Jedro

Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari oziroma je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj lahko v opravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice.

Tožnica ob trditvi, da je mati nepremičnino kupila (torej pridobila na pravnoposlovni podlagi) in vednosti, da se ob tem ni vpisala v zemljiško knjigo, ne more uspešno zatrjevati dobre vere.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod točko I in III spremeni tako, da se tožbeni zahtevek: „Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. …, k. o. K.. “ zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.185,82 EUR pravdnih stroškov v roku 15 (petnajstih) dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

II.

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

III.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 385,32 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 (petnajstih) dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. X, k.o. K., pod točko II. je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala izstavitev za vknjižbo sposobne listine, na podlagi katere bo mogoče nepremičnino parc. št. X, k.o. K. odpisati od vl. št. aa, k.o. K. in jo pripisati v vl. št. bb, k.o. K. ter zahtevek na razveljavitev kupne pogodbe za nepremičnino parc. št. X k.o. K., ki je bila sklenjena 13.11.2004 med M. P. in J. G.. Pod točko III. pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

(2.) Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izrek o stroških. Navaja, da je tožeča stranka res uspela le z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice, vendar pa je šlo pri tem za bistven del zahtevka in s preostalim delom stroški niso nastali. Predlaga spremembo odločitve tako, da pritožbeno sodišče vse stroške naloži v plačilo toženi stranki.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

(4.) Tožena stranka je vložila pritožbo zoper odločitev sodišča pod točko I. in III. izreka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne še ugotovitveni zahtevek in hkrati naloži tožeči stranki, da povrne toženi vse njene pravdne stroške, podredno pa, da se sodba v izpodbijanih delih razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je dokazna ocena izpovedb zaslišanih prič P., P. in K., ki se nanašajo na datum sklenitve kupne pogodbe, neprepričljiva in opozarja na posamezne pomanjkljivosti dokazne ocene. Zaključuje, da je ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena 26.6.1994 zato nepravilna. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je tega dne začela teči lastniška posest V. Š., saj je vprašljivo, ali je sploh bila in kdaj je bila plačana kupnina. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj se je desetletni rok za priposestvovanje iztekel šele po 1.1.2003, ko je že veljal Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), po katerem pa je dobroverni posestnik samo tisti, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je vsaj od sklepov o dedovanju v letu 2002 vedela, da njena mati ni bila vknjižena kot lastnica sporne parcele in je tedaj tudi prenehala njena dobrovernost. Pritožba nadalje oporeka ugotovljeni posesti pravne prednice tožnice in ponavlja trditve, da je bila posest opuščena. Zmotno je bilo ugotovljeno tudi to, da je bil toženec nedobroveren. Opozarja na dejstvo neobdelanosti parcele in to, da je imela pravna prednica tožnice še svojo parcelo s hišo in torej tudi, če jo je videl na nepremičnini, ni mogel ali moral vedeti, ali je na svoji ali sosednji parceli. Posledično pritožnik izpodbija tudi odločitev glede odmere pravdnih stroškov.

(5.) Tožeča stranka na pritožbo tožene ni odgovorila.

(6.) Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče pa neutemeljena.

(7.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča pod točko II. izreka postala pravnomočna, saj pritožbe v tem delu ne vlaga nobena od pravdnih strank.

(8.) Tožnica je uveljavljala pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem. Zatrjevala je dobrovernost posesti v korist svoje pravne prednice (to je svoje matere) vse od 26.6.1994, ko naj bi bila po (sicer s pritožbo izpodbijanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje sklenjena ustna kupna pogodba, ki pa je bila v celoti realizirana, od 26.9.1999, ko je mati umrla, pa v svojo korist. Sodišče je v izpodbijani sodbi v zvezi s tem, ob uporabi 28. in 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ugotovilo, da je bila posest pravne prednice zakonita, saj je temeljila na veljavnem pravnem naslovu (realizirani ustno sklenjeni kupni pogodbi) in dobroverna, saj je glede na sklenjeno pogodbo, prevzem posesti, plačilo kupnine in dejstvo, da uporabi ni nihče nasprotoval, utemeljeno domnevala, da je nepremičnina njena. Nadalje je ugotovilo, da je bila posledično zakonita in dobroverna tudi tožnica, saj je nepremičnino podedovala s sklepom o dedovanju z dne 20.11.2002, opr. št. IV D 28/2000 in se sočasno zavezala urediti zemljiškoknjižno stanje, pri čemer je bila v zemljiški knjigi še vpisana M. Š., ki je bila ena od prvotnih prodajalk.

(9.) Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je še pred iztekom priposestvovalne dobe stopil v veljavo (to je 1.1.2003) Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki ga je za presojo pogojev za priposestvovanje po 1.1.2003 potrebno uporabiti. Z njegovo uveljavitvijo je namreč ZTLR nehal veljati, 269. člen SPZ pa je dobrovernega posestnika ter dobrovernega in zakonitega posestnika po ZTLR izenačil z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ le glede trajanja priposestvovalne dobe. Po 1.1.2003 mora torej priposestvovalec, če naj bo priposestvovalna doba uspešno zaključena, izpolnjevati pogoje (tudi glede dobrovernosti) po SPZ, ki pa se od prejšnje ureditve razlikujejo. Tako je ZTLR glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi le-to na njej s priposestvovanjem po izteku desetih let. Posest je bila zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Dobroverna pa je bila, če posestnik ni vedel, ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Domnevalo se je, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). SPZ je takšno razlikovanje odpravil, saj pozna le še lastniško posest, lastniški posestnik pa je tisti, kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova (1. odstavek 27. člena SPZ). Tudi presoja dobrovernosti posestnika je nekoliko drugačna, saj 28. člen SPZ določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da do posesti ni upravičen. Dobroverni lastniški posestnik je tako tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. ZTLR je torej za zakonito in dobroverno posest štel posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način, po SPZ pa je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil lahko v opravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice.

(10.) V konkretnem primeru je pritožnica svojo dobrovernost utemeljevala s trditvijo, da je sporno nepremičnino podedovala, sodišče prve stopnje pa je temu sledilo. Vendar pa je takšen zaključek, upoštevajoč zgoraj citirana določila SPZ, vsaj za obdobje po 1.1. 2003 materialnopravno napačen. Tako je iz točke A 1 sklepa o dedovanju (priloga A 4) razvidno, da je bila predmet dedovanja zgolj nepremičnina vpisana v vl. št. bb, k.o. K., to je parcela Y, ne pa tudi sporna parcela X, ki je vpisana v vl. št. cc, k.o. K. in trditev, da je to nepremičnino podedovala, nima podlage v citiranem sklepu. Celo več: iz točke B sklepa, ki opozarja na sklenjen dedni dogovor, je razvidno, da je bila tožnica seznanjena s tem, da njena pravna prednica ni bila vpisana v zemljiško knjigo (zato ta nepremičnina tudi ni pod točko A 1 navedena kot predmet dedovanja) in je zato tudi prevzela obveznost, da vpis v zemljiški knjigi uredi. Tožnica torej najkasneje s sklenitvijo dednega dogovora ni mogla več trditi, da je bila v opravičljivi zmoti glede lastninske pravice svoje matere, niti glede svoje lastne, kar pa je od 1.1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, pogoj dobroverne lastniške posesti. Ob tem velja še dodati, da je sodna praksa pred uveljavitvijo SPZ-ja dokaj široko dopuščala t.i. izvenknjižno priposestvovanje in torej vprašanja dobrobrovernosti ni (ali pa ga je zelo široko) povezovala z zemljiško knjigo, kar upošteva pritožbeno sodišče tudi v konkretnem primeru za obdobje veljavnosti ZTLR-ja. Za kaj takšnega pa po uveljavitvi SPZ ni več podlage. Na nepremičninskem področju je namreč zemljiška knjiga institucija, ki skrbi za publiciteto (zlasti) stvarnih pravic na nepremičninah. Ker je na pravnoposlovni podlagi mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini le z vpisom v zemljiško knjigo, se zato vprašanje dobrovernosti oziroma opravičljive zmote o lastninski pravici, nujno dotika tudi vprašanja vpisa v zemljiško knjigo, kar je bilo upoštevano tudi v konkretnem primeru. Tožnica tako ob trditvi, da je mati nepremičnino kupila (torej pridobila na pravnoposlovni podlagi) in vednosti, da se ob tem ni vpisala v zemljiško knjigo, ne more uspešno zatrjevati dobre vere. V konkretnem primeru tudi ni trdila, niti izkazala nobenih opravičenih razlogov, da pridobitev lastninske pravice ob nakupu ni bila vpisana v zemljiško knjigo (1). Ker je torej tožnica pred iztekom priposestvovalne dobe postala nedobroverna, lastninske pravice na tej podlagi ni mogla pridobiti.

(11.) Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP v točki I. spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. O ostalih pritožbenih trditvah se zato posledično ni izjavljalo.

(12.) Zaradi odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev v stroškovnem delu, to je v točki III. Ker je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla, je glede na določilo 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo upoštevajoč Odvetniško tarifo, ki je bila veljavna v času izvršenega opravila in vrednost točke v višini 0,459 EUR. Toženi stranki je bil priznan strošek sestave odgovora na tožbo v višini 300 točk, sodna taksa za odgovor na tožbo v višini 35,69 EUR, sestava prve pripravljalne vloge v višini 300 točk, za pristop na obravnavo z dne 10.10.2008 300 točk, porabo časa 100 točk, porabljen čas na poti 60 točk, pristop na obravnavo 21.11.2008 150 točk, porabo časa 450 točk, porabljen čas na poti 60 točk, za pristop na obravnavo dne 3.6.2009 150 točk, trajanje 50 točk, porabo časa na poti 60 točk, priznane pa so bile tudi vse priglašene kilometrine in poštnine ter 20% DDV, kar znese skupaj 1.185,82 EUR. Te stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, za primer, da bi s plačilom zamudila, pa bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki bodo pričele teči s potekom petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(13.) Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo tudi odločitev v stroškovnem delu, ki jo s pritožbo izpodbija tožeča stranka, je bilo že iz tega razloga potrebno pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

(14.) Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka na podlagi 154. v zvezi s 165. členom ZPP dolžna povrniti tudi pritožbene stroške. Toženi stranki je bil za sestavo pritožbe priznan strošek v priglašeni višini, to je za sestavo pritožbe 375 točk, končno poročilo stranki 50 točk, 20% DDV ter dodatno še priglašeni stroški za fotokopije, poštnine ter sodno takso, skupaj 385,32 EUR. Tudi te stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku petnajstih dni od prejema odločitve sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(15.) V zavrnitvi pritožbe tožeče stranke je vsebovana že tudi odločitev o priglašenih stroških za pritožbo. Ker s pritožbo ni uspela, do povračila ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo, ki ga je v zvezi s tem vložila tožena stranka, ni v ničemer prispeval k odločitvi, je tožena stranka stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem, dolžna nositi sama ( 155. v zvezi z 165. členom ZPP).

(1) Tako tudi avtorji dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik in dr. Renato Vrenčur v delu Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007.