Jedro

V 90. členu zakona o prometnem davku (Ur.l. RS, št. 4/92) je določeno, da začne veljati 26.1.1992 in s tem dnem je po določbi 89. čl. tega zakona nehal veljati zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur.l. SFRJ, št. 4/91) ter ga zato dne 27.1.1992 ni bilo več mogoče uporabiti kljub temu, da se je zakon o prometnem davku začel uporabljati prvega februarja 1992 na podlagi določbe 90. čl. tega zakona. Ker tožena stranka tega ni upoštevala in je v celoti zavrnila pritožbo, je izpodbijana odločba nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave z dne 17. 08. 1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 30. 12. 1992, s katero je ta tožniku za uvoženo blago iz republik nekdanje Jugoslavije v vrednosti 4,351.535,00 YUD oziroma 3,481.228,00 SIT po carinski spremnici z dne 23. 01. 1992, naložila plačati za carinsko evidenco znesek 34.812,00 SIT in za temeljni prometni davek znesek 703.208,00 SIT, skupaj 738.020,00 SIT. Ugotovila je, da je zaradi nedosegljivosti državnim organom bil prekinjen postopek o prekršku zoper voznika S.L., ki namembni Carinarnici do roka 27. 01. 1992 ni predal prenapotenega blaga s carinsko spremnico z dne 23. 01. 1992. Po določbi 2. odstavka 249. člena carinskega zakona je bil pravilno uveden postopek carinjenja po uradni dolžnosti na podlagi tožnikove izjave po 1. odstavku 200. člena v zvezi s 93. členom carinskega zakona o poravnavi vseh dajatev v primeru prevoznikove - voznikove nepredaje blaga carinarnici in je napačna pritožbena trditev, da je bil postopek uveden na podlagi 389. člena carinskega zakona. Tudi glede plačila temeljnega prometnega davka tožena stranka meni, da je pravilno obračunan po 26. členu zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur. l. SFRJ, št. 4/91), ker nastane obveznost obračuna davka takrat, ko nastane obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev. Za sporno blago je nastala dne 27. 01. 1992, ko blago ni bilo predano sprejemni carinarnici in se šteje, da je bilo dano v prost promet za končno porabo. Pogoj za oprostitev pa ni bil izpolnjen, ker ni bilo izjave kupca po 7. členu v zvezi s 1. do 7. točko 6. člena davčnega zakona, preden je bil opravljen promet. Tožnik v tožbi uveljavlja ugovore napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Navaja, da morajo biti tudi v primeru postopka po uradni dolžnosti zagotovljene procesne predpostavke po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katerega napotuje 58. člen carinskega zakona (CZ), ker tožnikova poslovna enota ne more biti stranka v postopku, saj ne more samostojno nastopati kot nosilec pravic in obveznosti in je bil s tem kršen 50. člen ZUP. Tožniku tudi ni bila dana možnost udeležbe v postopku, s tem pa je tožena stranka kršila določila členov 5, 8, 142 in 143 ZUP. Tudi glede na določbo 24. člena CZ poslovna enota tožnika ne more biti carinski zavezanec, niti storilec prekrška, ker je uvoznik ves čas poznan. Tožnikova poslovna enota je opravila zgolj prijavo blaga vstopni carinarnici na mejnem prehodu, nikakor pa tožnik ni sprejel obveznosti prijave blaga namembni carinarnici po določbah 199. in 200. člena CZ. Absurdna je trditev tožene stranke, da davčni zavezanec ni predložil izjave za davčno oprostitev, saj ni pojasnila, na kateri pravni podlagi naj bo tožnik davčni zavezanec, čeprav je v pritožbenem postopku predložil potrebne dokaze na podlagi 9. točke 1. odstavka 6. člena in 3. točke 1. odstavka 7. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev. Čeprav ZUP izrecno določa, da lahko pritožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, tožena stranka tega ni upoštevala, s tem pa je kršila določbe členov 236, 240 in 242 ZUP. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti izvesti vse dokaze in pridobiti podatke, ki so potrebni za izvedbo rednega postopka carinjenja po 249. členu CZ. Po 250. členu CZ se blago carini praviloma pri carinarnici, pri kateri je blago prijavljeno za carinjenje in bi se blago po podatkih v upravnih spisih moralo cariniti pri Carinarnici ... in Carinarnica ... v konkretnem primeru sploh ni bila pristojna za naknadni obračun evidence in prometnega davka, kar pomeni kršitev 22. člena ZUP in 250. člena CZ. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da je potrebno dosledno ločevati status zavezanca od statusa koristnika ter njune pravice in obveznosti ugotavljati po uradni dolžnosti ob spoštovanju določb 4. in 5. člena ZUP. Tožnikova poslovna enota ni podpisnik carinske spremnice in z uvoženim repromaterialom nima kaj početi in se postavlja vprašanje, kdo je koristnik, ki bo vsekakor predložil izjavo za davčno oprostitev. Poleg tega tožena stranka ni navedla, na podlagi katerih določil je ugotovila carinsko in davčno osnovo. Popolnoma napačno je tožena stranka uporabila določbe 7. odstavka 22. člena CZ, saj v konkretnem primeru ne gre za tranzitno blago, pač pa za redni uvoz blaga. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter še navaja, da je odpremna carinarnica tista, ki razpolaga s podatki, pomembnimi za odmero carinskih dajatev, zato lahko le ona odloča o uvoznih dajatvah. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnikova obveznost plačila carine in drugih uvoznih davščin za uvoženo blago nastala tedaj, ko je bilo blago dano v prost promet, to pa je bilo 27. 01. 1992, ko bi blago moralo biti predano sprejemni carinarnici, pa ni bilo. Njeno stališče, da je dne 27. 01. 1992, ko naj bi nastala obveznost plačila prometnega davka, veljal zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur. l. SFRJ 4/91) pa je napačno in zato ni bilo mogoče uporabiti 26. člena tega zakona, po katerem nastane obveznost obračuna davka takrat, ko nastane obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev. V Uradnem listu Republike Slovenije št. 4/92 z dne 25. januarja 1995 je bil objavljen zakon o prometnem davku, ki v 89. členu določa, da z dnem, ko začne veljati ta zakon, neha veljati zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev. V določbi 90. člena zakona o prometnem davku pa je določeno, da ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 01. februarja 1992. Zakon o prometnem davku je torej začel veljati 26. 01. 1992 in s tem dnem je nehal veljati zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev ter ga zato 27. 01 1992 ni bilo več mogoče uporabiti. Ker tožena stranka tega ni upoštevala in je zavrnila pritožbo, je izpodbijana odločba nezakonita.

Ugovor tožnika, da poslovna enota ne more biti stranka v postopku, ker ne more nastopiti kot nosilec pravic in obveznosti, ni utemeljen. V pravnem prometu podjetje oziroma gospodarska družba nastopa kot enoten pravni subjekt (pravna oseba), čeprav sklepa pravne posle tudi po delih podjetja, ki imajo določena pooblastila v pravnem prometu (2. odstavek 5., 3. b, 165. in 167. člen zakona o podjetjih in sedaj zakon o gospodarskih družbah) ali po pooblaščencih po zaposlitvi v podjetju (98. člen zakona o obligacijskih razmerjih). Vsi deli podjetja predstavljajo ekonomsko in pravno celoto podjetja in za obveznosti, ki jih del podjetja prevzame v pravnem prometu, odgovarja podjetje kot celota. Na vseh listinah v sodnem spisu in v poslanih upravnih spisih (tudi na carinski spremnici in garancijski izjavi) je tožnikov podpis z žigom, ki vsebuje ime in sedež firme z dostavkom poslovne enote. Zato označevanje poslovne enote pomeni, da je od svojega matičnega podjetja, katerega del je, pooblaščena, da v njegovem imenu, torej v imenu špediterja nastopa v postopku carinjenja blaga. Tožnikova navedba, da je poslovna enota opravila zgolj prijavo blaga, tudi ni točna, saj je iz podatkov v poslanih upravnih spisih razvidno, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik kot garant prevzel obveznost plačati carino in druge uvozne davščine po določbah 93. in 1. odstavka 201. člena carinskega zakonu (Ur.l. SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90, v nadaljevanju CZ) v primeru "nepredaje blaga carinarnici", le zaradi neveljavnosti davčnega predpisa tožnikova obveznost plačila temeljnega prometnega davka ni nastala. Carinarnica je bila pristojna za carinjenje zato, ker blago ni bilo predano namembni - prevzemni carinarnici. Garant kljub dani izjavi po 1. odstavku 200. v zvezi s 93. členom CZ ne bi odgovarjal za naknadno zaračunane carinske in druge uvozne davščine, če bi neposredni uporabnik predložil blago v carinjenje, tega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval in dokazoval. Zato ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču o oprostitvah garanta za uvozne dajatve v primeru postopka po 2. odstavku 249. člena CZ. Tožena stranka tudi ni kršila pravil postopka (4., 5., 8., 142. in 143. čl. ZUP), ker je tožniku bila dana možnost udeležbe v postopku s tem, ko je bil z dopisom Carinarnice z dne 04. 12. 1992 pozvan, da predloži dokaz o predaji blaga namembni carinarnici oziroma o definitivnem carinjenju po carinski spremnici, opozorjen je bil tudi na posledice opustitve tega. Pritrditi je tožniku, da je prvostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe nepravilno navedel, da je uvozne dajatve obračunal po 7. odstavku 22. člena carinskega zakona kot za tranzitno blago, saj je šlo za reden uvoz, vendar je v obeh primerih potrebno predati blago prevzemni carinarnici in se v postopku po uradni dolžnosti po določbi 2. odstavka 249. člena CZ zaradi nepredanega blaga prevzemni carinarnici šteje, da je blago dano v prost promet preden je izveden carinski postopek in so plačane carina in druge uvozne davščine. Tožena stranka je na pritožbene ugovore dala tudi nejasne in nepravilne razloge, ko je navedla tudi predpise, ki ne pridejo v poštev v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici (nepredložitev izjave kupca po 7. členu v zvezi s 1. do 7. točko 6. člena davčnega zakona) in navedla tudi ugotovitve prvostopnega organa, ki jih po podatkih iz poslanih upravnih spisov in v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni preverjala (pravilnosti citiranja in uporabe materialnih predpisov o obveznostih glede temelja, osnove in stopnje).

Na podlagi obrazloženega je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo. Določbe CZ, ZUP, ZUS, zakona o podjetjih in zakona o obligacijskih razmerjih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).