Jedro

Ni mogoče zavrniti tožbenega zahtevka za plačilo najemnine le zato, ker se je tožeča stranka sklicevala v računih na najemno pogodbo iz leta 1999, ki ni podpisana, čeprav je bila v veljavi za uporabo istega poslovnega prostora najemna pogodba z dne 17.5.1991.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. Ig 2001/00534 z dne 20.9.2001 razveljavi v točki 1. izreka in zavrne tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 558.801,33 ter zakonskih zamudnih obresti od šetih posameznih zneskov od dneva zapadlosti do plačila kot tudi izvršilnih in nadaljnjih stroškov postopka. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 60.724,000 SIT v roku 15 dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sta pravdni stranki dne 17.5.1991 podpisali pogodbo o najemu poslovnega prostora s št. 363/1/91-59, ki je bila sklenjena za nedoločen čas. V 2. členu pogodbe je bilo določeno, da se bo višina najemnine za prostore usklajevala z veljavnimi predpisi in sklepi pristojnih organov, ne da je bilo potrebno strankam sklepati posebne pogodbe. Tožeča stranka je toženi na podlagi te pogodbe tudi obračunavala najemnino in izdajala račune. Toženec je prostor tudi uporabljal. Res se je tožeča stranka pri izdajanju računov sklicevala na pogodbo iz leta 1999, ki sicer ni bila podpisana, vendar pa to ni bilo bistveno, saj je obstajala najemna pogodba iz leta 1991, najemnina pa je bila obračunana v skladu s to pogodbo. Zato bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče prve stopnje najemnino moralo prisoditi in ni pravilen zaključek, da računi nimajo pravne podlage v veljavni najemni pogodbi. Nepravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugotoviti, v kolikšnem delu je bil zahtevek utemeljen po višini, ker tožeča stranka ni predložila nobenih konkretnih sklepov pristojnih organov. Tožena stranka namreč sploh ni ugovarjala, da bi bila najemnina napačno izračunana, tako da obračun najemnine sam po sebi ni bil sporen.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede za odločitev bistvenih dejanskih okoliščin. Po mnenju pritožbenega sodišča je povsem formalistično stališče tožene stranke, češ da tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo najemnine iz naslova sklenjene najemne pogodbe ni utemeljen, ker se je tožeča stranka pri izdaji računov za najemnino sklicevala na pogodbo iz leta 1999, ki ni bila podpisana, upoštevajoč dejstvo, ki ga pravilno poudarja tožeča stranka v pritožbi, da je bila glede istega prostora med pravdnima strankama že dne 17.5.1991 podpisana pogodba o najemu poslovnega prostora št. 363/1/91-59, pri čemer je toženec tudi prostor, za katerega je bila pogodba sklenjena, uporabljal, kar sodišče prve stopnje tudi v izpodbijani sodbi ugotavlja, ob takem stanju pa ni mogoče zavrniti tožbenega zahtevka za plačilo najemnine le zato, ker se je tožeča stranka sklicevala v računih na najemno pogodbo iz leta 1999, ki ni podpisana, čeprav je bila v veljavi za uporabo istega poslovnega prostora najemna pogodba z dne 17.5.1991. Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je menilo, da tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker tožeča stranka ni predložila glede višine najemnine nobenih konkretnih sklepov pristojnih organov. Tožeča stranka je postavila določen tožbeni zahtevek tudi po višini in če sodišče prve stopnje meni, da po višini najemnina ni v celoti utemeljena, bi lahko odločilo o najemnini le glede tiste višine, ki je določena v sami pogodbi, višji zahtevek pa zavrnilo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva, da gre pri tožbenem zahtevku tožeče stranke za najemnino po veljavni pogodbi, to pa je konkretno pogodba z dne 17.5.1991 ter naj v okviru tega presodi, ali je tožena stranka dolžna plačevati najemnino in v kakšni višini.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.