Jedro

Tožnica v spornem obdobju ni prejemala plače, kot je določena s kolektivno pogodbo, ampak bistveno višjo plačo, zaradi česar do posebnega dodatka, za katerega so se povišale plače, določene s kolektivno pogodbo, ni upravičena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (v odločitvi o tožničinih stroških postopka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka izreka sodbe).

Pritožba se v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka za delovno dobo, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova dodatka za delovno dobo za obdobje od januarja 2003 do avgusta 2005 obračuna in plača od posameznih v izreku navedenih mesečnih bruto zneskov predpisane prispevke in davke, obračunane neto zneske pa izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih dnevov zapadlosti posameznih zneskov (1. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo bonusa boleznin in uskladitveni dodatek (2. točka izreka). S sklepom je vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na izplačilo nagrad za leto 2005 in je postopek v tem delu ustavilo (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka iz naslova dodatka za delovno dobo (kar v izreku sicer ni navedeno), zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe ter zoper 2. točko izpodbijanega sklepa se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je pravno nevzdržno, da bi se pri izračunu dodatka za delovno dobo upoštevala osnovna bruto plača, kakršna je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Številni delodajalci v gospodarstvu delavcem zvišujejo plače mimo določil pogodb o zaposlitvi. V takšnih primerih se ne sklepajo nove pogodbe o zaposlitvi, običajno tudi ne aneksi, temveč se dodatki izplačujejo od osnovne plače, kakršna je prikazana na plačilni listi. Sodišče prve stopnje je tožnici dodatek za delovno dobo priznalo od plače, obračunane na podlagi relativnega razmerja 2,99, ob striktnem upoštevanju svojega sicer zgrešenega stališča, pa bi moralo upoštevati količnik 2,33, kakršen je bil določen v pogodbi o zaposlitvi. Kolikor pa bi sodišče prve stopnje upoštevalo sklep tožene stranke z dne 31. 7. 1995, pa bi kot izhodiščno bruto plačo lahko štelo znesek 2.140,00 DEM v tolarski protivrednosti. Sicer pa bi ob upoštevanju določb kolektivne pogodbe tožene stranke iz julija 1998 tožnica lahko napredovala do relativnega razmerja 4,81. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje lahko samo izračunalo višino dodatka za delovno dobo v spornem obdobju, saj gre za enostaven procentni izračun od ves čas istega zneska. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem izvajalo dokaz z izvedencem finančne stroke. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo stimulacije iz naslova „bonus bolniške“. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da standard „bonus bolniške“ ni določen s splošnim aktom tožene stranke, saj je tožnica predložila akt kolegija direktorja tožene stranke z dne 8. 8. 1994, ki ima vse značilnosti splošnega akta. Akt se nanaša na vse delavce, ki so zanesljivi in ne odhajajo na bolniško ter s tem ne povzročajo organizacijskih problemov. Akt sicer določa, da delavci, ki so plačani po sklepu oziroma individualni pogodbi o zaposlitvi, niso upravičeni do stimulacije na podlagi neodhoda v bolniški stalež, vendar pa ni sporno, da tožnica nikoli ni sklenila individualne pogodbe o zaposlitvi. Tožnica nikoli ni bila v bolniškem staležu, zato je do zahtevanega plačila upravičena. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo uskladitvenega dodatka. Višina tega dodatka je bila dogovorjena v Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KP GiT, Ur. l. RS, št. 83/97 s spremembami) kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Z aneksom k tarifni prilogi panožne kolektivne pogodbe z dne 8. 4. 2004 (Ur. l. RS, št. 87/2004) je bil v času od vključno julija 2004 določen dodatek v višini 7.000,00 SIT mesečno, z aneksom z dne 28. 12. 2004 (Ur. l. RS, št. 139/2004) pa je bil ta znesek povišan na 8.000,00 SIT, ter se je v takšni višini pričel izplačevati s plačo za december 2004. Z aneksom k tarifni prilogi z dne 28. 7. 2005 (Ur. l. RS, št. 71/2005) pa je bilo določeno, da se dodatek v novo določeni višini 11.600,00 SIT s 1. 7. 2005 vključi v osnovne plače zaposlenih tako, da se za ta znesek poveča osnovna plača za polni delovni čas za vsakega delavca. Tožnica je pri specifikaciji tožbenega zahtevka izhajala iz citiranih določb kolektivne pogodbe dejavnosti oziroma njenih tarifnih prilog. Ni pravno utemeljenega razloga, da tožena stranka tega dodatka ne bi izplačala tožnici. Tožnica je upravičena do povrnitve stroškov postopka, saj je njen zahtevek utemeljen tako po temelju kot po višini. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi v celoti.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožnica glede višine glavnega dolga in stranskih terjatev ni konkretizirala zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo. Listina s tabelo, ki jo je predložila tožnica, ne more nadomestiti navedb in tožbenega zahtevka. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo dodatka za delovno dobo, bonusa bolniške in uskladitvenega dodatka. Nobenega od teh zahtevkov tožnica ni opredelila po višini, zato sodišče prve stopnje ni moglo sklepati o višini dodatka. Sodišče prve stopnje zahtevka za plačilo glavnice in stranskih obveznosti po višini ni moglo preizkusiti drugače kot tako, da je ugotovilo pogodbeno višino osnovne bruto plače in višino dodatka od tako ugotovljene osnove. Za kakršnokoli drugačno sklepanje sodišče prve stopnje ni imelo trditvene podlage in bi drugačno odločanje pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Enako velja tudi glede zahtevka tožnice za plačilo stimulacije iz naslova bonusa bolniške. Pavšalno navajanje pomeni nedoločnost ali premajhno določnost zahtevka, odločanje o nedoločnem zahtevku bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj izreka sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Bonus bolniške je bila oblika stimulacije, ki jo je pravni prednik tožene stranke uvedel zaradi omejevanja absentizma v hotelski operativi, do tega bonusa pa niso bili upravičeni delavci, ki so delali v režiji in so prejemali individualno plačo. Tožnica je kot vodja kadrovske službe vedela, da bo tožena stranka bonus bolniške obračunala samo tistim delavcem, ki so uvrščeni na mesečnem seznam upravičencev. Tožnica je bila tista, ki je pripravljala seznam upravičencev in je vedela, da brez uvrstitve na seznam, ni podlage za obračun stimulacije. Tožnica do prenehanja delovnega razmerja ni nikoli zahtevala, da tožena stranka ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje za izplačilo tega bonusa in da se uvrsti na seznam upravičencev. Glede na to, da tožnica nikoli ni zahtevala, da naj tožena stranka ugotovi obstoj pravice do izplačila bonusa in da ta zahtevek nima podlage v pogodbi o zaposlitvi, podjetniški kolektivni pogodbi ali drugem splošnem aktu tožene stranke, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo uskladitvenega dodatka, tožnica tega zahtevka ni konkretizirala glede obdobja, niti ni navedla višine glavnega dolga in opredelila zahtevka glede stranskih dajatev. Sicer pa je dogovor o politiki plač v zasebnem sektorju za obdobje od 2004 do 2005 določal, da uskladitveni dodatek pripada delavcem, ki prejemajo bruto plačo na podlagi kolektivnih pogodb. Tožnica je prejemala plačo, ki presega plačo, ki bi jo tožnica prejemala po pogodbi o zaposlitvi in kolektivni pogodbi oziroma splošnih aktih tožene stranke. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena, delno pa jo je potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijana dela prvostopenjske sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica formalno sicer izpodbija celotno odločitev o stroških postopka, vendar je očitno, da zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ne more imeti pravnega interesa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP štelo, da tožnica izpodbija samo tisti del 2. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Tožnica je s tožbo vtoževala plačilo mesečnih zneskov, pri čemer pa vsak od teh zneskov (vsaj za čas po juliju 2004) temelji na treh različnih pravnih podlagah. V pritožbi je tožnica za vsako od teh pravnih podlag posebej navedla razloge. Zaradi preglednosti tudi pritožbeno sodišče za vsako od teh pravnih podlag uporablja naslove, kakršne je uporabila tožnica v pritožbi.

Glede dodatka za delovno dobo Tožnica v pritožbi pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje z izrekom ni delno zavrnilo dela zahtevka iz tega naslova, čeprav tožnici ni dosodilo vsega, kar je zahtevala. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer navaja, da je odločilo, da je tisti del zahtevka, ki se nanaša na dodatek za delovno dobo, v celoti utemeljen, vendar je iz spisa očitno, da to ni res. Navedeno je sicer posledica tako slabega pravdanja tožnice, kakor tudi neustreznega procesnega vodstva sodišča prve stopnje, ki od tožnice ni zahtevalo, da s tožbo oziroma pripravljalno vlogo (in ne le s priloženo tabelo) pojasni, kakšne zneske zahteva iz posameznega pravnega naslova. Tožnica je v tožbi sicer navedla, da vtoževane mesečne zneske vtožuje zaradi tega, ker ji tožena stranka ni izplačala dodatkov za delovno dobo, bonus boleznin in od julija 2004 tudi ne uskladitvenega dodatka, vendar pa ni navedla, koliko zahteva iz posameznega naslova, je pa to razvidno iz tretje tabele, ki je speta v prilogi A/6. Iz te priloge je razvidno, da tožnica za sporno obdobje zahteva dodatek za delovno dobo, obračunan od osnove 600.000,00 SIT mesečno, sodišče pa ji je dodatek za delovno dobo dosodilo ob upoštevanju osnovne plače, obračunane ob upoštevanju količnika 2,99, kar za sporno obdobje predstavlja osnovno plačo v razponu od 228.325,37 SIT v januarju 2003 do 272.673,05 SIT v juliju 2005. Očitno je torej, da sodišče prve stopnje tožnici ni dosodilo vsega, kar je zahtevala iz naslova neizplačanega dodatka za delovno dobo za sporno obdobje.

Glede na vse navedeno je na podlagi tretjega odstavka 327. člena ZPP potrebno pritožbo v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka za delovno dobo, šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožena stranka je ves čas postopka uveljavljala, da je tožnica prejemala fiksno plačo, ki je bila dogovorjena še pred uveljavitvijo ZDR iz leta 2002 in da je takšna plača, ki je presegala s pogodbo dogovorjeno plačo, vključevala tudi dodatek za delovno dobo, ki pa ga tožena stranka ni ločeno izkazovala. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je dodatek za delovno dobo od uveljavitve ZDR dalje obvezna sestavina plače, da pa se v skladu z drugim odstavkom 129. člena ZDR višina tega dodatka določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Tako prvi odstavek 56. člena KP GiT določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Definicijo osnovne plače vsebuje 52. člen KP GiT, ki določa, da v pogodbi o zaposlitvi delavec in delodajalec določita znesek osnovne plače delavca v tolarjih in dodatno v obliki, ki omogoča preračun vsakokratno tolarsko vrednost (na primer relativno razmerje, število točk in podobno).

Tožnica je ves čas spornega obdobja prejemala več kot trikrat višje zneske, kot pa bi ji šli po veljavni pogodbi o zaposlitvi oziroma tudi po sklepih, ki jih je izdajal generalni direktor tožene stranke. V takšnem primeru je potrebno šteti, da so v mesečno enakih zneskih, ki jih je tožnica prejemala, bili zajeti tudi pripadajoči dodatki, torej tudi dodatek za delovno dobo.

Z dopolnilno sodbo bo sodišče prve stopnje tako moralo odločiti še o razliki med vtoževanim zneskom iz naslova dodatka za delovno dobo in dosojenimi zneski.

Glede plačila „bonusa bolniške“ Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bili do tega dodatka upravičeni zaposleni v hotelski operativi na podlagi seznama, ki ga je pripravljala kadrovska služba, ki jo je vodila tožnica ter da do tega dodatka niso bili upravičeni tisti delavci, ki so imeli sklenjeni individualne pogodbe o zaposlitvi ali pa so bili na vodilnih delovnih mestih (vodje oddelkov, vodje strežb, vodja finančne službe), kakor tudi upoštevajoč določbe akta, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do vtoževanega dodatka ni upravičena.

Na podlagi standarda „bonus bolniške“, ki je bil sprejet na kolegiju generalnega direktorja 8. 8. 1994 (priloga A/8), ni mogoče sklepati, da bi bili do tega bonusa upravičeni vsi delavci, za kar se sicer zavzema tožnica. V standardu je posebej navedeno, da do te stimulacije niso upravičeni delavci, ki so plačani po sklepu oziroma individualni pogodbi o zaposlitvi. Tožnica pa je bila ravno takšna delavka, saj je bila plačana na podlagi sklepov generalnega direktorja in povsem izven določb pogodbe o zaposlitvi. Tako je bilo v sklepu generalnega direktorja tožene stranke z dne 13. 2. 1995 izrecno navedeno, da gre pri vodji kadrovske službe za vodilne naloge in odgovornosti, zaradi česar je potrebno korigirati njeno razvrstitev, tako da se jo razporedi v tarifni razred z začetnim RR 2,99. V sklepu z dne 31. 7. 1995 (priloga B/3), s katerim je bila tožnici določena bruto plača v višini 2.140,00 DEM v tolarski protivrednosti pa je bilo izrecno navedeno, da za tožnico ne velja tarifni del kolektivne pogodbe in da se sklep izdaja do podpisa individualne pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tako pri toženi stranki očitno imela status delavke, ki je plačana po sklepu (zato niti ni bistveno, da ni prišlo do sklenitve individualne pogodbe o zaposlitvi), zato ni bila upravičena do stimulacije na podlagi neodhoda v bolniški stalež. Do plačila te stimulacija pa ni upravičena tudi glede na to, da je bila ta stimulacija uvedena le za hotelsko operativo, kamor pa tožnica ni sodila.

Gre za posebno obliko stimulacije, glede katere je tožena stranka imela pravico, da sama določi kriterije in upravičence. Po teh kriterijih pa tožnica nikoli ni sodila v krog upravičencev do stimulacije „bonus bolniške“.

Glede uskladitvenega dodatka Z aneksi k tarifni prilogi panožne kolektivne pogodbe so bile določene višine in način izplačevanja posebnega dodatka k bruto plačam delavcev, zaposlenih pri delodajalcih, za katere se uporablja KP GiT. Tako je bilo s prvim aneksom iz leta 2004 določeno, da se v letu 2004 plače vsakega zaposlenega, izplačane po KP GiT, za polno delovno obveznost 174 ur ter normalne pogoje dela, povečajo za dodatek 7.000,00 SIT bruto mesečno od vključno julija 2004. Podobno je bilo določeno tudi z naslednjimi aneksi k panožni kolektivni pogodbi. Tudi ti aneksi so plačevanje posebnega dodatka k bruto plačam delavcu predvideli le za plače, izplačane po KP GiT.

Tožnici plače v spornem obdobju niso bile izplačevane po KPGiT, ampak bistveno nad zneski, ki so bili predvideni v tarifnem delu te pogodbe, zato ni upravičena do zneskov, vtoževanih na podlagi tega naslova.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tudi ta del tožničinega zahtevka.

Glede stroškov postopka Sodišče prve stopnje še ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, zato je preuranjena odločitev, da tudi tožnica sama krije svoje stroške postopka (odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ni pod pritožbo). V kolikor bo sodišče prve stopnje glede preostalega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo ugodilo tožbenemu zahtevku, se bo s tem bistveno spremenil uspeh strank v postopku in bo potrebno stroške (vsaj glede tožnice) odmeriti znova.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 372. člena ZPP pritožbo v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka za delovno dobo, štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Posledično je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede tožničinih stroškov postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za plačilo bonusa boleznin in uskladitvenega dodatka, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Ob smiselni uporabi določb 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo, do katere bo dejansko prišlo šele potem, ko bo sodišče prve stopnje odločilo tudi o preostalem delu tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo.