Jedro

Pritožba zatrjuje kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jih ne obrazloži v smislu procesnih kršitev, temveč z razlogi, s katerimi utemeljuje domnevno procesno kršitev, dejansko uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in/ali zmotne uporabe materialnega prava.

Služnost je mogoča tudi v primeru, ko je izključni lastnik gospodujočega zemljišča hkrati solastnik služečega.

Ker je pravilna ugotovitev, da sta toženca (pravzaprav že njun pravni prednik) na parceli 1310/8 priposestvovala služnost, ni pomembno, ali sta imela (tudi) obligacijsko pravico uporabe.

Na parceli 1310/16 toženca nista mogla pridobiti služnosti (niti sama niti po svojih pravnih prednikih), pač pa je dokazano, da sta s tožnikom sklenila dogovor o uporabi poti. Vendar pritožnik pravilno opozarja, da je vsako pogodbeno (obligacijsko) razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, načeloma mogoče odpovedati (primerjaj 333. člen OZ). Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja, do prenehanja pa pride, ko ena od strank izjavi voljo, da želi doseči prenehanje. Gre za oblikovalno pravico, druga stranka pa ne more preprečiti odpovedi.

Podlaga za trajno, časovno neomejeno uporabo tuje stvari je lahko samo stvarna pravica. Za nedoločen čas sklenjeno pogodbo je mogoče vselej odpovedati (333. člen OZ), pri čemer je dogovor o uporabi tuje stvari za nedoločen čas lahko tudi zgolj prekarij. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede parcele 1310/16 zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je trajno obligacijsko razmerje, tudi če je bilo sklenjeno, mogoče vselej odpovedati. V posledici je bilo tudi dejansko stanje deloma nepopolno ugotovljeno.

333. člen OZ za odpoved ne zahteva kakšnih posebnih obličnosti, edini pogoj je, da odpoved ni dana ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevajoč temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na parcelo št. 0000 1310/16 ter v celoti v II. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. V preostalem delu (I. točka izreka, kolikor se nanaša na parcelo št. 0000 1310/8) se pritožba zavrne in se sodba v tem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik želel tožencema prepovedati uporabo svojih parcel št. 0000 1310/16 in 0000 1310/81, ker je ugotovilo, da imata toženca (vsaj) obligacijsko pravico uporabe sporne parcele.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da je bil na zapuščinski obravnavi po pokojnem A. A.2 sklenjen dogovor o uporabi poti ali celo služnosti. Tozadevno je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dokaze, predvsem izpovedbe zaslišanih strank in prič (kar podrobneje obrazloži in bo povzeto v nadaljevanju obrazložitve). O vzpostavljeni služnostni poti, ki se omenja v zapisniku zapuščinske obravnave z dne 24. 10. 2016, ni mogoče govoriti, ker je parcela št. 1310/16 nastala iz parcel št. 1310/5 in 1310/10, katere izključni lastnik je bil do svoje smrti A. A., služnost na lastni stvari pa ni mogoča. Dogovora o uporabi poti ni bilo, pa četudi bi šlo za obligacijski dogovor o uporabi poti za nedoločen čas, je tak dogovor vselej mogoče preklicati, kar je tožnik tudi storil z dopisom z dne 21. 5. 2018 (kar velja glede obeh parcel). Glede parcele št. 1310/8 iz sodbe ne izhaja, kdaj naj bi priposestvovanje začelo teči in kdaj naj bi bilo dokončano. Priposestvovanje ni moglo začeti teči, dokler je bil (so)lastnik te parcele A. A. 3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

**_Dejanski in pravni okvir spora:_**

5. Predmet spora je uporaba poti, ki poteka prek tožnikovih parcel 1310/8 in 1310/16 do hiše tožencev, ki stoji na parceli št. 1310/15. Da bi prišli do hiše tožencev, je treba najprej prečkati vogalni del parcele 1310/8 in nato še parcelo 1310/16, ki je v naravi dolg in ozek pas (aerofotoposnetek v prilogi A4 in mapne kopije v prilogi A13).

6. Lastnik (sedanjih) parcel 1310/15 in 1310/16 je bil A. A., ki je umrl leta 2015. Prej enotna parcela (1310/10) se je leta 2017 razdelila tako, da je tožnik (med drugim) podedoval novo parcelo 1310/16, toženca pa novo parcelo 1310/15. 7. Parcela 1310/8 je bila v preteklosti tudi last A. A., ki pa je z darilno pogodbo leta 1979 po 1/20 podaril3 tožniku in B. B. (tožnikovi ženi). Od leta 2011 sta tožnik in žena solastnika navedene parcele po enakih deležih.

8. Ni sporno, da sta toženca že pred smrtjo A. A. uporabljala sporno pot, najmanj od leta 1980. Sporno je, ali imata toženca pravico uporabe poti (in na kakšni podlagi) ter ali (in kaj) je bilo glede poti dogovorjeno na zapuščinskih obravnavah po pokojnem A. A. V zapisniku zapuščinske obravnave z dne 24. 10. 2016 (priloga B2) je med drugim zapisano: »Obstoječa dostopna pot […] se ohrani in se po zgoraj navedeni parcelaciji vriše in ohrani že vzpostavljena služnostna pot.« _**Glede procesnih kršitev:**_

9. Pritožba zatrjuje kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,4 ki pa jih ne obrazloži v smislu procesnih kršitev, temveč z razlogi, s katerimi utemeljuje domnevno procesno kršitev, dejansko uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in/ali zmotne uporabe materialnega prava. Na te pritožbene razloge bo odgovorjeno v nadaljevanju. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče izpovedbi tožnika in njegove žene »v nasprotju z določili ZPP zavrnilo,« so nerazumljive. Sodišče prve stopnje teh dokazov ni zavrnilo, saj je oba imenovana zaslišalo in njuni izpovedbi tudi dokazno ocenilo. Če pa njunima izpovedbama ni v celoti verjelo, to ni nikakršna procesna kršitev.

_**Glede parcele 1310/8:**_

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim razlogom prvostopenjske sodbe (18. do 21. točka obrazložitve), da sta toženca (skupaj s svojim pravnim prednikom A. A.) na parceli 1310/8 priposestvovala služnost. Pritožbeno ni sporno, da so bili od leta 1979 (ali 1980, ni pomembno) do 2011 trije solastniki te parcele: tožnik, njegova žena B. B. in A. A. Slednji je to parcelo uporabljal za dostop do parcel, iz katerih sta nato nastali parceli 1310/15 in 1310/16 in katerih izključni lastnik je bil. Torej je A. A. do svojih (izključno lastnih) parcel dostopal prek parcele, ki ni bila le njegova. Zato je lahko na tej parceli (1310/8) priposestvoval služnost. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je služnost mogoča tudi v primeru, ko je izključni lastnik gospodujočega zemljišča hkrati solastnik služečega, teh razlogov, podprtih z dobro sodno prakso (20. točka obrazložitve ter opombi št. 5 in 6 izpodbijane sodbe), pa pritožba argumentirano niti ne izpodbija.

11. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj je začela teči priposestvovalna doba; to je bilo leta 1980 (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kdaj se je dvajsetletna priposestvovalna doba iztekla, pa je na dlani (1980 + 20 = 2000). Razloge o dovoljenju (obligacijski pravici uporabe) je v zvezi s to parcelo sodišče prve stopnje navedlo le za povrh, _ex abundante cautela._ Ker je pravilna ugotovitev, da sta toženca (pravzaprav že njun pravni prednik, A. A.) na tej parceli priposestvovala služnost, ni pomembno, ali sta imela (tudi) obligacijsko pravico uporabe; zato so nepomembni tudi pritožbeni razlogi, ki oporekajo obstoju te pravice.

12. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka glede parcele 1310/8 pravilna in popolno obrazložena. Ker glede te parcele ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

_**Glede parcele 1310/16:**_

13. V zvezi z navedeno parcelo je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil na zapuščinski obravnavi sklenjen dogovor, da se bo obstoječa pot še naprej uporabljala. Pravilen je zaključek, da tak dogovor daje tožencema obligacijsko pravico uporabljati sporno pot. Pritožbeno sodišče v zvezi z obstojem dogovora nima nobenih dvomov v dokazno oceno izpovedb tožnika in priče C. C. Pritožbeno vztrajanje pri navedbah, da se o tem na zapuščinski obravnavi niso pogovarjali, da to vprašanje ni bilo sproženo itd., je neprepričljivo: v zapisniku zapuščinske obravnave je odstavek, ki govori o »obstoječi dostopni poti,« ki naj se »ohrani.« Zakaj naj bi to besedilo prišlo v zapisnik, če pa naj se o poti na tem naroku ne bi nič pogovarjali, pritožba ne pojasni in tudi pritožbeno sodišče ne more najti nobene razumne razlage za to. Ob jasnem zapisu v zapisniku o naroku se izkažejo za neprepričljive izpovedbe tožnika in njegove hčere, ki sta posplošeno (in v nasprotju z zapisnikom) zanikala obstoj kakršnegakoli dogovora o poti. Res je, da sta tožnik in C. C. »jasno izpovedala,« da dogovor ni bil sklenjen, vendar to ni »dejstvo,« kot navaja pritožba, ampak zgolj izpovedba stranke in priče, ki je lahko skladna z resničnostjo ali pa tudi ne. Sodišče prve stopnje je imelo utemeljene razloge, da tema izpovedbama (pa četudi skladnima) ni verjelo; pri tem se je utemeljeno oprlo na javno listno, zapisnik, iz katerega izhaja dogovor, da se »obstoječa« pot ohrani (primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Pritožbene navedbe, da naj bi toženka na zaslišanju spreminjala svojo izpovedbo o tem, ali je bila na zapuščinskem naroku prisotna C. C., so nepomembne, saj to dejstvo (ali je bila C. C. na naroku navzoča ali ne) ni odločilno dejstvo v tej zadevi; enako velja za pritožbeno problematizirano izpovedbo toženke, po koliko metrih toženca zapeljeta na svojo parcelo (3 do 5 ali 14 metrih). Ne eno ne drugo ni pomembno za presojo, ali je bil sklenjen (obligacijski) dogovor, da se ohrani dostopna pot. 15. Pritožba po nepotrebnem obsežno navaja, da v okviru zapuščinskega postopka ni bil sklenjen dogovor o služnosti. Tega tudi sodišče prve stopnje ni zapisalo, temveč le, da je bilo na zapuščinski obravnavi _govora_ o služnosti; da se je o tem govorilo (vendar ne dogovorilo), tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, saj je besedna zveza »služnostna pot« v zapisniku. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve previdno zapisalo, da po nekaterih stališčih teorije ni izključeno, da ne bi moglo nastopiti priposestvovanje služnosti tudi na parceli 1310/16. Tega zaključka ni napravilo jasno in decidirano in pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da na navedeni parceli služnost ni mogla nastati niti kot t. i. lastniška služnost, saj sta bili sedanji parceli 1310/15 in 1310/16 (v za ta postopek relevantnem delu) za življenja A. A. del parcel 1310/5 in 1310/10, ki sta bili v izključni lasti A. A., tako da služnost niti pojmovno ni mogla nastati.5

16. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da na parceli 1310/16 toženca nista mogla pridobiti služnosti (niti sama niti po svojih pravnih prednikih), pač pa je dokazano, da sta s tožnikom sklenila dogovor o uporabi poti. Vendar pritožnik pravilno opozarja, da je vsako pogodbeno (obligacijsko) razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, načeloma mogoče odpovedati (primerjaj 333. člen Obligacijskega zakonika6). Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja, do prenehanja pa pride, ko ena od strank izjavi voljo, da želi doseči prenehanje. Gre za oblikovalno pravico, druga stranka pa ne more preprečiti odpovedi.7

17. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožnik ni dokazal, da bi bila uporaba poti dogovorjena »do preklica,« s čimer je najverjetneje mišljen prekarij. Vendar je pri tem treba upoštevati dvoje: prvič, toženca nista zatrjevala časovno omejenega dogovora o (upo)rabi poti, temveč smiselno zatrjujeta trajno, časovno neomejeno pravico uporabe poti. Drugič, glede na preteklo lastniško stanje (A. A. je bil izključni lastnik parcel, iz katerih sta nastali sedanji 1310/15 in 1310/16) je izključeno, da bi toženca priposestvovala služnost,8 na pravnoposlovni podlagi pa je tudi nista mogla pridobiti (ker ni vknjižena).

18. Podlaga za trajno, časovno neomejeno uporabo tuje stvari je lahko samo stvarna pravica.9 Za nedoločen čas sklenjeno pogodbo je mogoče vselej odpovedati (333. člen OZ), pri čemer je dogovor o uporabi tuje stvari za nedoločen čas lahko tudi zgolj prekarij.10 Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede parcele 1310/16 zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je trajno obligacijsko razmerje, tudi če je bilo sklenjeno, mogoče vselej odpovedati. V posledici je bilo tudi dejansko stanje deloma nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sta bila dopisa, na katera se sklicuje pritožba in v katerih je tožnik izrazil nasprotovanje uporabi poti s strani tožencev, mogoče razumeti kot odpoved trajnega dolžniškega razmerja v smislu 333. člena OZ. Pri tem bo treba upoštevati, da navedeni člen za odpoved ne zahteva kakšnih posebnih obličnosti,11 edini pogoj je, da odpoved ni dana ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevajoč temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva.12

19. Iz spisa je razvidno, da so sodišče in stranke spregledali to pravno podlago (trajno obligacijsko razmerje, odpoved le-tega in vprašanje primernega časa za odpoved); tožnik je vztrajal, da ni bilo nikakršnega dogovora o poti, toženca pa sta zatrjevala, da imata pravico uporabe poti, ne da bi posebej natančno opredelila pravno naravo te pravice oziroma dogovora. Ker je tudi sodišče prve stopnje spregledalo ta pravni vidik, ni moglo opraviti materialnega procesnega vodstva, vendar je slednje vsebovano v tej odločbi pritožbenega sodišča. 20. Glede na povedano je pritožba tožnika utemeljena glede parcele 1310/16. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje deloma nepopolno ugotovljeno, vprašanja odpovedi trajnega pogodbenega razmerja in tega, ali je bila morebitna odpoved dana ob primernem času, pa sodišče prve stopnje doslej ni obravnavalo (in stranke se o njem niso izjavile), se je pritožbeno sodišče odločilo za delno razveljavitev (355. člen ZPP), sicer bi bilo glede tega pomembnega vprašanja pretirano poseženo v pravico do dvostopenjskega sojenja. Če bi želelo kršitev odpraviti samo, bi moralo sodišče druge stopnje tudi ponoviti zaslišanja, medtem ko sodišču prve stopnje tega ne bo treba, temveč bo le pridobilo morebitna dodatna pravna naziranja strank ter ponovno presodilo že izvedene dokaze.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

1 Oznako katastrske občine (0000), bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve izpustilo. 2 Očetu tožnika in prvega toženca. 3 Neprerekana je tožnikova trditev, da sta imenovana solastniška deleža pridobila leta 1979. 4 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 5 T. i. lastniška služnost, ki jo omenja 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, obstaja, kadar se lastništvo gospodujočega in služečega zemljišča (z obstoječo služnostjo) združi v rokah ene osebe. Če se služnost ne izbriše iz zemljiške knjige, taka služnost kot lastniška služnost še vedno obstaja (in miruje, saj je niti pojmovno ni mogoče izvrševati) ter lahko oživi, če (nekdanji) gospodujoče in služeče zemljišče spet dobita različna lastnika. 6 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 7 Tako sodba VSRS III Ips 145/2015 z dne 24. 10. 2017. Glej tudi sodbo VSL II Cp 225/2019 z dne 27. 3. 2019 in sklep VSL II Cp 670/2017 z dne 5. 7. 2017. 8 A. A. je umrl leta 2015, zato pred tem letom priposestvovanje ni moglo začeti teči. 9 Sodba VSL II Cp 1652/2019 z dne 4. 12. 2019. 10 Sodba VSL II Cp 1652/2019, sodba VSRS II Ips 311/2016 z dne 27. 7. 2017 11 Primerjaj sodbo in sklep VSRS II Ips 14/2019 z dne 7. 11. 2019. 12 Tako sklep VSRS II Ips 241/2015 z dne 16. 2. 2017.