Jedro

Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, na podlagi katere je upnik predlagal predmetno izvršbo, ne vsebuje roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V takem primeru mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZIZ paricijski rok določiti v sklepu o izvršbi in dovoliti izvršbo (le) za primer, da dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti.

Tudi če izvršilna sodna praksa v določenih primerih tolerira opisne izreke sodb delovnih in socialnih sodišč in jih šteje za ustrezen izvršilni naslov, to ne pomeni, da lahko upnik tudi s predlogom za izvršbo zahteva le „izplačilo plač, ki bi jih prejemal v primeru, da mu ne bi bilo nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi“. Vsaj v izvršilnem postopku mora biti denarna terjatev upnika opredeljena tudi po višini.

Pri izračunu višine upnikove terjatve iz naslova plač je treba upoštevati zneske denarnih nadomestil, ki jih je upnik prejemal v spornem obdobju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi v drugem odstavku 1. točke izreka v delu, kjer je zavrnjen ugovor glede priznanja delovnega razmerja in izplačila plač, in v 2. točki izreka (glede odločitve, da dolžnik sam krije stroške postopka) in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu drugega odstavka 1. točke izreka (kjer je zavrnjen ugovor glede izterjave pravdnih stroškov 1. 475,88 EUR in stroškov pritožbe 210,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdi Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi In 47/2009 z dne 17. 06. 2009 razveljavilo v 1. in 2. točki izreka (kjer je bilo dolžniku naloženo, da v 48 urah od prejema sklepa na svoje stroške vpiše podatke v delovno knjižico dolžnika kot to izhaja iz 2. točke izreka sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 523/2008 in za primer, da dolžnik tega ne bi izpolnil, izreče denarno kazen v višini 1.000,00 EUR za vsak dan zamude) in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka), z dopolnilnim sklepom z dne 03. 08. 2010 pa v preostalem delu ugovor dolžnika zavrnilo.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil dolžnik, ki se ne strinja z materialnopravno razlago sodišča prve stopnje glede ugovora o pomanjkljivosti listine, ki je podlaga tega izvršilnega postopka. Gre kar za dve bistveni pomanjkljivosti in sicer da sodba nima potrdila o izvršljivosti, kot to zahteva prvi odstavek 42. člena ZIZ in da v sodbi ni nobenih rokov za prostovoljno izpolnitev dolžnikovih obveznosti, upnik pa dolžnika k izpolnitvi tudi naknadno ni pozival. Dolžnik zato sklepa, da ti roki še niso potekli oziroma, da zamuda še ni nastopila. V 21. členu ZIZ je sicer določeno, da v primeru, če v izvršilnem naslovu ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, le tega določi sodišče v sklepu o izvršbi. Tega pa naslovno sodišče ni storilo na pravilen način in je dovolilo izvršbo kar na podlagi odločbe, ki ne vsebuje paricijskih rokov. Gre za ugovorni razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Dolžnik nadalje vztraja, da je zahtevek upnika glede plačila plač povsem nekonkretiziran in zato neizvršljiv. Nima časovnega obdobja, vrste prejemke iz delovnega razmerja, višine, neto in bruto razdelitve. Dolžnik je po sodbi Pdp 523/2008 dolžan upniku plačati nadomestila plače, kot bi jih upnik prejemal, če bi delal in mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana. Vendar pa je ta izračun nemogoč, dokler upnik ne predloži tudi natančnih podatkov o prejetih denarnih nadomestilih iz naslova brezposelnosti in bolniškega nadomestila, ki jih je prejemal v spornem obdobju. Pripada mu zato zgolj še znesek, ki predstavlja neto plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, zmanjšano za neto znesek prejetih nadomestil. Upnik bi moral k predlogu za izvršbo predložiti natančne podatke o nakazilih Zavoda RS za zaposlovanje. Dejstvo je, da je dolžnik oziroma delodajalec zavezan za vračilo nadomestil Zavodu RS za zaposlovanje v skladu s 54. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in po 197. členu Obligacijskega zakonika. Upnik ni zavezanec za vračilo teh prejemkov. Če bi sklep o izvršbi obveljal, bo dolžnik kar dvakrat zavezan k povračilu nadomestil, ki jih je upnik prejel. V odgovoru na pritožbo upnik navaja, da ZIZ ne določa, da mora biti izvršilni naslov opremljen s klavzulo izvršljivosti, ampak v 17. členu le, da je izvršilni naslov izvršljiva sodna odločba, pri čemer 19. člen določa, da je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Upnik sprejema stališče sodišča iz izpodbijanega sklepa, po katerem za ta konkretni primer velja petnajstdnevni rok od pravnomočnosti sodbe, čeprav je po mnenju upnika sodba Pdp 523/2008 postala izvršljiva takoj, kar je po upnikovem mnenju potrjeno v komentarju 313. člena ZPP (Pravdni postopek – zakon s komentarjem, GV Založba in Ur. l. RS, 2009, stran 55). Nasploh je uveljavljanje rokov za prostovoljno izpolnitev kot pritožbenega razloga navadno sprenevedanje in zavlačevanje. Dolžnik je lahko svojo obveznost kadarkoli prostovoljno izpolnil. Neutemeljene so tudi ostale navedbe dolžnika. Glede izplačila plač se dolžnik spreneveda. Dolžnik je dolžan upniku za čas nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati plačo, ki bi jo dolžnik prejemal, če bi delal. Obračune in izplačilo plače je obveznost kaj storiti in tako predlog nadaljnjega postopka, zato so navedbe dolžnika glede nekonkretiziranosti zahtevka neutemeljene in namenjene zavlačevanju. Navedba, da je dolžnik prejemal nadomestilo za brezposelnost in bolniška nadomestila je nedokazana, pa tudi sicer nepomembna za izvršilni postopek, saj je dolžnik dolžan izpolniti izrek sodbe. Vprašanje morebitnih nadomestil, ki jih je upnik prejel v času nezakonite odpovedi je lahko le vprašanje morebitnih drugih postopkov, ne pa dopustitve izvršbe na podlagi izvršilnega naslova.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi sodne odločbe, ki ni v celoti izvršljiva, kar predstavlja ugovorni razlog (3. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (19. člen ZIZ) in le taka lahko predstavlja ustrezen izvršilni naslov oziroma podlago za izdajo sklepa o izvršbi.

Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 523/2008 z dne 09. 12. 2008, na podlagi katere je upnik predlagal predmetno izvršbo (priloga A2), ne vsebuje roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenih v 3. točki izreka in sicer priznanja delovnega razmerja in izplačila plače, ki bi jo dolžnik prejemal, če mu ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 5. v mesecu za pretekli mesec. V takem primeru mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZIZ paricijski rok določiti v sklepu o izvršbi in dovoliti izvršbo (le) za primer, da dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti. Pritožbeno sodišče je že iz tega razloga razveljavilo izpodbijani sklep v delu, kjer je bil zavrnjen ugovor glede priznanja delovnega razmerja in izplačila plač in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker bi ponovna odločitev o tem delu ugovora lahko vplivala na odločitev o stroških ugovornega postopka, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka iz 2. točke izreka, vendar le v delu, kjer je odločeno, da dolžnik sam krije svoje stroške, saj se upnik zoper odločitev o stroških postopka ni pritožil. Pritožba pa je neutemeljena v tistem delu, kjer napada zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi v delu, kjer je dovoljena izterjava stroškov postopka, iz katerega izhaja izvršilni naslov. Gre za pravdne stroške v višini 1.475,88 EUR in stroške pritožbe v višini 210,68 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izvršilni naslov v tem delu vsebuje rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (3. in 4. točka izreka sodbe na prilogi A2), zato ugovorni razlog iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ni podan. Pritožba torej v tem delu neutemeljena, zato jo je višje sodišče v ustreznem delu zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pri ponovnem odločanju o prej opisanem delu ugovora zoper sklep o izvršbi naj sodišče prve stopnje ponovno ugotovi, ali sodba Višjega Delovnega in socialnega sodišča Pdp 523/2008 z dne 09. 12. 2008 v celoti izpolnjuje kriterije izvršilnega naslova oziroma izvršljivosti ter v primeru negativnega odgovora postopa v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ in določi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Sodišče prve stopnje naj ponovno tudi skrbneje presodi, ali je predlog za izvršbo za priznanje delovnega razmerja in izplačila plač res dovolj konkretiziran oziroma, če je sodba v tem delu sploh primeren izvršilni naslov v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZIZ. Iz razlogov sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je ocenilo le, da je izvršilni naslov dovolj natančen, ker sodba vsebuje vse elemente, na podlagi katerih je mogoče denarno terjatev upnika izračunati, ni pa ugotavljalo primernosti predloga za izvršbo za izterjavo plač in se posledično ni opredelilo do dolžnikovega ugovora nekonkretiziranosti predloga za izvršbo, s tem pa tudi izdanega sklepa o izvršbi. Tudi če izvršilna sodna praksa v določenih primerih tolerira opisne izreke sodb delovnih in socialnih sodišč in jih šteje za ustrezen izvršilni naslov, to ne pomeni, da lahko upnik tudi s predlogom za izvršbo zahteva le „izplačilo plač, ki bi jih prejemal v primeru, da mu ne bi bilo nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi“. Sklep o izvršbi z dne 17. 06. 2009, izdan na podlagi takega predloga za izvršbo (ki je po mnenju sodišča prve stopnje ustrezen, saj le „natančno sledi“ izreku sodbe Višjega Delovnega in socialnega sodišča Pdp 523/2008), namreč zaradi svoje nedoločenosti sploh ni sposoben za prisilno izvršitev upnikove denarne terjatve iz naslova plač z rubežem sredstev na dolžnikovem TRR, kot je predlagano. Povedano drugače, vsaj v izvršilnem postopku mora biti denarna terjatev upnika opredeljena tudi po višini. Zaradi nedoločenosti izrekov sodb delovnih in socialnih sodišč novejša sodna praksa v nekaterih primerih celo obravnava take izvršilne naslove kot vmesno sodbo, na podlagi katere mora upnik (tožeča stranka) vložiti novo tožbo, v njej pa postaviti po višini opredeljen zahtevek (prim. npr. VDSS Pdp 855/2010 in VSK II Cp 1424/2005).

V obravnavanem primeru ni izključeno niti, da izvršilno sodišče ravna s predlogom za izvršbo v delu, ki se nanaša na izplačilo plač za obdobje, ko mu je bilo nezakonito odpovedano delovno razmerje kot z nepopolno vlogo in poskrbi, da bo predlog za izvršbo v tem delu vseboval vse potrebne podatke za izvršitev (prim. prvi odstavek 40. člena ZIZ). Če se bo sodišče prve stopnje odločilo za postopek ugotavljanja višine terjatve upnikove terjatve iz naslova plač, naj pri tem zlasti upošteva pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) v povezavi z dejanskimi možnostmi obeh strank za pridobitev podatkov o višini terjatve. Pravno relevantne pa bi bile lahko tudi dolžnikove ugovorne trditve, da je treba pri izračunu višine upnikove terjatve iz naslova plač upoštevati zneske denarnih nadomestil, ki jih je upnik prejemal v spornem obdobju (prim. sodbo in sklep VS RS VIII Ips 8/2007), zato naj se sodišče prve stopnje v ponovnem postopku opredeli tudi do tega vprašanja (ob upoštevanju, da gre za izvršilni in ne pravdni postopek), svojo odločitev pa primerno obrazloži. Izrek o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.