Jedro

Tožnik (vojak) je delal v t.i. „ruskem turnusu“ oziroma izmeni (delo je opravljal 12 ur, nato počival 24 ur, nato delal ponoči 12 ur, temu pa je sledil 48 urni počitek). Ruski turnus po svoji naravi pomeni neenakomerno razporeditev delovnega časa v smislu določbe 147. člena ZDR, saj pri enakomerni razporeditvi delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Pri ruskem turnusu namreč delodajalec na daljše časovno obdobje (nekaj tednov) ne more zagotoviti, da bi delavec lahko vsak teden delal najmanj 4 dni v tednu, ker zaradi izmen in 48 urnega počitka delavec nujno pride do situacije, da dela le tri dni v tednu. Tožnik bi bil torej upravičen do dodatka za delo v neenakomernem delovnem času, če ne bi določba četrtega odstavka 97.b člena ZObr izrecno določala, da se delo v ruskem turnusu šteje za izmensko delo. Zato tožniku za opravljanje izmenskega dela pripada dodatek v višini 7 %.

Kot nočno delo se po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila z razporedom določena nočna izmena, je tožnik upravičen do plačila še ene vtoževane ure, torej do 6. ure zjutraj, saj mu je tožena stranka neutemeljeno, brez upoštevanja drugega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR, priznavala dodatek za nočno delo v višini 30 % le v smislu določbe prvega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR; torej za 7 ur, in ne za osem ur.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati dodatek za izmensko delo in dodatek za delo ponoči za čas od februarja 2009 do avgusta 2012 v skupnem znesku 2.219,92 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamične obračunane mesečne bruto osnove, od zamude do plačila, kot to izhaja iz izreka sodbe, v roku 8 dni (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek (v višini 848,82 EUR s pp in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov za mesece od februarja 2009 do novembra 2010 od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do 28. 1. 2011) je zavrnilo (točka II izreka). Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu zahtevka glede dodatka za („turnusno“) izmensko delo v višini 10 % dodatka k osnovni plači s pp od decembra 2010 dalje, za plačilo dodatka za izmensko delo in dodatka za delo ponoči v skupni višini 140,83 EUR s pp po primarnem tožbenem zahtevku, in glede dodatka za delo v neenakomernem delovnem času in za delo ponoči v višini 86,18 EUR s pp po podrednem tožbenem zahtevku (točka I izreka sklepa). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 217,75 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek točke II izreka sklepa).

Zoper ugodilni del sodbe ter sklep v odločitvi o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tudi preostali del tožbenega zahtevka in toženi stranki prizna povračilo vseh pravdnih stroškov, vključno s stroški pritožbe, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega vprašanja, ki ga je izpostavila tožena stranka in ki je po njenem mnenju bistveno za odločitev v tej zadevi in sicer, ali javnemu uslužbencu lahko pripada nek dodatek, v konkretnem primeru dodatek za izmensko delo, že na podlagi dejstva, da je tako delo dejansko opravljal, ali pa je za priznanje dodatka, skladno s pravili organizacije dela v Slovenski vojski in obračuna delovnih ur (Pravila službe v Slovenski vojski) in Ukaza o določitvi delovnega časa in časa obvezne prisotnosti na delovnem mestu v Slovenski vojski, potreben še dodaten pogoj, to je, da je delo v tovrstnem režimu dela (izmena) predhodno odredil načelnik Generalštaba Slovenske vojske (GSŠV) kot izključno pristojen in torej ne druga oseba, ki je javnemu uslužbencu nadrejena. Ta pogoj ni bil izpolnjen, saj delo v neenakomernem delovnem času v tožnikovi enoti ni odredil načelnik GŠSV na predlog poveljnika bataljona, njemu enake ali višje enote, ob soglasju poveljnika A. in poveljnika B. za svoje podrejene C., ki morajo soglasju priložiti tudi svoje mnenje, kot zahteva Ukaz o določitvi delovnega časa in časa obvezne prisotnosti na delu na delovnem mestu v Slovenski vojski št. ... z dne 7. 6. 2010 (v nadaljevanju: Ukaz o določitvi delovnega časa), ki je bil izdan na podlagi 43., 46. in 97.a člena Zakona o obrambi (ZObr) ter 217. točke A.. Iz prve točke navedenega ukaza izhaja, da načelnik GSŠV določi delovni čas in čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu ter neenakomerno razporeditev delovnega časa za pripadnike SV. Nadalje iz te točke izhaja, da se s tem ukazom določi tudi način in pogoje za prerazporeditev delovnega časa ter način in pogoje za odreditev dela izven rednega delovnega časa. Ukaz o določitvi delovnega časa v točki 3.6 nadalje določa, da delo v neenakomernem delovnem času, deljeno ali izmensko organizirano delo odreja načelnik GSŠV na predlog poveljnika bataljona njemu enake ali višje enote ob soglasju poveljnika A. in poveljnika B. za svoje podrejene C., ki morajo soglasju priložiti tudi svoje mnenje. Ukaz je začel veljati 1. 7. 2010. Tožnik ni podal nobenih navedb glede formalne pravne podlage, na podlagi katere naj bi opravljal delo v neenakomernem delovnem času (v tožbi se sklicuje na ukaz iz novembra 2010, ki naj bi ga izdal načelnik GŠSV). Izpovedi prič Č.Č. oziroma D.D., na katerih utemeljuje svojo odločitev sodišče prve stopnje v smislu plačila po dejanskem delu, ne moreta nadomestiti odsotnosti tožbenih navedb. Ne glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ukaz, ki ga je izdal Č.Č., ni imel podanega soglasja brigadirja E.E., poveljnika A. in tudi ne odobritve načelnika GSŠV. To dokazuje, da tožnik ni opravljal in tudi ni mogel opravljati izmenskega dela oziroma mu kaj takega ni bilo določeno, saj ni bila izdana ustrezna odredba načelnika GSŠV, kot to določa 217. točka Pravil službe v Slovenski vojski in zgoraj citirani Ukaz načelnika GSŠV. Brez izpolnitve tega formalnega pogoja po mnenju tožene stranke tožniku zgolj z utemeljitvijo, da zahteva plačilo po dejanskem delu, ne more biti ugodeno. Sodišče se tudi ni opredelilo do tako pomembnega stališča kot izhaja iz kolektivnega spora X Pd 420/2013, ki ga je tožena stranka navedla v svojem prvostopenjskem postopku. V njem je bilo zavzeto stališče, da dežurstvo ni izmensko delo in da pri stalnih dežurnih službah, kot je šlo v tem primeru, ne gre za poseben delovni pogoj dežurstva in zato pritožnik neutemeljeno izpostavlja, da gre pri dežurstvu za delo v izmenah. Zgolj dejansko opravljanje nekega dela še ne opravičuje javnega uslužbenca do plačila takega dela, saj to lahko dela tudi samovoljno. Edini razlog v tem delu je, da je bil takšen način opravljanja te službe določen za enoto za varovanje vojašnice, kar pa ni zadostno, saj ni obrazloženo, iz česa izhaja taka ugotovitev. Dejansko stanje je zmotno uporabljeno v delu, v katerem sodišče prve stopnje upošteva izpoved priče Č.Č., da sistem avtomatske registracije delovnega časa (ARDČ) ni omogočal registracije delovnega časa kot izmenskega dela, zato je zmotna ugotovitev, da naj bi bile izmenske ure v sistemu avtomatske registracije delovnega časa označene kot dežurstvo iz razloga, ker se drugače delovnega časa ni dalo registrirati. Glede na to, da je dežurstvo po zakonu lahko tudi redna oblika dela, je tudi napačno zavzemanje te priče, da so dežurstvo izredne naloge, ki niso stalne. Sodba sodišča prve stopnje samo prepiše določene izpovedbe prič, jih pa ne oceni in ne obrazloži, kako določen zaključek sodišča izhaja iz izvedenih dokazov. Priči Č.Č. in D.D. sta izpovedali, da so imeli pripadniki tudi redno 8 urno delo, to pa je bilo usposabljanje, preverjanje in pohodi. Tudi tožnik je izpovedal, da je v redni delovni čas spadalo tudi usposabljanje ali pohodi. Torej je opravljal tudi drugo delo. Da je poleg stalne dežurne službe opravljal še druga dela, izhaja iz njegove izpovedi, da je na mesec imel 6 do 8 nočnih izmen in toliko dnevnih. Tako bi v primeru, da bi bilo to redno delo, imel izmen vsaj toliko, kolikor delovnih dni je v mesecu, torej 20 do 22 in ne le 12 do 16. Tudi v tem delu se sodišče ni opredelilo, čeprav gre za pravno odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dejstva, da je tožnik prejemal dodatek za dežurstvo, saj ne more prejemati obeh dodatkov oziroma lahko prejema samo razliko. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroškovnem delu, saj meni, da bi moral biti zahtevek v celoti zavrnjen in bi ji morali biti povrnjeni stroški postopka, opozarja pa tudi, da je tožnik kot vrednost spornega predmeta navedel znesek 3.000,00 EUR, po spremembi tožbe pa 2.927,00 EUR, kar je povsem neskladno s tožbenim zahtevkom, saj je s primarnim zahtevkom zahteval izplačilo 3.068,74 EUR. Ker je sodišče vrednost spornega predmeta določilo v prenizki višini, je odločitev tudi iz tega razloga nepravilna.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, prerekal je navedbe iz pritožbe ter predlagal zavrnitev pritožbe in v tem delu potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Niso podane v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, ki naj bi bile podane zato, ker naj tožnik v tožbi ne bi navedel trditev glede formalne pravne podlage, na osnovi katere naj bi opravljal delo v izmeni, oziroma ker naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, ki jih stranka ni ustrezno zatrjevala, s tem ko je upoštevalo izpovedi prič Č.Č. in D.D.. Tožnik je ustrezno navedel vsa odločilna dejstva ter predlagal izvedbo dokazov, s katerimi bi svoje trditve dokazal. Po oceni izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ki je ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči. Prav tako ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o tem, zakaj odsotnost ukaza načelnika GŠSV o izmenskem delu v „ruskem“ turnusu ni odločilna za priznanje pravice tožnika do dodatka za delo v izmeni. V tem delu gre torej za nestrinjanje tožene stranke s pravnimi stališči sodišča prve stopnje in ne toliko za procesno kršitev, ki pa, kot je obrazloženo v nadaljevanju, ni utemeljeno.

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami; ZSPJS) pripada j avnim uslužbencem za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatek za izmensko delo, po 3. alineji pa jim pripada dodatek za delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik. Po določbi petega odstavka 32. člena ZSPJS se višina dodatkov iz tega člena za javne uslužbence določi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Kolektivna pogodba za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/2008 s spremembami; KPJS) v 40. členu določa, da za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času pripada javnim uslužbencem dodatek v višini 7 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela v teh pogojih. Nadalje KPJS v prvem odstavku 43. člena določa, da višina dodatka za delo ponoči znaša 30% urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela ponoči. Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/1994 s spremembami; ZObr) v prvem odstavku 96. člena določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Za posebne delovne pogoje se po drugem odstavku 96. člena ZObr šteje delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, med drugim delo v neenakomernem delovnem času (1. točka drugega odstavka 96. člena ZObr), izmensko delo (2. točka drugega odstavka 96. člena ZObr) ter nočno delo (4. točka drugega odstavka 96. člena ZObr). V četrtem odstavku 97.b člena ZObr pa je določeno, da se za delo v izmenah šteje delo, ki se izmenoma opravlja v dopoldanskem, popoldanskem ali nočnem času. Za delo v izmenah se šteje tudi delo v turnusu, ko se delo opravlja po razporedu 12 ur, sledi pa mu 24 ali 48 ur počitka, in delo po posebnem razporedu, ko se delo opravlja dopoldne, popoldne in v nočnem času, vendar ne v enakomernem zaporedju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik in celotna enota F. delal v tako imenovanem „ruskem turnusu“, torej je opravljal delo 12 ur, nato počival 24 ur, nato delal ponoči 12 ur, temu pa je sledil 48 urni počitek. Ruski turnus pomeni po svoji naravi neenakomerno razporeditev delovnega časa v smislu določbe 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), saj pri enakomerni razporeditvi delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Pri ruskem turnusu namreč delodajalec na daljše časovno obdobje (nekaj tednov) ne more zagotoviti, da bi delavec lahko vsak teden delal najmanj 4 dni v tednu, ker zaradi izmen in 48 urnega počitka delavec nujno pride do situacije, da delavec dela le tri dni v tednu. Tožnik bi bil torej upravičen do dodatka za delo v neenakomernem delovnem času, če ne bi določba četrtega odstavka 97.b člena ZObr izrecno določala, da se delo v ruskem turnusu šteje za izmensko delo. Zato tožniku za opravljanje izmenskega dela pripada dodatek v višini 7 %.

Zmotno je stališče tožene stranke, da bi za utemeljenost tožbenega zahtevka moral biti izpolnjen formalni pogoj v smislu Ukaza o določitvi delovnega časa. Tožena stranka navaja (samega Ukaza niti ne predloži), da po prvi točki citiranega ukaza načelnik GSŠV določi delovni čas in čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu ter neenakomerno razporeditev delovnega časa za pripadnike SV. Nadalje se s tem ukazom določijo tudi način in pogoji za prerazporeditev delovnega časa ter način in pogoji za odreditev dela izven rednega delovnega časa, v točki 3.6 pa Ukaz določa, da delo v neenakomernem delovnem času, deljeno ali izmensko organizirano delo, odreja načelnik GSŠV na predlog poveljnika bataljona njemu enake ali višje enote ob soglasju poveljnika A. in poveljnika B. za svoje podrejene C., ki morajo soglasju priložiti tudi svoje mnenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo opravljanje dela določeno z razporedi dela. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik opravljal svoje delo v nasprotju z razporedom dela ali ukazom nadrejenega. Ukaz o določitvi delovnega časa je interni akt delodajalca, ki ga morajo upoštevati poveljujoči pri določitvi delovnega časa. Delavec oziroma pripadnik SV pa na tak razpored ne more vplivati ter mora delo opravljati v skladu z razporedom dela. Zato sklicevanje tožene stranke na Ukaz o določitvi delovnega časa ni utemeljeno, saj je bistveno, da tožnik ni samovoljno opravljal dela v izmeni, da mu je bilo delo v tem delovnem času odrejeno, zato je iz tega naslova tudi upravičen do dodatka za opravljanje dela v izmeni.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je šlo pri tožnikovem delu za obliko dežurstva kot stalnega opravljanja dela. Bistveno je, da je šlo za izmensko delo po izrecni določbi 97.b člena ZObr. S tem v zvezi je protispisna navedba pritožbe, da je tožnik prejemal dodatek za dežurstvo. Iz listin v spisu izhaja, da v spornem obdobju tožniku ni bil obračunan dodatek za dežurstvo, saj je obračunan le v plači za februar 2008 v višini 48 ur (zahtevek za februar 2008 ni predmet odločitve), tožnik pa je takrat 13 krat delal po 12 ur dežurstva, kot je to razvidno iz evidence prisotnosti na delu. Torej je dežurstvo za ta mesec pokrivalo drugo delo tožnika in ne njegovo delo v izmenah. V časovnem obdobju, ki je predmet pritožbe, pa tožniku dežurstvo ni bilo obračunavano. Ker je dokazano, da je tožnik delal v izmeni, so tudi nebistvene tiste pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje glede načina evidentiranja delovnega časa v ARDČ, saj tožena stranka z njimi ne more dokazati, da je šlo pri opravljanju tožnikovega dela za dežurstvo.

Dodatek za delo v izmeni pripada delavcu za čas, ko dejansko opravlja izmensko delo. Tožena stranka je sodišču predložila lasten izračun prikrajšanja (B13), v katerem je navedla število ur, od katerih je izračunala dodatek za izmensko delo. Sodišče je njen izračun upoštevalo, prav tako mu ni nasprotoval tožnik, zato tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev s tem, ko navaja, da je tožnik delal v rednem delovnem času - usposabljanje ali pohodi, ko torej ni opravljal dela v izmeni. Tovrstne ugovore bi lahko tožena stranka upoštevala v svojem izračunu ter jasno izkazala, da te ure niso upoštevane v izračunu. Zato v pritožbi s temi pritožbenimi navedbami, s katerimi želi izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne more biti uspešna. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da je tožnik izpovedal, da je na mesec imel 6 do 8 nočnih izmen in toliko dnevnih, saj bi v primeru, da bi bilo to redno delo, imel torej izmen vsaj toliko, kolikor delovnih dni je v mesecu, torej 20 do 22 in ne le 12 do 16. Ruski turnus, kot je že navedeno, po naravi stvari pomeni manjše število „delovnih dni“ kot pri delu v rednem delovnem času, zato opravljanje do 16 izmen v mesecu le dokazuje, da je tožnik delal v izmeni in ne v režimu delovnega časa, ki se šteje za enakomerno razporejen delovni čas v smislu 147. člena ZDR.

Tožena stranka tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o plačilu dodatne ure nočnega dela. Kot nočno delo se po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila z razporedom določena nočna izmena, je tožnik upravičen do plačila še ene vtoževane ure, torej do 6. ure zjutraj, saj mu je tožena stranka neutemeljeno, brez upoštevanja drugega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR, priznavala dodatek za nočno delo v višini 30 % le v smislu določbe prvega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR; torej za 7 ur, in ne za osem ur.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem se zavzema za drugačno odločitev o stroških postopka. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je v celoti pravilno odločeno, saj je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vrednost primarnega tožbenega zahtevka v višini 3.068,74 EUR, ter pravilno odmerilo nagrado za posamezna opravila po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, ZOdvT) ter upoštevalo uspeh strank v postopku, zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).