Jedro

V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je spornega dne izbrisal račun, izdal nov račun z isto zaporedno številko za spremenjeni znesek in si znesek izbrisanega izdanega računa protipravno prilastil. Nadalje mu je očitala, da je v določenem obdobju na enak način izbrisal še 26 računov, jih nadomestil z vnovično izdajo računa z isto zaporedno številko za drug znesek, pri čemer si je znesek v višini izbrisanega računa protipravno prilastil na škodo delodajalca. Tožnik je storil očitane kršitve. S svojim ravnanjem je izpolnil znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (prvi odstavek 209. člena KZ-1), ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, in znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin (drugi odstavek 235. člena KZ-1), ki ga stori, kdor lažno poslovno knjigo, listino ali spis uporabi kot resnično ali kdor uniči, skrije, precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne poslovne knjige, listine ali spise iz prvega odstavka tega člena. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 27. 11. 2013 in mu je bila vročena dne 28. 11. 2013, nezakonita, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 27. 12. 2010 še traja ter zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od 29. 11. 2013 priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu za čas do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 950,23 EUR in mu nakazati neto znesek po nakazilu prispevkov in davkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, in mu povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma po dopolnjenem dokaznem postopku spremeni tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnika, da je bila evidenca delovnega časa vodena pomanjkljivo, saj se je vpisovala ročno in naknadno v računalnik, v kar tožnik ni imel vpogleda. Evidenca ni prikazovala odsotnosti zaradi voženj materiala strankam in ostalih odsotnosti, tako da ni mogoče preveriti trditev, da je bil v času, ko naj bi bili brisani računi, samo tožnik vseskozi prisoten. Za blagajno sta bila vedno prijavljena A.A. ali B.B.. Geslo za dostop k možnosti popravljanja računov pa so imeli le A.A., B.B. in C.C.. Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala na Pravilnik o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema. Akta, ki bi urejal to področje, pri toženi stranki ni bilo, zato se tožnik tekom sodnega postopka in tudi v pritožbi sklicuje na Pravilnik, objavljen v Uradnem listu št. 35/13 s spremembami, ki skladno z Zakonom o davčnem postopku določa zahteve za programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema. Tožnik navaja, da je od 1. 7. 2013 prepovedano uporabljati programe za brisanje računov, pri čemer citira osmi in deveti odstavek 38. člena ZdavP-2. Tožena stranka je šele po podani odpovedi tožniku opravila pregled izdajanja računov s pomočjo oskrbnika D. in rezultate pregleda tolmačila v škodo tožnika. Izvedensko mnenje zgolj opisuje način, kako je možno brisati račun, pri čemer izvedenec izpostavlja, da to ne predstavlja redne in normalne uporabe programske opreme, temveč lahko do teh znanj pride le nekdo, ki preizkuša meje tega sistema in ima dobro znanje. Tega pa tožnik kot navaden trgovec nima. Izvedenec ni mogel docela izključiti možnosti spreminjanja podatkov oziroma izpisov revizijskih sledi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je v blagajni konstantno prihajalo do manka ali viška denarja, ne glede na to, kdo je delal v izmeni. V trgovini so bile nameščene tudi kamere in nelogična je izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da naj se delo za blagajnami na kamerah ne bi videlo. Nerealno je, da bi tožnik ob tem, da je vedel za kamere, izvedel očitana dejanja. Sodišče prve stopnje pa je kršilo določbe pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič E.E. in F.F., ki bi lahko potrdila pritožnikove navedbe o delu za blagajno.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je bila dokumentacija o prisotnosti na delovnem mestu le eden izmed dokazov, ki so potrjevali, da je tožnik izbrisal tako račun ... kot tudi ostale račune, navedene v odpovedi. Razlog za odpoved pa bi bil podan tudi, če bi tožnik izbrisal le en račun. Sodišče je ugotovilo, da je bil le tožnik prisoten v službi v času brisanja vseh računov, način brisanja (modus operandi) pa je bil pri vseh računih enak. Sodišče je presojalo obe evidenci prisotnosti in se posebej opredelilo do neevidentiranih odsotnosti tožnika v primerih, ko je tožnik odpeljal blago kupcem na dom, pri čemer je šlo za kratkotrajne odsotnosti. Niso relevantne pritožbene navedbe o tem, kateri izmed delavcev je imel geslo za popravljanje računov, sicer pa se v okviru takega uporabniškega imena in gesla ne da izbrisati računa, ki je bil izdan in potrjen. Kot je pojasnil izvedenec, pri brisanju računov ne gre za redno uporabo programske opreme. Tožnik je bil vešč uporabe računalnikov, v okviru svojega podjetja se je ukvarjal z računalništvom in tudi s programom D.. Ta program sicer ustreza vsem zakonskim zahtevam. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da tožena stranka ni spreminjala revizijskih sledi. Na predmetno zadevo tudi nimajo vpliva ugotovljeni manki v blagajni. Pomembno pa je, da 2. 11. 2013 glede na stanje prejšnjega dne v blagajni ni bilo viška v višini 90,09 EUR. Sodišče prve stopnje je kot nepotreben utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič E.E. in F.F., saj tožnik na poziv sodišča ni navedel, da bi ti dve priči lahko izpovedali kaj dodatnega o delu na blagajnah. Tožnik ni navedel, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost oziroma pravilnost sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev podrobno obrazložilo in navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih. Opredelilo se je tudi do tožnikovih navedb o tem, da naj bi bila evidenca delovnega časa vodena pomanjkljivo, ker naj ne bi vsebovala odsotnosti zaradi voženj kupljenega blaga kupcem na dom, in navedlo, da je šlo v primeru, kadar je tožnik odpeljal kupljeno blago na dom, le za kratkotrajno odsotnost. 7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršenju pravil pravdnega postopka, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnika. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013, baza Ius Info).

8. Pritožba navaja, da naj bi bila kršena pravila pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja prič E.E. in F.F., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz utemeljenih razlogov zavrnilo ta dva dokazna predloga tožeče stranke kot nepotrebna, saj je pravilno presodilo, da so izvedeni dokazi zadostna podlaga za odločitev, v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je natančno pojasnilo tudi razloge, zaradi katerih je zavrnilo preostale dokazne predloge. Zaslišanje prič E.E. in F.F. je bilo namreč predlagano za dokazovanje trditev glede poslovanja, načina dela na blagajni in vodenja evidence, o čemer je sodišče prve stopnje sicer zaslišalo preostale predlagane priče (A.A., B.B., C.C., G.G., H.H. in I.I.). Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno, zato je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen, zlasti, ker tožnik ni konkretiziral, kaj novega glede na izvedeni dokazni postopek bi priči še lahko izpovedali. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo določbe pravdnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

10. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), skladno s katerima lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je tožnik dne 2. 11. 2013 izbrisal račun št. ... in istega dne izdal nov račun z isto zaporedno številko za spremenjeni znesek, medtem ko si je znesek izbrisanega izdanega računa v višini 90,09 EUR protipravno prilastil. Nadalje mu je očitala, da je v obdobju od 5. 8. 2013 do 2. 11. 2013 na enak način izbrisal še 26 računov (ki jih je specificirala s številko, datumom, zneskom), jih nadomestil z vnovično izdajo računa z isto zaporedno številko za drug znesek, pri čemer si je znesek v višini izbrisanega računa protipravno prilastil na škodo delodajalca. Skupna vrednost protipravnega oškodovanja delodajalca znaša 2.038,66 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta oba odpovedna razloga podana oziroma da so očitki tožniku dokazani ter da je dokazan tudi pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Na tej podlagi je pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta bila na blagajnah vedno prijavljena A.A. in B.B., saj je tožena stranka pojasnila, da so se zaposleni na dva računalnika v trgovini vedno prijavljali z navedenima uporabniškima imenoma, sam tožnik pa je izpovedal, da je bila zelo majhna verjetnost, da je bil na računu kot prodajalec naveden prav tisti, ki je račun izdal. Za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno, kdo je imel geslo za popravljanje računov, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da zgodovine že izdelanih računov navaden uporabnik ne more spreminjati, da pri brisanju računov ne gre za redno in normalno uporabo programske opreme D. in da ob normalni in z uporabniškimi navodili predvideni uporabi tega programa že izdelanih računov neavtorizirani uporabniki ne morejo brisati. To lahko po mnenju izvedenca izvede le nekdo z ustreznim poznavanjem sistema, ki preizkuša dodatne funkcionalnosti programske opreme. Pri odločanju, ali tožnik ima taka znanja, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstva, da ima tožnik v okviru svojega podjetja registrirano tudi dejavnost računalništva, ki jo tudi oglašuje, da je doma razpolagal z demo verzijo programa D. iz leta 2012 in da so priče izpovedale, da se tožnik spozna na računalnike. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik navaden trgovec in nima potrebnih (računalniških) znanj.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z zahtevami po programski opremi in o tem, da je bilo od 1. 7. 2013 prepovedano uporabljati programe za brisanje računov, saj iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko mag. J.J. z dne 26. 10. 2015, dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 5. 12. 2015 ter zaslišanja izvedenca na naroku dne 28. 1. 2016 izhaja, da program D. v okviru svoje redne in normalne uporabe ni omogočal brisanja računov in da ima program vgrajene varovalke, ki opozarjajo pred brisanjem računa. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da naj bi tožena stranka šele po podani odpovedi opravila pregled izdanih računov, saj je izpis 27 izbrisanih računov, ki so bili predmet izpodbijane odpovedi, tožena stranka pridobila pred podajo izredne odpovedi in so bili v sami odpovedi tudi podrobno specificirani.

14. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da sodni izvedenec ni mogel docela izključiti možnosti spreminjanja podatkov oziroma izpisov revizijskih sledi. Izvedenec je podrobno pojasnil možnost in potek brisanja računov, ki se beleži v bazi revizijskih sledi, pri čemer je tudi navedel, da je verjetnost, da so bili podatki o revizijskih sledeh prirejeni za potrebe te pravde, zanemarljivo majhna in jo zato lahko izključimo. Glede na pojasnilo izvedenca, da brisanje računa traja le nekaj sekund, in gre le za del časa, ki ga prodajalec porabi za pripravo in izdajo računa, so nerelevantne pritožbene navedbe v zvezi s tem, da so bile v trgovini nameščene kamere, sicer pa tožnik ni predlagal vpogleda v posnetke kamer, zato so te pritožbene navedbe tudi brezpredmetne.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilna dejstva, ki so zlasti naslednja: - iz izpisov revizijskih sledi izhaja, da je bilo v obdobju od 5. 8. 2013 do 2. 11. 2013 izbrisanih 27 računov; - v dnevih, ko so bili brisani računi, je bil tožnik na delu prisoten, hkrati pa je bil edini izmed zaposlenih, ki je bil prisoten vse dni in v tisti izmeni, v kateri so bili računi izbrisani; - dne 2. 11. 2013 sta na obeh blagajnah delala tožnik in G.G., ki je kupcu K.K. izdal račun št. ... v višini 90,09 EUR, tožnik pa je nato naslednjemu kupcu izdal račun z isto številko v višini 4,17 EUR, ob zaključku blagajne tega dne pa viška v blagajni ni bilo, pri čemer je gotovino štel tožnik (ob tem je bilo še ugotovljeno, da računa, izdanega K.K., ni niti v računalniški evidenci in ne v fizični obliki, do izbrisa računa pa ni prišlo zaradi programske oziroma računalniške napake); - da je bil pri vseh izbrisanih računih t.i. modus operandi enak - računi so bili na eni blagajni izdelani z enim uporabniškim imenom in nato na drugi blagajni z drugim uporabniškim imenom izbrisani ali pa so bili v enem programskem oknu z enim uporabniškim imenom izdelani, nato pa v drugem programskem oknu z drugim uporabniškim imenom izbrisani, pri čemer brisanje računa traja le nekaj sekund.

Sodišče prve stopnje je na tej podlagi pravilno ugotovilo, da je sporne račune, ki jih je tožena stranka specificirala v izpodbijani izredni odpovedi, brisal prav tožnik, in si s tem pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo tožene stranke. Z očitanim ravnanjem je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (prvi odstavek 209. člena Kazenskega zakonika, Ur. l. RS št. 55/2008 in spremembe; KZ-1), ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, in znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin (drugi odstavek 235. člena KZ-1), ki ga stori, kdor lažno poslovno knjigo, listino ali spis uporabi kot resnično ali kdor uniči, skrije, precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne poslovne knjige, listine ali spise iz prvega odstavka tega člena. Hkrati je tožnik z očitanim ravnanjem kršil tudi dolžnost vestnega opravljanja dela, prepoved škodljivega ravnanja in druge dolžnosti, definirane v 33., 36, in 37. členu ZDR-1 ter v 5., 6. in 7. členu pogodbe o zaposlitvi, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

16. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je zaradi narave očitanih ravnanj izgubila zaupanje v tožnika, ki ji je povzročil materialno in moralno škodo, zato ni možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v tožnikovem primeru izpolnjen tudi ta pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka tožniku utemeljeno in zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.