Jedro

Tožnica je zahtevala plačilo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter plačilo regresa za letni dopust za leto 2013. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožnice ni poravnala ter da je tožnica že v tožbi in tožbenem zahtevku upoštevala delno plačilo tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je prvostopenjsko sodišče: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 7.164,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 111,74 EUR od 24. 12. 2013 do plačila ter od zneska 7.052,94 EUR od 13. 10. 2013 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe); - odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 401,35 EUR v roku osmih dni (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe se pritožuje tožena stranka, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so bili zaradi zmanjšanja obsega naročil primorani ukiniti obrat v A., tožeči stranki pa so ponudili delovno mesto v B., vendar ponudbe ni sprejela. Delavka in delodajalec sta podpisala sporazum o materialnih pravicah, tožnica pa se je strinjala z višino odpravnine v znesku 3.452,94 EUR. Tožena stranka ji je že izplačala 500,00 EUR dne 23. 12. 2013, dne 31. 12. 2015 pa 1.552,94 EUR, tako da ji na današnji dan na podlagi pravnomočne prisilne poravnave dolguje še 1.400,00 EUR (prednostno) iz naslova odpravnine ter 587,79 EUR (nezavarovano) iz naslova regresa za letni dopust. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče navedeno upošteva ob reševanju pritožbe. V prilogi pošilja bančni izpisek z dne 31. 12. 2015 (priloga B1). Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe ob upoštevanju sklenjenega sporazuma in delnih plačil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati, da je svoje obveznosti poravnala. Ker v pritožbi ni mogoče oporekati višini vtoževanih terjatev niti ugovarjati, da so obveznosti poravnane, pa tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP.

7. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožeča stranka uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

8. Tožnica je v obravnavni zadevi, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani zamudni sodbi, zahtevala plačilo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2013 ter plačilo regresa za letni dopust za leto 2013. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožnice ni poravnala ter da je tožnica že v tožbi in tožbenem zahtevku upoštevala delno plačilo tožene stranke z dne 23. 12. 2013 v znesku 500,00 EUR. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 108. in 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Pravilna in skladna z zakonom je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, pri kateri je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zlasti določbo 188. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ).

9. Kot je že navedeno, se zamudna sodba ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa tudi dokazov, predloženih šele v pritožbenem postopku, ni mogoče upoštevati. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja ta pritožbeni razlog. Dejstva, da je tožena stranka naknadno, po vložitvi tožbe, svoje obveznosti do tožnice delno poravnala, namreč v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Če je terjatev, o kateri je bilo razsojeno z zamudno sodbo, v resnici poravnana, bo lahko tožena stranka to uveljavljala v morebitnem postopku izvršbe v zvezi z navedeno sodbo. Glede na to, da se delavec ne more veljavno odpovedati svojim pravicam, ki izhajajo iz zakona (odpravnini, regresu), se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na sklenjeni sporazum s tožnico, s katerim naj bi se dogovorila za nižjo odpravnino od tiste, do katere je tožnica upravičena po citiranih določbah ZDR-1. 10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).