Jedro

Omejitveni pogoj iz četrtega odstavka 28. člena ZBPP velja za tistega, ki že ima status prosilca za brezplačno pravno pomoč, ne pa tudi za tistega, ki bo morda šele postal prosilec za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 1704/2014 z dne 2. 7. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Republika Slovenija je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 285 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II P 331/2013, zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, vsp. 222.000,00 EUR. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je bil tožnik d ne 3. 7. 2014 kot tožeča stranka vabljen na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Za izvajalca brezplačne pravne pomoči je predlagal odvetnika A.A. iz Ljubljane. Nato se organ sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Pristojni organ za BPP je po uradni dolžnosti vpogledal v pravdni vpisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani, opt. št. II P 331/2013, iz katerega izhaja, da je tožena stranka podala soglasje k mediaciji, medtem ko tožeča stranka soglasja ni podala, zaradi tega sodišče mediacije ni izvedlo. Pristojni organ za BPP se je o tem prepričal tudi tako, da je poklical na pravdni vpisnik Okrožnega sodišča v Ljubljano, kjer so navedeno potrdili. Na podlagi petega odstavka 28. člena ZBPP je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati. Če prosilec ne izpolni tega pogoja, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali (peti odstavek 28. člena ZBPP). Ker tožeča stranka, tj. prosilec ni izpolnil pogoja iz 28. člena ZBPP pomeni, da ne obstaja z zakonom določen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči (tako tudi odločba Upravnega sodišča RS, opr. št. IV U 135/2013 z dne 12. 9. 2013). V skladu z navedenim je pristojni organ za BPP presodil, da je prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 24. člena ZBPP neutemeljena.

V tožbi tožnik pravi, da je v pravdnem postopku, v katerem je dne 2. 7. 2014 zaprosil za brezplačno pravno pomoč, že dne 4. 10. 2013 prejel povabilo k postopku mediacije, h kateremu svojega soglasja ni podal. V času, ko ga je sodišče povabilo k postopku mediacije, on za brezplačno pravno pomoč sploh še ni zaprosil oziroma do brezplačne pravne pomoči v času povabila še ni bil upravičen. S tem, ko svojega soglasja ni podal, tako ni kršil petega odstavka 28. člena ZBPP, ki se izrecno nanaša na status „upravičenca brezplačne pravne pomoči“. Ob doslednem upoštevanju terminoloških izrazov, zakon govori o osebi, kateri je bila brezplačna pravna pomoč že odobrena. V času, ko svojega soglasja ni podal, še ni bil upravičenec do brezplačne pravne pomoči – pravice še ni pridobil, zato je zmotna ugotovitev tožene stranke, da je pravico s svojim ravnanjem izgubil. Kot prava neuka stranka tako ni vedel, da bo s tem, ko ne bo podal soglasja k postopku mediacije, preden je bil do brezplačne pravne pomoči sploh upravičen, avtomatično izgubil pravico do brezplačne pravne pomoči. Takšno postopanje tožeče stranke je povsem neživljenjsko in v nasprotju s terminološko razlago določb zakona.

Svojega soglasja k postopku mediacije ni podal zaradi načela ekonomičnosti postopka. V pravdni zadevi opr. št. II P 2315/2013, ki teče na Okrožnem sodišču v Ljubljani, tožnik toži B.B., ki je brat C.B., prav tako zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. V tem postopku je tožnik svoje soglasje k postopku mediacije podal, pri čemer sta pooblaščenca obeh pravdnih strank, ki sta ista kot v postopku opr. št. II P 331/2013, poskušala zadevo rešiti celovito, tako, da bi morebitna poravnava zajela oba navedena postopka ter še ostale odprte postopke med tožnikom in družino B., vendar je bila mediacija neuspešna. Ker se je tožnik zavedal, da bi bil postopek mediacije v pravdni zadevi zoper C.B. nesmotrn, soglasja k postopku ni podal, saj gre za identično zadevo, katera bi se s postopkom mediacije zgolj zavlačevala, postopek sam pa ne bi prinesel sporazumne rešitve spora. Razlog za nestrinjanje k postopku mediacije je bil tako predvsem ekonomičnega izvora, saj je tožnikov premoženjski cenzus minimalen in si dodatnih stroškov v zvezi z mediacijo ni mogel privoščiti. Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Določilo 4. odstavka 28. člena ZBPP določa, da je „prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžna v postopku mediacije sodelovati.“ Ker gre za omejitveni pogoj za dostop do brezplačne pravne pomoči oziroma do učinkovitega in enakega dostopa do sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi z 1. odstavkom 14. člena Ustave (in 2. členom Ustave), ga ni dopustno razlagati široko, ampak ga je treba razlagati ob doslednem upoštevanju jezikovne in ne samo teleološke in sistematične razlage. Jezikovna razlaga v povezavi s teleološko razlago glede na citirane določbe Ustave pa pomeni, da ta omejitveni pogoj velja za tistega, ki že ima status prosilca za brezplačno pravno pomoč, ne pa tudi za tistega, ki bo morda šele postal prosilec za brezplačno pravno pomoč. Sistematična razlaga zgolj z vidika ZBPP to potrjuje, saj naslednji odstavek istega določila pravi, če „prosilec“ ne izpolni pogoja iz prejšnjega odstavka, mu „preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za „neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč“, če so stroški že nastali. Takšni so tudi primeri iz sodne prakse, ki so v IUS-INFO bazi pravnomočnih sodnih odločb v zadevah: III U 106/2011 z dne 3. 6. 2011; I U 2320/2011 z dne 1. 2. 2012; II U 388/2012 z dne 17. 10. 2012; III U 15/2013 z dne 24. 1. 2013 ter I U 1116/2013 z dne 10. 9. 2013. Tožena stranka se sicer v izpodbijanem aktu sklicuje na sodbo v zadevi IV U 135/2013 z dne 12. 9. 2013, vendar pa iz nje ni zanesljivo razvidno, da bi sodišče ugotavljalo oziroma ugotovilo ključno okoliščino, ali je stranka odklonila mediacijo, preden ali po tem, ko je podala prošnjo za brezplačno pravno pomoč; enako velja tudi za sodbo v zadevi IV U 300/2013 z dne 21. 1. 2014. V skladu s sistematično razlago ZBPP tudi iz določila 3. odstavka 28. člena ZBPP izhaja, da obravnavani omejitveni pogoj pristojni organ lahko uporabi samo, če prosilec odkloni mediacijo po začetku postopka za odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč, ne pa pred tem, saj tudi po določilu 3. odstavka 28. člena ZBPP pristojni organ lahko veže dodelitev brezplačne pravne pomoči na določen pogoj (ali rok). Med strankama v konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik odklonil mediacijo pred dnem, ko je podal prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Po podatkih v spisu je bila odklonitev kot procesno dejanje zabeležena dne 19. 10. 2013 (spisovna št. 14), med tem ko je prošnjo za brezplačno pravno pomoč podal dne 2. 7. 2014. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno uporabila določilo 4. odstavka 28. člena ZBPP in je izpodbijani akt odpravila in zadevo vrnila toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP , če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom. Prisojeni znesek plača toženec. Sodišče ocenjuje, da je tožnik v pretežnem delu tožbe, s katero je izpodbijal dva akta tožene stranke, uspel. Zato je sodišče odločilo, da mora tožena stranka na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013) tožniku povrniti stroške v višini 285,00 EUR, ker je sodišče odločilo na seji in ker je tožnika zastopala odvetnica. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.