Jedro

ZIZ posebnih določb glede predpostavk za izdajo regulacijskih začasnih odredb (še vedno) nima, zato se smiselno presojajo predpostavke za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev. Vendar je tudi določbe ZIZ potrebno razlagati v skladu z določbami Ustave RS, pri tem pa upoštevati nosilne razloge odločbe Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. V njej je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je začasna odredba, katere predlog se v celoti ali pretežno pokriva s tožbenim zahtevkom, izjema tudi v sistemu začasnih odredb. Po prepričanju sodišča druge stopnje je zato stališče, ki dopušča izdajo regulacijske začasne odredbe le ob izpolnjeni predpostavki po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ oziroma (zgolj) ob izpolnjevanju pogojev po tretjem odstavku 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ – nezdružljivo z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v I. točki izreka zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahteval: (1.) da sta toženki v roku 2 dni od vročitve sklepa o začasni odredbi dolžni odstraniti vse ovire, ki sta jih v obliki kolov in palic ter rdeče belih kosov plastičnih trakov nastavili na parceli 1802 in 1804, obe k. o. ... – ... na levem bregu potoka K.; (2.) da se toženkama za čas veljavnosti začasne odredbe prepove poseganje v zemljišče v razdalji 50 m, merjeno od pričetka obeh navedenih parcel v smeri proti jugo-vzhodnemu delu parcel in v celotni širini parcel vse do potoka K., in sicer s postavljanjem plohov ali mostu čez potok K., s postavljanjem kolov in palic ter plastičnih trakov ter onemogočanje kmetijske dejavnosti, vključno s postavljanjem ograde in paše živine tožnika; (3.) da v kolikor toženki ne bosta prostovoljno izpolnili obveznosti iz 1. točke predloga, lahko navedeno stori tožnik sam ali pa izvršitev na stroške toženk zaupa tretji osebi; (4.) da se v primeru, če toženki ne bosta prostovoljno izpolni obveznosti iz 2. točke izreka, prvotoženko kaznuje z denarno kaznijo 200,00 EUR, drugotoženko pa z denarno kaznijo 500,00 EUR. Za vsako nadaljnjo kršitev se kazen dvigne na 2-kratnik predhodnega zneska; (5.) da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; (6.) da velja začasna odredbe še 30 dni od nastopa izvršljivosti odločbe sodišča o glavni stvari. Sklenilo je še, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

Zoper ta sklep se tožnik po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi izpostavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, napačen. Materialno napačno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi glede uporabe 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, glede predpostavke neznatne škode po tretjem odstavku 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ pa se sploh ni izreklo. Kot vodilno materialno pravo za odločitev o začasni odredbi je sodišče prve stopnje uporabilo odločbo Ustavnega sodišča RS Up‑275/97 z dne 16. 7. 1998. Le-ta pa ni merodajno pravo za odločanje o tej začasni odredbi, saj je bila odločitev sprejeta v času, ko je veljal Zakon o izvršilnem postopku (v nadaljevanju: ZIP), za odločitev pa je bila bistvena razlaga 267. člena. Zavarovanje nedenarnih terjatev sedaj ureja 272. člena ZIZ, njegove določbe pa so drugačne od določb ZIP, zato se odločitev Ustavnega sodišča RS po naravi stvari ne nanaša na ZIZ. Z uveljavitvijo ZIZ je zakonodajalec dopolnil pogoje za izdajo začasne odredbe in uzakonil dodaten, tretji alternativni razlog za njeno izdajo – tehtanje neugodnih posledic, ki v ZIP ni bil uzakonjen. ZIZ je tako novejša ureditev napram ZIP. V nadaljevanju navaja predpostavke za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ in se sklicuje na jezikovno razlago predmetnega določila. Da gre za alternativno določene pogoje in je mogoča izdaja začasne odredbe ob izpolnjevanju pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je po prepričanju tožnika potrdila tudi sodna praksa in pravna teorija.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Predstavlja jo določba 272. člena ZIZ. Za njeno izdajo mora biti izkazana verjetnost upnikove nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), za verjetno pa mora biti izkazana tudi ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, med drugim: (-) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; (-) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in (-) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pritožbeno ni sporno, da je tožnik predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva z vsebino tožbenega zahtevka. Zato je ob tem sodišče prve stopnje tudi pravilno opozorilo na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pri presoji prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, t. j. verjetnost obstoja terjatve – tožniku pritrdilo in ugotovilo, da je njegova terjatev verjetno izkazana. Ni pa sodišče prve stopnje sledilo tožniku, da je izkazan tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, in sicer da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode.

Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da očitani absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ – in sicer da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov glede izpolnjevanja predpostavk po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in tretjim odstavkom 270. člena ZIZ v zvezi z tretjim odstavkom 272. člena ZIZ – nista podani. Sodišče prve stopnje sicer res ni ugotavljalo, ali bi toženkama nastala škoda oziroma ni izvedlo tehtanja interesov pravdnih strank. Vendar s tem ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve. Sodišče prve stopnje je namreč v 8. in 9. točki izpodbijanega sklepa pojasnilo, da izdaje ureditvene začasne odredbe po 1. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in po tretjem odstavku 270. člena ZIZ ni mogoče izdati. S tem je v celoti v tem delu obrazložilo svojo odločitev, ki omogoča pritožbeni preizkus. Takšna obrazložitev tudi ne nasprotuje izreku izpodbijanega sklepa. Ali je takšno razlogovanje sodišča prve stopnje pravilno, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kar ugotavlja že pritožba sama. Pri tem sodišče druge stopnje razlogom sodišča prve stopnje v tem delu v celoti pritrjuje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje se zato do teh tožnikovih navedb, prav tako pa tudi do navedb v zvezi z reverzibilnostjo, obširneje ni potrebovalo opredeljevati.

Bistveni del pritožbe graje je vprašanje, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izdaja regulacijske začasne odredbe ni mogoča zgolj ob izpolnjevanju predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ oziroma da ni mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe po tretjem odstavku 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tehtanje interesa nasprotne stranke, o katerem je govorilo Ustavno sodišče RS (v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998), ni tehtanje iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ampak gre (ob izkazani težko nadomestljivi škodi) za presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja. Uporaba pogojev iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pa bi bila tako v nasprotju z napotilom Ustavnega sodišča RS o restriktivni razlagi pojma težko nadomestljive škode, saj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ upniku težko nadomestljive škode ni potrebno izkazati, temveč za izdajo začasne odredbe zadošča že to, da dolžnik z njeno izdajo ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje te odredbe nastale upniku. Prav tako je navedlo, da pri regulacijskih začasnih odredbah ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

V sodni praksi obstajajo različne razlage glede vprašanja, ali je možno pri izdaji regulacijskih začasnih odredb upoštevati tudi kriterija iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ (dolžnik bi s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo), kar s citiranjem posameznih odločitev ugotavlja že pritožba sama. Tudi v teoriji o navedenem ni enotne razlage, in tudi ne o tem, ali je pogoj reverzibilnosti zajet v 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Institut regulacijskih začasnih odredb je bil omogočen šele z zgoraj citirano odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je pojasnilo, kako je potrebno razlagati takrat veljavno določbo drugega odstavka 267. člena ZIP, da bo skladna s pravicama iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Kot pravilno navaja pritožba, je le dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS (16. 7. 1998) bil objavljen ZIZ (t. j. 17. 7. 1998, veljati pa je pričel 15. 10. 1998), ki pa je predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve nekoliko spremenil.

ZIZ posebnih določb glede predpostavk za izdajo regulacijskih začasnih odredb (še vedno) nima, zato se smiselno presojajo predpostavke za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev, glede na to, da je predlog za izdajo regulacijskih začasnih odredb mogoče podati le za zavarovanje nedenarnih terjatev. Tudi določbe ZIZ je zato potrebno razlagati v skladu z določbami Ustave RS, pri tem pa upoštevati nosilne razloge odločbe Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Te pa je sodišče prve stopnje po prepričanju sodišča druge stopnje ustrezno upoštevalo. Sodna praksa je namreč večinoma enotna v tem, da je ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-257/97 pri presoji utemeljenosti začasne ureditve začasne odredbe potreben restriktiven pristop, saj to terja varstvo pravic nasprotne stranke in dejstvo, da je varstvu terjatve, ki se uveljavlja, v prvi vrsti namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi).

Iz odločbe Ustavnega sodišča RS jasno izhaja, da je začasna odredba, katere predlog se v celoti ali pretežno pokriva s tožbenim zahtevkom, izjema tudi v sistemu začasnih odredb, ki so že same po sebi izjema od pravila, da se izvršitev sodne odločbe odloži do pravnomočnosti in da sodišče izda odločbo v kontradiktornem postopku. Po naravi stvari in ob umestitvi instituta začasnih odredb v celotni pravni sistem je potrebno »izjemo od izjeme« razlagati ustrezno ozko oziroma restriktivno.

Zato je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje stališče, ki dopušča izdajo regulacijske začasne odredbe le ob izpolnjeni predpostavki po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ oziroma (zgolj) ob izpolnjevanju pogojev po tretjem odstavku 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ – nezdružljivo z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97 z dne 16. 7. 1998. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo predpostavke po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in predpostavke po tretjem odstavku 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ ter na pritožbeno navedbo, da odločba Up 275/97 z dne 16. 7. 1998 ni merodajna za odločanje v predmetni zadevi. Le-te so posledično neutemeljene.

Pritožba sicer pravilno navaja, da so živali v skladu s prvim odstavkom 15.a člena SPZ čuteča živa bitja, da torej niso stvari in jih s položajem stvari ni mogoče enačiti, deležne pa so tudi posebne zakonske zaščite. A sodišče prve stopnje ni navedlo, da poškodovanje oziroma pogin živali ne predstavlja težko nadomestljive škode, kot to želi zmotno prikazati pritožba. Obrazložilo je, da iz tožnikovih navedb izhaja, da je s strani toženk blokiran zgolj določen del travnikov (3-4 ha), pri čemer pa tožnik ni zatrjeval, da je to edini del travnika, na katerem lahko opravlja sezonsko pašo ter da prehod preko parc. št. 1802 in 1804 predstavlja edini prehod na druge parcele. Povzetega pritožba ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da zgolj onemogočanje dostopa do določenega dela travnika ne utemeljuje zaključka, da bi tožniku brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Navedbe – da se na travnike da dostopati z asfaltirane ceste, da se na cesti ne da pasti živine in da je s pašnimi živalmi to edina povezava med več sklopi zemljišč tožnika – predstavljajo nedopustno pritožbeno nadgrajevanje navedb v predlogu in zato nedopustne pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker so postopki s tožbo zaradi motenja posesti hitri. Iz izpodbijanega sklepa takšni razlogi ne izhajajo. Neutemeljene so tudi navedbe, da je sodišče prve stopnje škodo ocenjevalo zgolj ekonomsko. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da premoženjska škoda, ki bi nastala zaradi erozije, sama po sebi ni težko nadomestljiva. Prav tako je pritrditi izpodbijanemu sklepu, da iz priloženih slik izhaja, da količina na kolih pritrjenih plastičnih trakov na količino (mikro)plastike, ki se sicer v okolju nahaja, ne bi vplivala. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu – glede na podane trditve in dokaze v predlogu – je popolnoma zadostna, saj je sodišče prve stopnje zapisalo bistvene in odločilne razloge, ki zadoščajo oziroma omogočajo preizkus sprejete odločitve, zato izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ, v kolikor pritožba meri nanjo.

Pritrditi je pritožbi, da je suša v letu 2022 splošno znano dejstvo, ki ga v skladu s petim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ ni potrebno dokazovati. Ni pa splošno znano dejstvo, da v takšnem primeru na trgu ni krme. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da so te navedbe dokazno nepodprte. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da so tožnikove navedbe – da ga glede na ravnanje toženk in njuno tendenco po širjenju obsega in intenzitete ravnanj skrbi, da bi toženka posegla v pašno ogrado in jo poškodovala, kar bi povzročilo pobeg celotne živine – nepodkrepljene domneve. S pritožbenimi navedbami, da je tožnik v predlogu podal navedbe, iz katerih izhaja stopnjevanje motilnih dejanj, in da sta toženki grobo posegli v zemljišča s sečnjo dreves, razritjem struge potoka, z zatikanjem kolov in nameščanjem plastike, pa tožnik utemeljuje svojo terjatev, za kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je verjetno izkazana, zato s takšnimi navedbami zaključka sodišča prve stopnje ne more spremeniti.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel izkazati za verjetno, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljeno zavrnilo.

13.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ). Pritožbo je posledično zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

14.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1V ta namen citira sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2191/2017 z dne 4. 10. 2017, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 48/2022 z dne 26. 4. 2022 ter članek mag. Igorja Strnada, Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa, št. 6-7, stran 13-15.

21.) Glede ravnanj toženih strank pri odvzemu debel in poškodovanju struge potoka K. ter grozeče erozije in spreminjate toka potoka; 2.) glede zataknjenih palic in rdeče belih plastičnih trakov, katerih posledica bi lahko prestavljala poškodba živali – govedi, ki jih tukaj pase in njihov pogin; 3.) škodljivega vpliva vnosa plastike na travnik, kjer pase živino; 4.) blokada določenih delov pašnikov na katerih tožnik pase živino; 5.) onemogočanje prehoda mehanizacije in živali na druge parcele; 6.) poškodbe strojev in nevarnosti za ekološko kmetovanje.

3Glej tudi ostale, na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1565/2019 z dne 18. 9. 2019, sklep Višjega sodišča v Celju Cp 267/2020 z dne 16. 7. 2020, sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 919/2015 z dne 18. 12. 2015.

4Glej Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Ljubljana 2015, stran 130, Miodrag Đordević, Začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju, Pravna praksa, 1998, št. 23, stran 17; mag. Igor Strnad, Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa, 2021, št. 6-7, stran 13; Urban Vrtačnik in Neža Pogorelčnik, Pogoji za izdajo začasne odredbe, Revija Odvetnik, marec 2014, stran 11.

5Pravni pojem nenadomestljive škode iz drugega odstavka 267. člena ZIP je 2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ omilila s pojmom težko nadomestljiva škoda, kar je sodna praksa skozi leta ustrezno upoštevala. S 3. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ pa je bi dodan nov (alternativno določen) pogoj, ki mogoča izdajo začasne odredbe ob predpostavki, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2466/2018 z dne 16. 1. 2019, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2177/2020 z dne 14. 1. 2021, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 616/2021 z dne 7. 9. 2021, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 942/2020 z dne 20. 1. 2021.

7Enako odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1565/2019 z dne 18. 9. 2019.

8Ne glede na to, ali gre pri 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ za presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje) ali ne.

9Primerjaj tretji in šesti odstavek 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.