Jedro

Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da je bilo potrdilo o poreklu blaga izdano za količino 25 ton in ne 250 ton sladkorja (količina na potrdilu je bila ponarejena tako, da je bila ničla naknadno dopisana), so izpolnjeni vsi pogoji za naknaden obračun carinskega dolga, saj deklarant (špediter, ki je nastopal v imenu in za račun tožeče stranke) v predmetnih deklaracijah ni prijavil pravilnih podatkov po prvem odstavku 240. člena CZ (1990), uvoženo blago pa je bilo neupravičeno deležno preferencialne obravnave.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po dne 4. 5. 2004 opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 8. 2002, s katero je ta spremenila izrek odločbe Carinarnice Ljubljana z dne 20. 2. 1995, tako da ga je popravila v delu, kjer so navedene uvozne dajatve in je tožeča stranka dolžna plačati uvozne dajatve v skupnem znesku 8,114.105,00 SIT (namesto v znesku 8,129.093,00 SIT), v preostalem pa zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

2. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki za blago, ocarinjeno po uvoznih carinskih deklaracijah (UCD) Carinske izpostave Novo mesto (z dne 25. 11. 1993, 29. 11. 1993, 29. 11. 1993, 20. 12. 1993, 21. 12. 1993 in 26. 4. 1994) naknadno obračunal carinski dolg v skupnem znesku 8,129.093,00 SIT v skladu s prvim odstavkom 272. člena Carinskega zakona (Ur. l. SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90; v nadaljevanju CZ (1976) oziroma s prvim odstavkom 258. člena prečiščenega besedila CZ(1976) - Ur. l. SFRJ, št. 34/90; v nadaljevanju CZ (1990)). Pri pregledu dokumentacije tožeče stranke (na podlagi določbe 274. člena CZ (1976) oziroma 260. člena CZ (1990) je bilo namreč ugotovljeno, da za uvoženo blago (skupno 202.050,00 kg sladkorja) niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine na podlagi preferencialne carinske stopnje, saj je bila količina uvoženega blaga na potrdilu o poreklu Gospodarske zbornice Republike Makedonije ponarejena. Predmetni certifikat je bil izdan makedonskemu izvozniku (X. iz Skopja) za uvoznika (tožeča stranka) za 25 ton sladkorja, na predloženem certifikatu o poreklu, pa je bila vpisana količina 250 ton tako, da je bila ničla naknadno dopisana.

3. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Opredeljuje se tudi do pritožbenih navedb.

4. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na dopis Gospodarske zbornice Republike Makedonije in da so vsi dokazi zgolj posredni, saj pristojni makedonski organi niso nikoli zatrjevali, da uvoženi sladkor ni makedonski. Dodaja, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala poreklo blaga. Ni namreč zaslišalo predlaganih udeležencev posla, zlasti predstavnika makedonskega podjetja X., ki bi lahko pojasnil, kako je pridobil certifikat za 250 ton sladkorja in ali je uvoženi sladkor makedonskega porekla. Ker je bil celoten posel opravljen preko špediterja, dokumente pa je pregledala in uvoz predhodno dovolila carinska služba, je bila tožeča stranka prepričana, da je uvoz v skladu s predpisi. Priglaša stroške postopka.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 – za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

9. Ključno vprašanje v obravnavani zadeve je, ali je bil carinski dolg tožeči stranki naknadno obračunan v skladu z določbami takrat veljavnega CZ (1990). Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ob uvozu predmetnega blaga niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo preferencialne carinske stopnje, zato je bilo treba tožeči stranki naknadno obračunati carinski dolg.

10. Po določbi prvega odstavka 258. člena CZ (1990) oziroma prvega odstavka 272. člena CZ (1976), če je bil plačan manjši ali večji znesek carine in drugih uvoznih davščin zaradi tega, ker deklarant ni v deklaraciji prijavil pravilnih podatkov, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, izda carinarnica ne glede na prvi odstavek 255. člena CZ( 1990 oziroma prvi odstavek 270. člena CZ (1976) v dveh letih od dneva, ko je vložil deklaracijo, odločbo o plačilu carine in drugih uvoznih davščin.

11. Tudi po presoji revizijskega sodišča so bili glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da je bilo potrdilo o poreklu izdano za količino 25 ton in ne 250 ton sladkorja, izpolnjeni vsi pogoji za naknaden obračun carinskega dolga. Deklarant (špediter Y. iz Ljubljane, ki je nastopal v imenu in za račun tožeče stranke) v predmetnih deklaracijah torej ni prijavil pravilnih podatkov po določbi prvega odstavka 240. člena CZ( 1990) oziroma prvega odstavka 255. člena CZ (1976). Po tej zakonski določbi deklarant v deklaracijo vpiše podatke o uvozniku oziroma izvozniku ter potrebne podatke o izvoru, količini, vrsti, kakovosti in vrednosti blaga, na podlagi katerih se da ugotoviti carinska osnova in blago razvrstiti po carinski tarifi in drugih tarifah, oziroma podatke, ki so podlaga za uveljavitev olajšav ali za plačilo davščin pri uvozu blaga. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bila količina na potrdilu o izvoru blaga, ki ga je deklarant predložil deklaracijam, ponarejena in je bilo zaradi tega uvoženo blago neupravičeno deležno preferencialne obravnave – ugodnost uvoza brez plačila carinskih dajatev in prelevmanov za uvoženi sladkor (uvoz blaga po poreklu iz republik bivše Jugoslavije in meddržavne pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo). Ker mora deklarant, kadar na podlagi izvora blaga uveljavlja posebne pravice v carinskem postopku, ob vložitvi deklaracije priložiti listine (potrdilo o izvoru blaga), s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so bistvena za ocarinjenje blaga (četrti odstavek 239. člena CZ (1990) oziroma četrti odstavek 254. člena CZ (1976), je bil naknadni obračun carinskega dolga tožeči stranki, ki je v predmetnem carinskem postopku carinski zavezanec, v skladu z določbo prvega odstavka 258. člena CZ (1990) oziroma prvega odstavka 272. člena CZ (1976) glede na zgoraj navedeno tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljen.

12. Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na dopis Gospodarske zbornice Republike Makedonije (v katerem ta pojasnjuje, da je bilo predmetno potrdilo o izvoru blaga izdano za količino 25 in ne 250 ton sladkorja) in da ni izvedlo predlaganih dokazov zaslišanja direktorjev tožeče stranke in družb Y. d. o. o. ter A. d. o. o. S odišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo in pri izvajanju dokazov presodilo vsa ključna dejstva. Vseh predlaganih dokazov sodišče prve stopnje sicer ni izvedlo, vendar to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Po določbi drugega odstavka 51. člena takrat veljavnega ZUS sodišče namreč na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Protispisne pa so navedbe tožeče stranke o neizvedbi predlaganega zaslišanja predstavnika makedonskega podjetja X., saj iz procesnega gradiva ni razvidno, da bi ga tožeča stranka sploh predlagala.

13. Glede na podano obrazložitev, revizijski ugovori niso vplivali na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče je glede na navedeno revizijo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3, 45/08, 111/08 – odl. US in 121/08 – sklep US), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.