Jedro

Kaznivo dejanje po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 je bilo podano takrat, ko je storilec prikazoval pristojnim organom, ki odobravajo sredstva in ugodnosti, drugačno stanje od resničnega in s tem dosegel, da je prišla organizacija v takšen položaj, da so se zanjo lahko uporabili veljavni predpisi, ki predvidevajo pridobitev sredstev ali ugodnosti.

Ker krajevna skupnost ni imela nobenih pooblastil za pobiranje vstopnine od vsakega vozila, ki je vozilo po regionalni cesti, tudi obsojenec kot predsednik njenega sveta in odgovorna oseba v zvezi s tem ni imel nobenih pooblastil. Ker jih ni imel, jih ni mogel zlorabiti.

Izrek

Zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni in se obsojenega A.P. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je kot odgovorna oseba družbenopravne osebe z namenom, da pridobi protipravno premoženjsko korist za družbenopravno osebo, hudo zlorabil pooblastila tako, da je spravil organizacijo v ugodnejši položaj pri pridobivanju sredstev, ki se organizaciji po veljavnih predpisih ne bi priznala, s tem da si je v času od 31.07. do 20.10.1993 kot predsednik Sveta Krajevne skupnosti G. z namenom, da bi pridobil denar za krajevno skupnost, s katerim bi le-ta asfaltirala regionalno cesto K. - R. - M., prisvojil upravljanje z navedeno regionalno cesto na ta način, da je organiziral pobiranje vstopnine v višini 300,00 SIT za vozilo, katero je pobiral R.P., čeprav je vedel, da navedena cesta ni v upravljanju Krajevne skupnosti G., temveč je glede na kategorizacijo v upravljanju Republiške uprave za ceste, razen tega pa krajevna skupnost v skladu z določili 38. člena Zakona o cestah sploh ni bila upravičena s pobiranjem cestnine pridobivati sredstva za rekonstrukcijo, obnavljanje ali vzdrževanje navedene ceste, na opisan način pa je za Krajevno skupnost G. pridobil za 112.500,00 SIT protipravne premoženjske koristi; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe pooblastil po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je sodbo z dne 18.11.1997 obsojenega A.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 132. člena KZ-77 določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 96. členu KZ je Krajevni skupnosti G. naložilo v plačilo 112.500,00 SIT in na ta način odvzelo pridobljeno premoženjsko korist. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.P. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva uveljavlja zelo zanimivo vprašanje uporabe materialnega prava ob prehodu iz veljavnosti ene zakonodaje v drugo, ki presega zgolj uporabo 2. odstavka 3. člena KZ in se, ne da bi jih izrecno uveljavljala, dotika še nekaterih drugih temeljnih problemov s področja kazenskega prava. Kljub nekaterim pomislekom meni, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi uporabljena rešitev možna in zakonita, zato meni, da je zahtevo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 je storila tista odgovorna oseba organizacije združenega dela ali kakšne druge družbenopravne osebe, ki je z namenom, da bi pridobila protipravno premoženjsko korist za svojo organizacijo, drugo organizacijo združenega dela ali drugo družbenopravno osebo, hudo zlorabila pooblastila, tako da je spravila organizacijo v ugodnejši položaj pri pridobivanju sredstev ali drugih ugodnosti, ki se organizaciji po veljavnih predpisih ne bi priznale. Ta določba KZ-77 je po 1. odstavku 392. člena KZ postala sestavni del tega zakonika, s tem da se po 2. odstavku slednje določbe uporablja, če je bilo kaznivo dejanje storjeno pri upravljanju družbenih sredstev ali na škodo družbenega premoženja ali kapitala.

Kot pooblastila odgovorne osebe so se štela njena pooblastila, ki izvirajo iz predpisov, samoupravnih splošnih aktov ali odredb organa upravljanja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja je bila huda zloraba teh pooblastil, pri čemer pa je storilec moral ravnati z že navedenim obarvanim naklepom.

Pri kaznivem dejanju po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 je šlo za posebno obliko goljufije, v kateri je bila zaradi ravnanja storilca organizacija spravljena v ugodnejši položaj z nezakonitim pridobivanjem sredstev ali ugodnosti. Kaznivo dejanje je bilo podano takrat, ko je storilec prikazoval pristojnim organom, ki odobravajo sredstva in ugodnosti, drugačno stanje od resničnega in s tem dosegel, da je prišla organizacija v takšen položaj, da se zanjo lahko uporabijo veljavni predpisi, ki predvidevajo pridobitev sredstev ali ugodnosti. V zvezi s tem v Komentarju KZ-77 mag. Mitja Deisinger navaja uvozne stimulacije, kredite, ugodnejši uvozni režim in podobno.

Vložnik zahteve utemeljeno navaja, da je iz zapisa dejanja razvidno, da regionalna cesta K. - R. - M. ni bila v upravljanju Krajevne skupnosti G., ampak je z njo upravljala Republiška uprava za ceste. Iz opisa dejanja je tudi razvidno, da krajevna skupnost po 38. členu Zakona o cestah sploh ni bila upravičena s pobiranjem cestnine pridobivati sredstva za rekonstrukcijo, obnavljanje ali vzdrževanje navedene ceste. Obsojenec je kot predsednik Sveta Krajevne skupnosti G., kljub temu da ta za to ni bila pristojna, organiziral pobiranje vstopnine za vsako vozilo, ki je peljalo po tej cesti.

Glede na to, da omenjena krajevna skupnost ni imela nobenih pristojnosti za pobiranje vstopnine, obsojeni A.P., predsednik njenega sveta in odgovorna oseba v zvezi s tem, kakor je razvidno iz opisa dejanja, tudi ni imel nobenih pooblastil. Že po naravi stvari, pooblastil ki jih sploh ni imel, ni mogel zlorabiti. Zato ni sprejemljiva razlaga v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje pri upravljanju družbenih sredstev, kajti o tem bi bilo mogoče govoriti le takrat, če bi bila, v konkretnem primeru krajevna skupnost, na podlagi predpisov pristojna upravljati z regionalno cesto. Zato ima vložnik zahteve prav, ko navaja, da obsojenčevo ravnanje, kljub temu da je bilo pobiranje vstopnine protipredpisno, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 ter da v dejanju, tako kot je opisano, niso podani zakonski znaki kateregakoli drugega kaznivega dejanja. V tem okviru se ni bilo mogoče ukvarjati z vprašanjem, ali bi lahko šlo za kaznivo dejanje na škodo posameznikov, ki so plačali "vstopnino".

Vrhovno sodišče je zato zahtevi zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo po 1. odstavku 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenega A.P. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ. Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je po 1. odstavku 96. člena v zvezi z 98.a členom ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.