira tako, da gresta na teren dva delavca, ki si pri delu pomagata in da se drugi tožnik lahko izogne delu z bremeni, ki so težja od 10 kg. Po presoji sodišča tudi dejstvo, da je njegovo delo pretežno terensko, ni ovira za delo v skrajšanem delovnem času.

16. Ne prvi in ne drugi tožnik nista predložila nobenega dokaza, da se delo opravlja v pretežni meri na zelo oddaljenih deloviščih, ki onemogoča da bi se drugi tožnik vrnil v štirih urah nazaj.

17. Glede na vse ugotovljeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi toženca za pravilni in zakoniti. To pa pomeni, da je tudi celoten postopek pravilen in zakonit in ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti celotnega postopka pred tožencem.

18. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pravilno pa je odločeno tudi o stroških postopka, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo drugega tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da drugi tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.